/ PETEK, 24. JUNIJ
Vročina, po osmih letih življenja sredi južnega Pacifika sem že pozabil, kako topla poletja imamo v Sloveniji. Že zjutraj je termometer na steni kazal več kot 20 stopinj Celzija, pa se dan še dobro začel ni. "Administration" izlet v Tolmin za ureditev novih osebnih dokumentov je potekal presenetljivo hitro. Sledil je postanek v kavarni. Bilo je skoraj prevroče za pitje kave. Malce presenečen sem opazil, da so bile ne glede na to, da je bil delovni dan, kavarne polne.
Prevroče mi je bilo in že sem razmišljal o popoldanskem skoku v vodo pod železniškim mostom ob sotočju reke Idrijce in Bače. Ampak prej je bilo treba opraviti nakupe v trgovini, saj bodo te naslednja dva dni zaprte. Sem bil kar malce presenečen, ko so mi omenili, da v nedeljo trgovine ne delujejo. Na Novi Zelandiji so trgovine zakonsko zaprte samo dva dni na leto - za božič in veliki petek, preostalo je stvar lastnika.
Ob poznem kosilu že slišim grmenje in pogled skozi okno kaže na hitro bližajočo se nevihto... nič ne bo s skokom v vodo.
/ SOBOTA, 25. JUNIJ
Sobota se začne bolje. Hlajenje v reki se zgodi že dopoldne, za ziher, da ga popoldne ponovno ne odnese nevihta. S kolegi se odpravimo na supanje po jezeru na Mostu na Soči. Ponovno preveslam čez sotočje reke Soče in Idrijce, kjer sem v mladosti preživel veliko časa, treniral sem kajak na divjih vodah in jesensko-zimske kondicijske treninge smo opravljali na mirnem jezeru. Lepo je bilo obujati spomine in uživati v naravi. Obenem pa se vedno sprašujem, kakšni bi bili reki, če v letu 1938 Italijani ne bi zgradili jezu, ki stoji nekaj kilometrov nižje. Zvečer se odpravimo na dobrodelni festival Gora Rocka. Med vožnjo na festival premišljujem o dogodivščinah s prvega obiska pred skoraj desetimi leti. Prihod na prizorišče razkrije veliko množico, nekaj znanih obrazov moje generacije ter veliko mlajših. Tak trend bo zagotovo tudi ob naslednjem obisku. Na odru so nastopale meni znane in ljube rock skupine. Zlijem se z množico in se zabavam. Kot v starih dobrih časih, a z razliko - ko zagledaš obraze vseh članov skupine vidiš, da so zdaj precej starejši kot nekoč ...
/ NEDELJA, 26. JUNIJ
Vstanem pozno in še vedno zaspan, zabava je pustila svojo sled. S prijateljem sva zmenjena, da odideva na obisk planine Razor, kjer mama pripravlja skutine štruklje. Pripeljeva se do izhodišča na planini Kuk in se odpraviva. Po dobre pol ure hoje prispeva do koče, ravno v času kosila. Polna je! Na hitro pozdraviva, lakote še ne čutiva, zato se odpraviva naprej. Samo malce višje, sem omenil prijatelju in začel narekovati tempo. Po tri četrt ure je bil vrh Vogla že precej bližje in na prijateljevo opombo, da bi se lahko obrnila, odvrnem, da sva že skoraj na vrhu. Še pol ure je minilo in stala sva na vrhu, razgledi so bili prelepi. Triglav se je bohotil na eni stran, Padska nižina se je raztezala na drugi, vmes pa midva prijetno utrujena na vrhu Vogla. Pomislil sem da takšnih pogledov na severnem otoku Nove Zelandije ne vidiš, samo na Južnem otoku, pa še tam je pokrajina drugačna. Hladen veter naju je opomnil, da naj se ne zadržujeva predolgo, saj naju pri koči čakajo odlični skutni štruklji.
Med sestopom me je prešinila misel, kako dostopne in obiskane so slovenske gore. Ceste do izhodišč so lepo urejene, pohodniške poti odlično označene in oskrbovane koče vedno na dosegu. Pravi kontrast Nove Zelandije, kjer so pohodniške poti redkejše, izhodišča pa tudi po nekaj ur vožnje oddaljena od najbližjega kraja, tam pa samo neoskrbovane koče (bivaki). V Sloveniji se gre na "izlet" v gore, na Novi Zelandiji pa imaš tudi (več)dnevno odpravo v divjino, kjer moraš biti popolnoma samozadosten in pripravljen na vse.
Gneče pri koči ni bilo več, hitro so naju založili z joto in žganci, za sladico pa prinesli odlične skutne štruklje.
/ PONEDELJEK, 27. JUNIJ
Budilka zazvoni, ura je 3.45. Vstati bo treba, prvi sestanek je že čez 15 minut. Nova Zelandija leži na (skoraj) popolnoma nasprotni strani sveta. Poleti je časovna razlika deset ur. Potovanje v eno smer traja okoli 35 ur. Izkušnje iz prejšnjih let so me naučile, da se za manj kot mesec dni v Slovenijo ne potuje. Preveč stvari je za početi in veliko sorodnikov in prijateljev za obiskati. Moja delovna pozicija ima veliko odgovornost in s tem tudi manj možnosti za dolge dopuste. Teden ali dva v enem kosu bi še šlo, kaj več pa žal ne. To pa pomeni krajše noči in vstajanje ob štirih zjutraj, da vsaj nekaj ur oddelam v istem časovnem obdobju kot večina zaposlenih.
Delo običajno zaključim nekje med deseto in poldnevom in tudi danes ni bilo nič drugače. Potem pa hitro v Kobarid na kosilo s prijatelji. Po kosilu pa naprej raziskovat zgornjo Soško dolino. Čez Bovec do velikih korit in proti Lepeni v Šunikov vodni gaj. V tej vročini je prav lepo hoditi ob ledeno hladnem potoku in vsake toliko časa vanj pomočiti stopala.
Dneva je bilo še dovolj in odpravili smo se mimo Trente do izvira reke Soče. Pri izviru se je videlo, da v Posočju pravega dežja ni bilo že dolgo. Soča se je skrivala globoko v jami in na površje prišla precej nižje kot običajno. Vedno se ob obisku izvira reke Soče spomnim na Simona Gregorčiča, ki smo ga omenjali pri učnih urah slovenskega jezika. "Krasna si, bistra hči planin ..."
Krajši postanek v Bovcu in potem nazaj domov. Spat moram, jutri bo budilka ponovno zvonila ob 3.45.
/ TOREK, 28. JUNIJ
Tokrat delo končam že ob devetih in na hitro spakiram. Za eno noč se odpravljava v Bohinj, kjer se dobiva s prijateljema iz Haloz. Sta ena redkih, ki sta se pripravljena pripeljati na drugi konec Slovenije. Z vsakim obiskom bolj opažam, da se Slovencem vse zdi daleč. Težko se jim je peljati eno ali dve uri. Naju poleg 18.000 kilometrov potovanja z letalom običajno čaka še skoraj vsakodnevna vožnja sem in tja po obiskih. Hvala staršem, da so nama pripravljeni odstopiti avtomobile.
Tokrat sva se odločila, da se ne bova peljala z avtovlakom, ampak po daljši in bolj slikoviti poti. Preko Šentviške planote v Baško grapo in potem preko Soriške planine v Bohinjsko Bistrico.
Ponovno je bil vroč dan in jezero je kar klicalo. Skok v vodo je prinesel potrebno osvežitev. Popoldansko poslabšanje vremena nas je (pre)hitro odgnalo s plaže. Večer je minil ob pivu in zgodbah na terasi lokalnega bara. Po vseh teh letih na Novi Zelandiji sem že pozabil na smrad cigaret. Tukaj pa je bilo zame že kar nevzdržno. Od vsake mize se je kadilo. Ko je en zaključil je drugi prižgal in tako naprej, brez predaha in svežega zraka. Resnično upam, da se bo situacija v prihodnje izboljšala in bo več mladih živelo bolj zdravo.
/ SREDA, 29. JUNIJ
Noč je bila precej razburkana. Veliko je bliskalo in grmelo. Vsekakor več, kot sem navajen. Oblika Bohinjske doline je ta hrup še bolj potencirala. Budilka zazvoni in treba bo začeti delati. V podjetju, ki ga vodim, vsi zaposleni stalno delajo od doma. Podjetje pisarne sploh nima. To našim zaposlenim omogoča delo iz kateregakoli kraja na Novi Zelandiji. Kar pomeni, da jim ni treba preživljati časa v gneči na cesti ali javnem prevozu, pa tudi živijo lahko v drugih krajih, kjer jim življenjski stil bolj ustreza. Če odštejem časovno razliko, zame skoraj ni spremembe pri opravljanju dela. Zjutraj sem opravil nekaj pomembnih sestankov, potem pa na zajtrk in naokoli po Bohinju.
Vreme še vedno ni povsem sodelovalo. Poleg oblačnosti je bila tudi visoka vlaga. Kljub temu smo se odpravili k slapu Savica. Parkirišče je bilo dobro zapolnjeno in do slapa smo hodili v koloni. Večina jih je govorila druge jezike in videti je bilo, kako uživajo v raziskovanju Slovenije. Tudi sam se tako počutim. Življenje v tujini ti da drugačen pogled na naravo in v Sloveniji je ta res lepa. Občutek imam, da so je domačini preveč navajeni in v njej ne uživajo zadosti.
Skoraj smo prispeli nazaj k avtomobilu in že smo slišali grmenje in začutil sem nekaj kapelj. Hitro smo se odpravili nazaj k jezeru, se preoblekli v kopalke in skočili v vodo, preden pride dež. Še preden smo se dodobra zmočili, že je prišla nevihta s točo. Pohiteli smo iz vode in se skrili v avtomobile.
Po kosilu se je vreme izboljšalo in to smo ponovno izkoristili za kopanje v jezeru. Voda je bila še vedno vrhunska. Od prijateljev sva se poslovila in odpravila proti železniški postaji. Že dolgo se nisva peljala skozi predor v Podbrdo in naprej po Baški grapi.
/ ČETRTEK, 30. JUNIJ
Zjutraj med delom me preseneti dolgo pričakovano elektronsko sporočilo. Glasilo se je: "Čestitamo, vaša prošnja za pridobitev novozelandskega državljanstva je bila odobrena." Odleglo mi je. Po skoraj devetih letih bivanja sva postala ta prava kivija. Spomnil sem se prvih dni tam, ko sva z željo po raziskovanju vseh skritih kotičkov prišla kot backpackerja (popotnika). Brezskrbno sva izbirala poti, iskala priložnostna dela in pošiljala prošnje za prve redne zaposlitve. Od takrat se je zgodilo že veliko dogodivščin, stresnih in veselih trenutkov. Pridobitev državljanstva postavlja nekakšen mejnik na najini poti.
Pa brez skrbi, slovensko državljanstvo bova še vedno imela in ga ponosno kazala naokoli.
Kot naročeno me pot danes vodi k prijateljem v Slivno pri Geometričnem središču Slovenije (GEOSS). Tudi ta del Slovenije ima svoj čar. V preteklosti sem se vedno le peljal mimo, zdaj pa rad zaidem sem. Vse skupaj mi deluje lepo in umirjeno. Ni turistov in gneče kot v Posočju, pogledi pa so prav tako prečudoviti.
Na poti nazaj naredim še en ovinek in obvezno se ustavim na Trojanah. Takih krofov se ne dobi nikjer drugje in so vredni nekaj minut daljše vožnje. Pa še nekaj sem jih vzel za domače, nad tem se še nikoli niso pritoževali.
