(DNEVNIK) Tomo Golob - Taubi: Briga me, koga oponašam, boga ali hudiča

/ PETEK, 13. DECEMBER

Kot vsako jutro, kadar sem doma. Ob osmih kufe v kafetjeri in potem FB. Toliko, da si nasmejim dan. Ob vseh političnih kavč teoretikih mi srce kar polko pleše. Noro! Ampak to traja le tri četrt ure, ker se začnem počasi dolgočasiti. Tudi štosi imajo svoje meje teatralnosti. Spustim eno žmohnato in ugasnem računalnik. Tako tempiram kavč komentatorje. Toda današnji dan je bil tempiran na klošarski pohod. Uradno Nevidna Lublana. Pohod, kjer vozim ljudi naokoli in jim govorim o svojem življenju. Kjer se spovedujem o svoji preteklosti narkomana, alkoholika in cestnega bojevnika. Psihično kar naporno biti tako zgovoren svoji dve uri. Ni vsakemu lahko se tako sleči pred neznanci. Ne le do golega, še kožo je treba posneti s sebe. Govoriti o sebi in svoji preteklosti je blazno težko. Toda očitno sem ta pohod pripeljal v Ljubljano pravočasno. Na srečo, da so Kralji ulice prevzeli organizacijo. Meni se že ne bi dalo. Ljudje pa kar grabijo za ta pohod. Pa ne le Slovenci. Z vsega sveta prihajajo, celo enega Južnega Korejca sem imel. Najbolj pa me je utrudila ena Grkinja, ki ji ni bilo dovolj niti sedem ur. Toda meni odgovarja ta siva ekonomija, ko ti za pohod plačajo na roko. Sicer pa tudi klošarji potrebujemo denar za preživetje. Še najbolj pa leže, ko po tem predavateljskem pohodu pridem domov v svojo toplo sobo. Ležem. Si pogledam en film, toliko za relaks, in nato vzamem knjigo v roke. Nič več tiste klošarske blodnje, da kje bom pa danes spal. Moram priznati, da je petek trinajsti kljub vremenski turobnosti kar lepo in bogato minil.

/ SOBOTA, 14. DECEMBER

Jutranji kufe s čikom na balkonu. Rahlo romantično, dokler je še bel tisti centimeter snega, ki je zapadel. Še malo pa bo postal črna plundrasta žlobodra. To je pa cena mesta. Bem ti mast! Danes bo bolj gospodinjsko umetniški dan. To je pa tako, če si one man band = svoboden. Najprej sem opral in obesil en pralni stroj. Potem sem naredil tedensko generalko čiščenja sobe in nazadnje sem zalil svojo balkon njivo. Solato in gorenjske nageljne. Poleti je ta moja njiva dosti bolj zaraščena in žmohnata. Takrat, ko rastejo paradajzi, paprike, melancani in začimbe. Kot bi bil v gozdu. Samooskrben. Pa še blokov okoli sebe ne vidim. Takrat je krasno, ko se po tuširanju lahko gol sušim med zelenjavo, pa me nihče ne vidi. Se počutim kot Tarzan v džungli sredi mesta. Okej, pustimo zdaj to. Bolj je bil dan pomemben zaradi umetniškega dela. Čez mesec dni bom imel v knjižnici otvoritev razstave svojih hribolazniških fotk. Saj so kar cortkane. Uokvirjene v odbite okvirje izpod mojih rok. Zdaj pa je treba to še podpisati na unikaten način. Z lesnimi gobami in kamni. Če sem odtrgan že jaz, pa naj bodo še razstavni predmeti. Kar pet ur sem porabil za to podpisovanje - pa še nisem končal.

/ NEDELJA, 15. DECEMBER

Gospodov dan in jaz kot gospod iz meglene Ljubljane v še bolj megleno Škofjo Loko in od tam navzgor na sončni Lubnik. Seveda sem šel po edini poti, ki sem jo poznal. Po gosposki. Kar nekaj prometa je bilo na njej, saj so vsi bežali iz megle. Počutje pa, kot da sem v visokogorju. Po skalah, ki so me spremljale vsaj pol poti. Okej, ni enako, so pa misli blodile tja še posebno s pogledi. Ti so bili pa na vrhu. Vata ali uradno rečeno megla v nižavah in bleščeče zasnežene Alpe na soncu. Pravi rajski pogled. Čisti pornič! Splačalo se je priti, čeprav je bilo za moj okus malo preveč ljudi. Splačalo se je potruditi zlesti tja gor, pa čeprav me ima marsikdo za bedaka, ker tako lazim v hribe. Češ, da oponašam Ruglja. Ja, in? Briga me, koga oponašam, boga ali hudiča, važno pri vsem tem je, da je meni všeč in mi odgovarja. Sem pač našel dobro zamenjavo za drogo in alko. Amen. Resnica, nekako se je treba zjebati fizično, da se psihično človek pomiri. Samo včasih se nasmejim, da sem zdaj še hujši. To gre pa na račun tistih pohodnih nabiralnikov, ki so nameščeni po hostah in vedno polni flaš. Tisti z napisom Utrujeni, ustavi se in si natoči. Točno vem, v kateri je domači šnopc. Odprem flašo in povoham tisti mili vonj. Torej, včasih sem ga pil, zdaj ga pa snifam. Še hujši sem! Pogled na vrhu pa neprecenljiv! Potem pa nazaj dol. Da ne bo po isti poti, sem se odločil poskusiti po grebenski. Prvič. Malo frekventna. Najbrž zato, ker na vrhu drsi zaradi ledu, nižje pa zaradi kompaktnega blata. Res žmohnata, cortkana, na momente kar odpičena pot. Adrenalin je šprical kot hidrant, da sem se enkrat kar zvrnil na kolena. Pa še tisto je bilo, kar je meni tanartabol všeč, bil sem sam. Ves povratek sem srečal pet človekov. Dovolj za info. V hribe hodim v glavnem zato, da se spucam balasta vsakdanjega življenja. Toda to ni tako lahko. Misli znajo biti dosti bolj zajebane od uživanja opazovanja okolice. Toda vseeno se nekako da in lepota premaga psihični napor. No, zdaj pa doma. Po tušngi se bom zlil v posteljo in prijetno zaklan odplaval v carstvo sanj.

/ PONEDELJEK, 16. DECEMBER

Dan za božjo slavo. Tako imenujem svoje delo, za katero nisem plačan. To mantro me je naučil župnik, za katerega sem predaval o odvisnosti, on pa je vlekel honorar. Sicer pa, kje ste pa videli klošarja, da bi delal za denar. Klošar se praska po jajcih in živi na račun poštenih davkoplačevalcev. Tako sem moral zjutraj na kavo k znancu. Malo pozabljen živi v našem klošarskem bloku. No, tako ga imenujem le jaz, saj smo tu vsi socialni problemi. Največ tistih prikritih, ki ne priznajo, da imajo kakršnekoli težave, in kadar glasno omenim klošarski blok, me kar veliko njih prav črno gleda. Tako sva edini stik z življenjem zanj njegova zdravnica in jaz. Tista ura in pol pri njem je kar močan psihoterapevtski izziv. Daje ga že demenca pa še skoraj gluh je. Jebat ga. Poleg tega mu jaz še urejam dokumente in hodim zanj v lekarno, trgovino. Pač na stara leta gre njegova energija že močno navzdol. Najbolj vesel ob najinih srečanjih pa je, kadar mu kažem ta nove posnetke mojega hribolazenja. Kar podoživlja ga in se vidi tam v hribih. Potem sem imel dve uri časa za kosilo in da se pripravim na gledališko vajo. Tudi ta gre v božjo slavo – zastonj. Po mojem scenariju in v moji režiji postavljamo igro Ljubljana–Zidani Most (po knjigi Moskva–Petuški). Lani smo za mojo predstavo Pred vrati postave dobili eno od Linhartovih priznanj. Priznanje brez denarja. Pa kaj me briga denar! Pomembno je, da je moje srce polno veselja in ušesa polna poniževanja klošarjev. Aleluja!

/ TOREK, 17. DECEMBER

Še en klošarski pro bono dan. Najprej me je potreboval sosed, da grem zanj v lekarno, kar je trajalo uro in pol pogovora in potem ostalo. K njemu pridem sicer trikrat tedensko, tako me jutri ne bo. Je prenaporno, toda nikogar drugega nima. Nato pa v knjižnico na skupino S knjigo do svobode. Ta skupina je bila ustanovljena kot pomoč zapornikom ob vrnitvi na svobodo, pa je prerasla v skupino za pomoč socialno šibkim. Moram priznati, da kar v redu laufa. Še posebej zato, ker ni hierarhična. Nobenih činov. Vsi smo na istem nivoju v istem sranju. Psihološko je kar zajeten projekt, vendar se da. Nekaj mi jih je očitalo, da oni tega že ne bi zastonj delali. Saj ni zastonj! Piškoti, zadovoljna duša in srce. Tega se očitno vse premalo zavedamo v tej materialistični miselnosti. Sicer res, da pridem domov kar utrujen. Ne fizično, ampak psihično zaradi tega spovedovanja enkrat tedensko. Toda če to nekomu kaj pomaga, sem zmagal. Sicer pa si pomagamo drug drugemu in to je bistvo vsega skupaj. To pa je tudi to, kar mi daje smisel življenja.

/ SREDA, 18. DECEMBER

Mislil sem že, da bom danes lepo frej. Da bom šel kam v hribe. Na lepše. Pa spet nič od tega. Me je včeraj zvečer klicala kolegica za pomoč. Tako sem moral zjutraj z vlakom v Koper in potem z busom v Izolo, da jo poberem in jo z njenim avtom odpeljem v Ljubljano. Sama se pač zaradi bolezni ne počuti dobro za tako dolgo relacijo vožnje. Bomo že! Nič mi ni težko, če le imam čas. To pa je skrivnost mojega življenja. Svoje delo si sam odrejam. Sam sem svoj šef in nihče ne pritiska name, kje in kdaj moram biti. Le tisto, kar počnem, moram početi odgovorno. Mar ni to lepo? Se pa počutim včasih tako zaposlen, da še scat nimam časa iti. In to mi tudi odgovarja, saj se bojim, da bi v nasprotnem kaj hitro prišel nazaj na tista pota negativne odvisnosti. Kadar se mi zgodi, da sem doma dva dni, se mi že kar krplji v riti prebujajo in to ni dobro. Takrat že alarm brni v tisto malo možganih, ki so mi še ostali na podstrešju.

/ ČETRTEK, 19. DECEMBER

Še en klošarsko prostovoljski dan. Poklanjanje knjig. Ko sem se preselil v bivalno enoto, sem imel svojih 400 knjig. Sicer večja soba od prejšnje špelunke. Toda vseeno nikjer v sobi prostora za moje knjige, zato so končale v kleti. Kakšno korist pa imajo knjige v kleti? Za nabiranje prahu? Toda moja nora glava ni dala miru in padla je ideja, da sem jih začel puščati na postajališčih mestnega avtobusa. Z rahlim pridihom Brechta, ko na naslovnico nalepim listek z napisom Knjiga je orožje, vzemi jo. Zraven pa še žig Kralji ulice, da ne bo izgledalo neuradno. Nisem si mislil, da se bo to tako prijelo. Po dobrih treh urah jih ni bilo več. Tako so moje knjige hitro šle. Ljudje pa so začeli na veliko poklanjati svoje odvečne knjige Kraljem ulice in tako ta moj projekt traja že osem let. Seveda zastonj in v zadovoljstvo srca, ko gledam, kako ljudje listajo in odnašajo knjige. Aleluja! Vsak teden si tako vzamem en dan in petdeset knjig gre z ruzakom iskat nove lastnike. Potem pa domov končati en večji članek za časopis Kralji ulice. Daljši članki pač vzamejo malo več časa. Kar nekaj dni, da nastane zgodba v celoti v moji glavi, in potem jo prenesti na papir. Ni ravno mačji kašelj zame, ki nisem novinar, ampak le spisatelj. Da si spočijem še možgane, sem šel po ferati plezat na Šmarno goro. To je najboljša terapija za moj adrenalin. Še posebno, ko pridem crknjen nazaj domov in padem na svoj jogi. Vendar ne za dolgo, ker moram že leteti na gledališko vajo. Danes malo lažjo, saj le snemamo glasove.