/ PETEK, 6. DECEMBER
Danes smo zaključili Teden Univerze v Ljubljani – teden, v katerem smo praznovali že 105-letnico delovanja naše najstarejše in najbolj uspešne univerze. Sklenili smo ga s podelitvijo Prešernovih nagrad študentom za njihove raziskovalne naloge ali umetniške projekte. Tudi letos sem se resnično razveselil podelitve, saj ta pokaže, kako prodorni in raziskovalno uspešni so naše študentke in študenti že v času študija.
Dan je zaznamoval tudi sestanek o možnosti gradnje študentskih domov na zemljiščih, ki so v lasti Univerze v Ljubljani, vmes pa smo pripravljali še odziv na nedavni posvet v državnem svetu, na katerem so se znova širile neresnice o podnebnih spremembah. Sam verjamem, da je vloga univerze širša kot le poučevanje študentov, da se moramo odzivati na neargumentirane razprave, ki zanikajo znanstvena dejstva. Vsakdo ima pravico povedati svoje mnenje, vendar pa znanstvene neresnice ne bi smele najti mesta v najvišjih slovenskih ustanovah, kot je državni svet.
Ker je danes Miklavžev dan, smo se popoldne doma lotili peke piškotov. Naša tradicionalna družinska peka, ko spečemo kakšnih 13 ali 14 vrst piškotov, bo sledila kasneje, bližje božiču, vseeno pa je bilo treba tudi danes speči kaj za sladkanje v teh hladnih decembrskih dneh.
Zvečer mi je ostalo nekaj časa za kulturo, za premiero v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani. Predstava je bila kar težka, na temo družinskih odnosov in varanja, a odlično odigrana. Po predstavi sva z ženo sproščeno odkolesarila domov skozi praznično osvetljen center Ljubljane.
/ SOBOTA, 7. DECEMBER
Ker je bilo zjutraj še napovedano lepo vreme, smo se s prijatelji odpravili na turno smuko. Žal v gorah še ni snega, zato smo si za cilj izbrali kar smučišče Osojščica nad Osojskim jezerom pri Beljaku. S severne strani je proga zasnežena od doline do vrha Osojščice približno 900 višinskih metrov višje. V soncu smo v dobrih dveh urah na turnih smučeh pripešačili do vrha Osojščice in odsmučali nazaj v dolino, tik preden se je začelo oblačiti.
Popoldne smo si z našo najstnico v kinu ogledali film Viana 2 s simpatično pripovedjo o deklici s tihomorskih otokov, ki s svojo trmo in pogumom premaga zlobnega boga in ponovno združi otoške prebivalce.
/ NEDELJA, 8. DECEMBER
Od petkove peke piškotov so nam ostali beljaki, zato sva se s hčerjo lotila peke makronov, vmes pa sva ponavljala zgodovino. Letnice – od milanskega edikta do cerkvene shizme in turškega zavzetja Konstantinopla – ki sem jih od srednje šole že pozabil, so ponovno našle prostor v mojem spominu. Popoldne pa je bilo namenjeno kuhi in obiskom. Lotil sem se malo eksperimentiranja in za hladno predjed pripravil slovensko nedeljsko kosilo v malo drugačni obliki. Govejo juho sem zgostil, da je nastala želatinasta podlaga, nanjo pa sem dodal cmok iz mlete govedine, popečen na maslu, in peno iz hrena. Ideja mi je prišla na misel kar sama od sebe in imel sem malo treme, ali bo uspelo, a na koncu lahko rečem, da se je dobro izšlo in je poskus uspel.
/ PONEDELJEK, 9. DECEMBER
Ponedeljki se običajno začnejo – če odštejem zbujanje otrok in pritožbe na prezgodnje vstajanje po vikendu – z jutranjo kavo, ob kateri z vodstvom univerze poklepetamo o dogodkih prejšnjega tedna in o tem, kaj je pred nami. Danes je kava odpadla, ker sem na Ekonomski fakulteti pozdravil udeležence mednarodnega srečanja mlajših raziskovalcev, nato pa sem gostoval v jutranjem programu Planet TV, kjer sem predstavil humanitarno akcijo Srčna UL, v okviru katere na Univerzi v Ljubljani v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine zbiramo denar za študentke in študente v finančni stiski. Z jutranjimi dejavnostmi sem poskrbel tudi za jutranjo rekreacijo: do vrnitve v pisarno na rektoratu sem opravil že skoraj 15 kilometrov na kolesu, svojem zvestem sopotniku pri prevozih po Ljubljani.
Po gostovanju na televiziji me je čakal sestanek s sindikati glede novega plačnega sistema. V pripravo novega zakona kljub večkratnim pozivom vladi nismo bili vključeni v nobenem koraku, in to kljub temu, da je Univerza v Ljubljani tretji največji delodajalec v Sloveniji. Ob koncu leta imamo zato nemalo težav, ko moramo na hitro opraviti gargantuansko delo prevedbe vseh delovnih mest v nov plačni sistem.
/ TOREK, 10. DECEMBER
Jutro mi je ukradlo podpisovanje dokumentov. Na enem od nedavnih srečanj rektorjev več evropskih univerz smo se pošalili, da je časovno najbolj obremenjujoč del naše službe prav podpisovanje različnih dokumentov in listin. Po rednem torkovem kolegiju vodstva sem se sestal s predstavniki farmacevtske družbe Novartis, s katero smo podpisali strateški dogovor o sodelovanju. Novartis in Lek/Sandoz se v zadnjih letih močno širita v Sloveniji in tudi po njuni razdružitvi so v obeh podjetjih začeli investirati v nove razvojne centre, v katerih bodo zaposlovali mlade izobražene kadre, ki v največji meri prihajajo prav z naše univerze. Sandoz (njegovo matično podjetje v Švici) bo tako v izgradnjo novega razvojnega centra vložil več kot 400 milijonov evrov, Novartis pa več kot 100 milijonov.
Žal se tega dela pomena univerz naša politika vse premalo zaveda, ko poslušamo, kako premalo sodelujemo z gospodarstvom. Tudi vidik kadrov je izjemno pomemben, ne nazadnje farmacevtska industrija v Sloveniji ustvari kar 34 odstotkov našega izvoza in je med panogami z najvišjo dodano vrednostjo. Želel bi si, da bi akademsko in gospodarsko sfero povezovalo še več strateških projektov, ki bi vodili v razvoj povsem novih tehnologij ali proizvodov in bi Slovenijo postavljali na svetovni zemljevid.
V Evropi veliko govorimo o zaostajanju pri inovativnosti za ZDA in nekaterimi azijskimi državami in tem, da moramo več vlagati v aplikativno znanost, pozabljamo pa, da je ločnica med aplikativno in bazično znanostjo zelo zabrisana. Velika odkritja, ki so spreminjala družbo, niso izšla iz aplikativne znanosti, saj ta rešuje obstoječe probleme in ne razvija prebojnih idej. Zanimivo: v ZDA, ki so še vedno najbolj inovativna država na svetu, vlagajo v znanosti tri- do štirikrat več na prebivalca kot Slovenija, skorajda vsa javna sredstva za raziskave pa so namenjena bazičnim raziskavam in javnim ustanovam.
Torki zvečer so tradicionalno namenjeni rekreaciji – odbojki. Nikoli nisem bil zelo nadarjen za igre z žogo – vedno so mi bolj ležali vzdržljivostni športi ali športi v naravi, kot so kolesarjenje, smučanje in podobno –, a odbojka v družbi, s katero igramo, je zelo prijetna. Čeprav imamo kar nekaj odličnih igralcev, se vsi zavedamo, da igramo za zabavo.
/ SREDA, 11. DECEMBER
Zjutraj sem obiskal Pedagoško fakulteto, ki ima težave s prostori. Zgradba sicer ni tako stara kot nekatere druge zgradbe Univerze v Ljubljani, a je bila očitno zgrajena precej nekvalitetno, poleg tega se fakulteta sooča s prostorsko stisko. Javne univerze žal nimamo lastnih sredstev za investicije in smo zato odvisne od financiranja ministrstev, ki pa ni sistemsko, zato je zelo težko srednje- in dolgoročno načrtovati investicije. V novem zakonu o visokem šolstvu, ki bo, upamo, sprejet v naslednjem letu, se nam k sreči obetajo spremembe tudi na tem področju. Vem, da se marsikdo ob pogledu na proračun Univerze v Ljubljani čudi, kako veliko sredstev imamo, a žal je resnica takšna, da imamo glede na velikost – predvsem število študentov, na naši univerzi jih imamo kar 38.000! – skoraj pol manj sredstev kot nekatere srednje/vzhodnoevropske univerze, recimo Karlova univerza v Pragi ali Univerza v Tartuju v Estoniji, zahodnoevropske, tudi kitajske, pa imajo v povprečju kar dva- do trikrat večje proračune. Žal je tudi to eden od pokazateljev, kako družba oziroma politika ceni univerze.
Po obisku Pedagoške fakultete sem se odpeljal v Domžale, kjer je oddelek Biotehniške fakultete za študij zootehnike. Bil sem namreč član komisije za doktorat. Zagovor doktorata je opravljala odlična študentka, ki se je spomnim še z magistrskega študija, in je pripravila lepo in zanimivo doktorsko raziskavo, v kateri je proučevala genske razlike, ki bi lahko bile povezane z nagnjenostjo k debelosti. Po zagovoru običajno sledi majhna zakuska, jaz pa sem žal moral takoj nazaj v Ljubljano, na Kemijski inštitut, kjer me je direktor prosil, da pripravim kratek nagovor njihovim doktorandom iz preteklega leta. Večina doktorskih študentov s Kemijskega inštituta opravlja doktorat na Univerzi v Ljubljani, tako da smo na tem področju že tesno povezani, sam pa bi si želel, da bi se z raziskovalnimi inštituti v Sloveniji še močneje, tudi formalno povezali.
Dan zaključim z obiskom koncerta klasične glasbe v Cankarjevem domu. Pri srcu mi je zelo različna glasba, od klasične do rocka in tudi panka, koncerti klasične glasbe pa so mi vedno v sprostitev, nekako se mi ob tej glasbi glava umiri in pogosto ravno med takšnimi koncerti dobim kakšno zanimivo idejo.
/ ČETRTEK, 12. DECEMBER
Dan se je začel z rednim kolegijem dekanov, ki ga imamo enkrat na mesec in na katerem se z vsemi dekani in dekanjami pogovorimo o aktualnih tematikah. Ena od glavnih tem v zadnjem času je seveda plačni sistem, saj je okrog njega še veliko negotovosti in premalo informacij, kaj bo dejansko prinesel. Teden pa se je zaključil z meni enim najljubših službenih dogodkov v letu, že tretjim tradicionalnim dobrodelnim koncertom Srčna UL. Tako kot v preteklih letih so na koncertu nastopili naše študentke in študenti, ne le z Akademije za glasbo, temveč tudi drugih fakultet in akademij, izkupiček od prodaje vstopnic pa bo v celoti namenjen študentkam in študentom v finančni stiski.
