(DNEVNIK) Marko Fras in Tomaž Medvar: Knedli, špili in radio

/ PETEK, 25. avgust, Fras

Zjutraj sem vstal in previdno stopil na hodnik, da ocenim škodo, ki sta jo ponoči povzročila Gustek in Žuti. Dva mačka, ki uživata v metanju rož s polic, igranju s plastično žogico po parketu, neskončnem šauflanju peska ipd. Danes zjutraj: tri WC-rolice in dva obrnjena tepiha. Mačji kašelj.

Po vseh jutranjih obveznostih sem si skoraj pripravil zajtrk (lažem, nisem si ga in si ga tudi ne bi, ker se mi ne da), ko sem se spomnil, da Andrej (naš novi sodelavec na Totem radiu) časti narezek, ker je imel rojstni dan. Ampak pred tem je bilo treba iti na Glavni trg 2, kjer bo danes teden, 1. 9., zaživel novi mariborski radio - Toti radio. Ne Radio Toti, ampak Toti radio. Bolj ko se bliža ta 1. september, več knedlov se pojavlja. V grlu, v prsnem košu, v želodcu. Ne zato, ker bi se česa bal, ampak zato, ker je milijon stvari. Mi-li-jon. Načeloma sem zelo organiziran človek, zdaj pa sem si nekaj pribeležil v telefon, nekaj sem poslal Medvarju preko SMS-a, da ne pozabim, nekaj sem si poslal na gmail, nekaj sem napisal na listek, ki sem ga nekam spravil in ga bom verjetno našel leta 2027, skratka - milijon stvari. Po obisku novega studia, ki stoji in je perajt ... Spet lažem, postoriti in urediti še moramo 672 stvari. Kdaj pa je že kdo imel vse perajt en teden pred velikim dogodkom? Kdaj je kdo že teden poprej prekrižal roke, se zleknil v udoben naslonjač in dal noge na mizo? Nihče in nikoli. Ampak delamo na pune in se veselimo nove zgodbe.

Skratka, ko smo tam zaključili, smo v začasnih prostorih (na Večeru, hvala, kolegi) nazdravili Andreju in požrli celotni narezek.

Ampak zdaj, ko v gatah sedim na stolu. Ko termometer kaže 30 stopinj v dnevni sobi. Ko svetloba zaslona v temi pada na moj lamp, razmišljam. Razmišljam, da pa morda ne bi bilo treba požreti vsega.

In spet sem se zlagal.

/ SOBOTA, 26. avgust, Medvar

Več "klasičnih" sobot je v mojem življenju. No, tri so. Prva: zjutraj služba, čez dan doma, druga: zjutraj služba, zvečer špil, tretja: zjutraj doma, zvečer špil - in glej, glej, še četrta se je pojavila: dopust, tisti pravi. Zjutraj nič, čez dan nič, kilogrami pa gor. Teh je ekstremno malo, zato sem na njih skoraj pozabil. So pa še kako zasidrane v spominu, ker julij le ni tako daleč nazaj.

Torej, zakaj govorim oz. pišem o "klasičnih" sobotah v mojem življenju. Tokratna je številka 3. Tista, ko sem zjutraj doma, zvečer pa imamo z Alo!Stari koncert. To, da sem v soboto zjutraj doma, nikakor ne pomeni, da lahko poležavam do skrajno neprijetnih večdnevnih bolečin v križu, ampak sem buden že malo po peti uri, s tem, da se ponoči zbudim še vsaj enkrat. Zakaj, se sprašujete in z zanimanjem pričakujete naslednjo poved, mar ne? Zaradi male Mie, ki ima čez dva dni prvi rojstni dan.

Kako je izgledala klasična sobota številka tri? Zgodaj zjutraj akcija na prijetnem bež tepihu pod televizijo, kjer od začetka s težavo, nato pa potrpežljivo in z vedno večjim veseljem v družbi hčerkice in knjigic in obročkov in daljincev in žogic in ropotuljic in mini "kroksov" in lesenih sestavljank in kavča in balonov in škatel in odejic in flaške z vodo in bombažne plenice in sesalca in igrače, s katero lahko trenira hojo, ob tem pa ji ta govori ter poje v nemščini, in še v družbi "črva za nosečnice", kot mu pravim – to je tista podolgovata blazina - počakam, da mamica "vsaj kavo spije v miru", kot rada reče. Seveda, z veseljem, ti kar daj. Sledi "rihtanje" vseh družinskih članov. Mala, ata, mama in še desetletnik, ki mi rad reče "ati dve" - pa tudi "pol ati" sem že slišal, kar pomeni, da je on moj "pol sin" oz. polsin. Za tem zajtrk, kosilo pri babi in že odhitim proti "placu", ki je na Štajerskem, v bendovskem žargonu, prostor za vaje.

Danes smo v Škofji Loki. Ne vemo, kaj pričakovati, ker z Alo!Stari tukaj še nismo igrali. Okoli 17. ure prispemo v Loški Pub. Super prizorišče, aktivno že 25 let, je rekel šef, tako da kapo dol za dolgoletni trud. Tonska mine brez težav, v zaodrju prečudovit narezek že čaka, pivo in vse ostalo je v hladilniku, vse je pripravljeno za koncert. Potrebujemo še samo občinstvo.

Igramo ob 22.00, ura je 21.00, zunaj še nobenega. Super, si mislimo, tokrat pa bo ... Kaj češ, na vsakem koncertu pa res ne more biti polno ljudi, ki na pamet poznajo tvoje pesmi. Ampak na tem je bilo točno tako. Hvala bogu! Pol ure pred koncertom se je naenkrat vedno glasneje slišalo tisto mrmranje ljudi, ko veš, da se jih je kar nekaj odločilo priti na "špil".

Koncert je bil fantastičen, za mene osebno eden naših boljših sploh. Pa ne zaradi nas, ampak zaradi škofjeloškega folka, ki je od začetka do konca prepeval naše komade. In to ne samo refrene, tudi kitice sem slišal! Za bobni! To so zares neverjetni občutki! Vsako drugo pesem sem imel kurjo kožo! Zares nepozabno! Hvala, Škofja Loka!

Po koncertu pospravimo, se s pivom ali dvema "pomirimo" in počasi domov. Vstop v domačo predsobo ob 3.20, postelja ob 3.40. Klasika.

Se bo ati danes kaj naspal? A-a.

/ NEDELJA, 27. avgust, Fras

Ali gre tudi tebi na jetra to, ko nekdo počne nekaj po svoje in potem želi, da to počneš tudi ti, ampak ti tega ne želiš početi - in potem si TI tisti, ki si čuden? Tisti, ki to počnete, prosim, če prenehate in se globoko zamislite. Sicer pa danes ne bom govoril o tem, ker ni dovolj prostora, samo moral sem to dati ven. Kot pravijo znani mariborski glasbeniki: "Nisn jezn, sao me razpizdi!"

Danes je bil še zadnji dan peklenske vročine in ja, res je, nedelja je dan za počitek. Razen če s sodelavci čez nekaj dni odpiraš nov radio, potem počitka najverjetneje letos ne bo več.

Privoščil pa sem si vsaj to, da sem se namesto ob sedmih v službo odpravil ob desetih - in potem je čas samo letel. Zagotovo je pomagalo tudi to, da je bilo pod klimo prijetnih 22 stopinj. Delo na radiu je v veliki večini zabavno, razgibano, zanimivo, včasih pa tudi ... preprosto tečno - nedeljsko. Danes sem recimo brskal po knjižnici raznih glasbenih podlag. In sem brskal. Pa brskal. Še malo brskal. Naenkrat je bila ura tri, jaz pa sem med tisočimi podlagami našel samo 17 takšnih, ki so bile primerne. Pa še od teh 17 je deset neuporabnih.

Izjemno preživeta nedelja.

Zdaj pa spet v gatah sedim za računalnikom in smrdim, ampak se mi ne da pod tuš, ker rad kronično odlašam.

/ PONEDELJEK, 28. avgust, Medvar

Danes svoj prvi rojstni dan praznuje moja edinka. Moja mala "pipa", kot jo kličemo doma. Že ko o tem pišem, se mi v grlu naredi "knedl". In to bananin. Z mamico oz. s partnerko oz. s punco sva včeraj zvečer malenkost okrasila, vse pohvale seveda gredo njej, jaz sem tu bolj neroden. Hvala, Maša. Danes zjutraj pa smo uživali v iskreni sreči ob pogledu na pisane balone in angleški napis, prilepljen na zid.

Popoldne tortica, tetika in ena babica, ker druge še ni bilo doma.

"Vse najboljše za te," so ji zapele, jaz sem občasno malo poskušal, ampak sem se preveč mučil. Pa drugače rad pojem. Enostavno ni šlo ... "Knedl" ob pogledu na tiste nedolžne modre očke, blont kodrčke in presenečen obrazek, ki sedi ob tortici z malo enkico na vrhu in začudeno gleda in se v sebi verjetno sprašuje: "Zakaj me vsi gledajo in spuščajo neke zvoke?" "Knedl", ki se je že nevarno začel spreminjati v solzne oči, ampak sem se izmuznil slapu solz sreče in premočnih čustev s preusmerjanjem misli in pogovora.

Vse najboljše, Mia.

Knedl. In to bananin.

/ TOREK, 29. avgust, Fras

Aleluja! Prvo jutro, ko se nisem zbudil v lastnem znoju, pač pa ob prijetnem zvoku dežnih kapljic. Temperatura v stanovanju je padla s 30 na 26 stopinj, kar me, kljub vsemu, kar nas čaka danes, navdaja z optimizmom za preostanek dneva. Danes bo dober dan. Razen če ne bo, glede na to, da lije, da grem čez 20 minut od doma in da sem marelo pozabil na radiu ...

Plan je bil, da imamo danes generalko pred generalko pred generalko pred petkovo otvoritvijo. Pa je ni bilo, ker je enostavno treba še veliko postoriti. Sam sem v radijskih vodah "šele" deset let in do zdaj sem delal v studiu, ki je bil že izdelan, končan. V tej zgodbi, ki jo s Totim radiem pišemo letos, pa sem tudi del zakulisja. Iz dneva v dan je na radiu več mojstrov, ki ves čas delajo in delajo in delajo. Lotajo, šraufajo, vrtajo, tipkajo, sestavljajo, čistijo, testirajo ...

Ko sem bil zdaj vsak dan temu priča, mi je enih sedemkrat razneslo glavo od informacij in videnega. Ob vsem tem sem se počutil kot en navaden loj, ki nima pojma o pojmu in sem mojstrom samo v napoto, zato sem se zavlekel v en kot in na telefonu delal svoje stvari.

Dolg dan je bil in spet smo korak bližje startu. In ko govorimo o dolgih dneh - projekt, kot je ta, te "odtrga" od družine za deset do dvanajst ur dnevno, s tem da delo nosiš še domov in doma zijaš v računalnik. Ampak moja dva - Jana in Miš - me na srečo razumeta in podpirata, kar mi daje energijo in motivacijo, da lahko naslednje jutro spet začnem znova.

In komaj čakam, da bo tukaj jutro 1. septembra. Ne samo zaradi Totega radia, ampak tudi zato, ker gre mali v prvi razred.

/ SREDA, 30. avgust, Medvar

Novi radio bomo startali. V petek že! Toti Radio se imenuje. Na 106,8 bo pa na internetu pa na DAB+ pa ne vem kje vse.

Ne morem reči, da sem živčen. Sem precej prepričan v to zgodbo, v sodelavce, v vse, ki nam pri tem pomagajo - in še najbolj v zveste poslušalce! Je pa res, da malo težje zaspim zadnje čase, mogoče zaradi 1. septembra, ki je vse bliže. Takrat startamo.

Pa spet bo tukaj Fras & Medvar show, čez teden in ob sobotah zjutraj. Komaj čakam. Res, komaj čakam. Ker delat s Frasom je fajn, včasih prinese sendviče pa niti "dnara" noče.

/ ČETRTEK, 31. avgust, Fras in Medvar

Pa smo tu. Dan pred začetkom. Če sva iskrena, bi si po eni strani želela, da bi imeli na voljo še tri mesece za vajo in piljenje, po drugi strani pa komaj čakava, da bo te napetosti in pričakovanja konec. Jutri ob 8.00 torej, pa bo, kar bo. Toti radio! Pa spet boma žrla sendviče.