(DNEVNIK) Kličete, ker naj bi bili moja babi?

09.09.2023 06:05

Vito Plavšič, star sem 25 let in že štiri leta delam v centru za pomoč uporabnikom Telekoma Slovenije. Večino časa se javljam na klice v povezavi s splošnimi informacijami in prodajo.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Vito Plavšič, dnevnik
Ciril Horjak

/ PETEK, 1. september

Budilka zazvoni prezgodaj, kot ji je to v navadi. Ležim v postelji in zaspano premišljujem, ali lahko še čisto malo zaprem oči, hkrati pa vem, da je to nevarna igra. Na srečo v tistem trenutku skoči name moja psička, mi poliže pol obraza in dan se lahko začne. Danes delam od doma, in čeprav se v sosednji stavbi spet prenavlja stanovanje, hišnik kosi travnik in trenutno laja polovica vseh psov za Bežigradom, vsaj lahko delam v trenirki (če to bere uprava Telekoma Slovenije, naj besedo trenirka v prejšnjem stavku zamenja s sledečim: elegantne, za delo v pisarni primerne hlače). Najprej en hiter krog s psičko, nato ekspresen skok v kopalnico in potem že sedim za mizo ter čakam, da se vzpostavi oddaljen dostop do službenega računalnika. Medtem presojam vse svoje življenjske odločitve, ki so me pripeljale do tega trenutka, tukaj in zdaj. Preden lahko dokončno premislim, ali sem v življenju storil vse prav ali vse narobe, se že vzpostavi povezava, slušalke letijo na glavo, nato pa: "Vito Plavšič, Telekom Slovenije, prosim?" Pozdrav, ki ga na dan ponovim od 30- do 80-krat. Veste, kako težko se je potem v zasebnem življenju javljati na klice? "Vito Plavšič, Telekom Slovenije, prosim? Aha, kličete, ker naj bi bili moja babi? Mi poveste samo davčno številko ali pa uporabniško ime, da vas najdem v sistemu?" Prvi klic že lomi srce, ko mi starejša stranka razlaga, kako je že večkrat padla in ni mogla priklicati pomoči, saj živi sama. Skupaj z njo zadržujem solze, in čeprav ni klicala pravega oddelka, povem vse, kar vem o storitvi, ki jo želi (E-oskrba), in ji posredujem pravilno številko, zaželim ji srečo, nato pa se moram posloviti, saj se je med najinim pogovorom precej povečalo število ljudi, ki čakajo na informacije. Po tem čustvenem začetku dneva preostali klici potekajo brez večjih posebnosti: polnitve kartic Mobi, prenosi številk, vklopi storitev, nakup izdelkov, zakupi, napoved optike, nekaj sestankov in delovnega dneva je konec. Glava me boli. "Še dobro, da je vikend," si rečem, potem pa se spomnim, da tudi jutri delam, in to popoldan, do 20. ure.

/ SOBOTA, 2. september

Zbudili so me galebi … Živim sredi Ljubljane, pa so me zbudili … galebi?! Kaj sploh delajo tu? In kdo jim je dal dovoljenje, da ob 5. uri zjutraj v soboto vpijejo na ves glas, kot da so se znova zbudili in ugotovili, da živijo v Ljubljani in ne ob morju in bi jih to razkritje tako šokiralo, da bodo naslednji dve uri iz sebe spuščali vse zvoke, ki se jih lahko spomnijo? Zaprem okno, da jih malo manj slišim, in poskušam spati naprej. Danes delam popoldne in ponovno delam od doma. "Mogoče bom danes kar za mizo na balkonu," si mislim, medtem ko prihajam k sebi. Današnja delovna sobota je mirna. Nasvet za bralce: če potrebujete tehnično pomoč in se vam ne oglasimo takoj, vam to, da klic prekinete in pokličete splošne informacije, žal ne bo pomagalo. To je tako, kot da bi rekli receptorju pri zobozdravniku, da že predolgo čakate in da vam verjetno lahko tudi on uredi eno hitro plombo. Štirideset klicev kasneje in delovne sobote je konec. Utrujen sem.

/ NEDELJA, 3. september

Ker je nedelja dela prost dan in pišem ta dnevnik, bo nedeljski zapis sledeč: spim, jem, izlet v Iški vintgar, jem, počivam, spim. Hvala in lahko noč.

/ PONEDELJEK, 4. september

Zaradi pretekle delovne sobote sem tudi danes prost. Ker sem se včeraj bolj spočil, bo današnji zapis vsaj malenkost daljši od včerajšnjega. Če vam v življenju manjka kaosa in živite v bloku, vam ni treba dlje kot do lokalne kolesarnice. Ali je moje kolo tam, kjer sem ga pustil? Mogoče. Ali moje kolo še stoji? Kakor kdaj. Ali je nekdo svoje kolo priklenil na mojega? Nikoli ne veš. Najhujše pri vsem tem pa je, da se potem vzpostavi taka tiha kultura tega, kaj je v kolesarnici sprejemljivo. Na koncu pa po dolgem dnevu prideš tja in si ti tisti, ki premakne tri kolesa, poruši enega in brcne v tretjega. Smo vendar produkt svojega okolja (če to berejo moji sosedje, naj celoten odstavek, prosim, izbrišejo iz spomina …). Danes sva se s punco odpeljala na Brezovico, saj sva na Bolhi kupila gobelin s podobo psa, ki zgleda tako kot najina psička. Vse lepo in prav, prodajalec zelo prijazen, umetnina super, ampak … kako ljudje vozijo v tej Ljubljani?! Ali se lahko dogovorimo, da smo raje nekje pet minut kasneje, kot pa da umremo na poti do tja? Zanimivo pa je tudi, da se je, kot kaže, v Ljubljani sprožil neki električni impulz, ki je vsem voznikom onemogočil uporabo smernikov. Kakorkoli, umetnina prevzeta, nekako prišla nazaj v enem kosu, sedaj pa priprave na skrivno zabavo. Ker je punca ravno diplomirala, sva ji z njeno prijateljico organizirala proslavo diplome. Proslavili smo tako, da smo spekli falafle, pili otroški šampanjec in izdelovali lastne medalje iz mase Fimo. Bil je pester, a zelo prijeten dan.

/ TOREK, 5. september

Danes pa delam na lokaciji. Najslabši del odhoda v pisarno je to, da psički ne moreš dopovedati, da moraš iti. Ona pač misli, da jo ti vsak dan po lastni volji zapustiš za osem ur in ob temu še uživaš. Pocrkljam psičko in ji poskusim dopovedati, da je moj odhod nujno zlo, ki poskrbi, da ima kaj za jesti. Ko se prepričam, da njeni pogledi govorijo, da razume, da moram oditi, jo še enkrat pobožam, potem je čas za delo. V pisarno prikolesarim v ličnih, za delo v pisarni primernih hlačah. Usedem se za mizo in poslušam kaos pisarne. Po nekaj dneh dela ob doma sem ga kar malo pogrešal. Ljudje mislijo, da je delo v veliki pisarni enako, kot je prikazano v serijah/filmih, in takim ljudem lahko rečem le, da imajo popolnoma prav. Ko delam od doma in je doma tudi punca, se vedno trudi biti kar se da tiha … ah, če bi vedela, kako je v pisarni. Nekje levo slišiš pogovor stranke in svetovalca, oseba zraven tebe govori z nekom, ki, kot kaže, slabo sliši, zato mora govoriti glasneje, iz vseh ostalih strani pa slišiš delčke pogovorov, pisarniških dram in raznih internih šal. Z leti dela se za lastno zdravje naučiš vse te zvoke ignorirati in samo držiš pesti, da je domet mikrofonov, ki jih uporabljamo, dovolj majhen.

/ SREDA, 6. september

Danes predavam o delu z uporabniki po telefonu. Bil sem na enem izmed internih dogodkov in me je sodelavka vprašala, ali bi imel tudi sam kakšno predavanje glede na to, da tako rad govorim. Brez premisleka sem rekel ja in sedaj pač imam svoje predavanje. Danes ga izvajam tretjič, in ker so udeleženci iz vseh koncev Slovenije, poteka na daljavo. Vsakič znova sem precej živčen, potem pa, ko vključim kamero in se predavanje začne, se vklopi tudi del mojih možganov, ki uživa v neprestanem govoru. Trema izgine. Po dveh urah je predavanja konec, ostale pa so še štiri ure delovnika.

Ko delaš v centru za pomoč uporabnikom, se velikokrat zgodi, da stranke s teboj delijo zelo intimne dele svojega življenja. Izvemo veliko stvari: o težavah v zakonu, raznih družinskih situacijah, skrivnem naročanju programov za odrasle … Na srečo strank smo vsi podpisali pogodbo, ki vključuje tudi člen o varovanju osebnih podatkov. Se pa potem kdaj počutiš kot zelo neusposobljen terapevt, ki bo stranki razrešil ne le njenih želja v zvezi z našimi storitvami, temveč tudi njene težave z zakonsko zvezo, družinsko dinamiko ali z bivšim partnerjem. Velikokrat pa dobimo tudi klice, ki sploh niso povezani z nami. Danes sem recimo prejel klic stranke, ki je bila prepričana, da je poklicala avtobusno postajo. Do te mere, da me je skoraj prepričala, da delam na potniškem terminalu in ne v Telekomu Slovenije. Seveda ji nisem imel srca le podati številke, ki naj jo pokliče, zato sva pač skupaj pogledala vozne rede iz Mozirja v Celje. Zaželel sem ji srečno pot in srčno upal, da sem na internetu prebral pravilne odhodne čase avtobusov.

/ ČETRTEK, 7. september

Danes delam kot animator na službenem dogodku. Enako kot glede predavanj so me pač vprašali, ali je to nekaj, kar bi želel delati, in sem seveda takoj privolil. Namesto dela v pisarni grem danes v Razdrto. Dogodek je namenjen medtimskemu povezovanju; v tem okviru izvajamo razne igre, lov na zaklad in verižno reakcijo (skupina ima pet miz, na katerih morajo iz domin, igrač, žogic, vrvi, lesa ipd. narediti verižno reakcijo, ki gre od mize do mize in na koncu poruši vse keglje, postavljene na zadnji mizi). Temu sledi še odličen domač obrok. Tovrstni dogodki so vedno zabavni.

Na take dogodke običajno pride celoten oddelek, kar pomeni, da je tudi starost udeležencev zelo mešana. Stvar, ki je presenetljivo prisotna pri vseh starostih, pa je neka želja po izigravanju sistema. Prvega takega dogodka sem se udeležil kot udeleženec in že takrat sem opazoval, kako so ljudje iznajdljivi, četudi so igre zabavne in sproščene. Delo animatorja pa je potem v veliki meri to, da pustiš vsem ekipam enako zavzeto iskati poti, da so na koncu rezultati pravični. Ali pa vsaj enako nepravični do vseh.

Dogodka je konec, s tem pa je konec tudi mojega dnevnika. Za morebiten drugi del se obrnite na Večer, za naročilo storitev pri Telekomu Slovenije pa na 080 8000, ob klicu pa le uporabite moje ime, da vas povežejo z menoj.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta