/ PETEK, 17. JUNIJ
Slovensko primorje. Obala resda meri zgolj nekaj več kot 40 kilometrov, a je sam ne doživljam kot pogosto posmehljivega geografskega pojma, pač pa kot samostojno entiteto z neverjetno in posebno energijo, lastno samo temu prostoru. Takšni prostori so zahtevni "sogovorniki", a ti lahko tudi veliko dajo. Morda se v ta prostor tako rad vračam tudi zato, ker sem kot otrok vse do zgodnjega najstništva sedem zaporednih let letoval v Otroškem letovišču Pacug. Letovišče še danes upravlja Zveza prijateljev mladine Slovenije, mnogi pa sploh ne vedo, kje je. V zarezi klifa, varno "skrit" med Strunjanom in Fieso, namreč kljubuje družbenim spremembam kot primer dobre socialne prakse prejšnjega sistema, ki ni delala razlik in je slehernemu otroku omogočila bivanje na morju. O njem sem pred leti v nekem mednarodnem projektu, kjer smo ustvarjalci iz nacionalnih radijskih hiš "vzhodnega bloka" na pobudo romunskega nacionalnega radia ustvarjali dokumentarce, današnjim generacijam otrok in mladih odraslih poskušal povedati slušno zgodbo o tem, kakšno je bilo življenje v prejšnjem sistemu. Kot eden zadnjih pripadnikov generacije X sem ga doživljal kot nekaj izjemno lepega, tako kot svoje otroštvo. Očitno te prostor res močno zaznamuje. Lahko ga izberemo mi. Ali pa on izbere nas.
/ SOBOTA, 18. JUNIJ
Slovenija ima izvrstne geografske, družbene in socialne prednosti, na nekaterih področjih nepredstavljive standarde in izjemno kakovost bivanja. Geografska majhnost pa se (pre)pogosto seli v miselno majhnost ljudi. Ta je tista, ki ob slavljenju povprečnosti kot norme potem ustvarja zavist, ogroženost in negativno selekcijo. Če je človek postavljen, suveren in zadovoljen sam s sabo, ga nihče ne more ogrožati. Pri sebi sem kmalu opravil z zavistjo. Ta je pri meni samo še trenutna, takšna, ko bi se človek najraje "ugriznil v rit", ker ni sam prišel do kakšne dobre ideje. A sem v hipu vesel, da bo ideja prišla do ljudi. Konec koncev vsi črpamo iz kolektivnega nezavednega, le vprašanje je, kdo od nas in kdaj pride do neke vsebine iz tega vira. Vse pogosteje si v praksi potrjujem tudi prepričanje, da se iskrena, poštena, jasna (ustvarjalna) namera in sporočilo, brez skrite ali formalne agende, vedno dotakneta ljudi. Vse ostalo je blef. In edino to je, sem prepričan, pravi tek na dolge proge. Ni enostaven, je pa izpolnjujoč. Zato me preseneča, da je toliko ljudi nezadovoljnih. Toliko parov, ki so skupaj, a se ne pogovarjajo. Toliko mrkih obrazov. Toliko kričečih otrok. Toliko apatičnih staršev, ki le v javnosti manifestirajo svojo vzgojo, obvezno z dolgimi nedoločniki, sicer pa se s svojimi otroki ne ukvarjajo, še manj pogovarjajo ali z njimi debatirajo. Kako torej lahko pričakujemo postavljene, suverene in zadovoljne ljudi, če teh vzorcev ne prejmejo v svojem primarnem okolju. Res pa je, da če vsega tega ne ozavestiš, ne moreš pričakovati sprememb.
/ NEDELJA, 19. JUNIJ
Danes me je presunila vest, da se je od tega sveta poslovil Borut Šuklje. Dolga leta smo živeli skupaj kot prvi sosedi. Z Borutovim sinom Tiborjem sva skupaj odraščala in bila tesna in izjemno dobra otroška prijatelja. Teh dokončnih odhodov ne morem sprejeti, z njimi se preprosto ne strinjam. Ti rezi so izgube, ki jih čas nikoli ne zaceli. Le omili jih.
/ PONEDELJEK, 20. JUNIJ
Včasih uspeš ustvariti nekaj, s čimer se še dolgo poigravaš v mislih. To je dober občutek. Nazadnje mi je to uspelo z ekipo kolegov in sodelavcev zadnjega maja letos pri javni predstavitvi obnovljenega koncertnega klavirja Bösendorfer na Radiu Slovenija. Obnova sama ne bi bila nič posebnega, če ne bi bila posebna zgodba klavirja. Ta klavir je dolga leta sameval v radijskem dramskem studiu 01, ko je ob ustvarjanju glasbe za neko radijsko igro leta 2011 njegovo preteklost začel raziskovati skladatelj Gregor Strniša. Neutrudna raziskovalna sila ga je gnala vse do Dunaja, kjer je v skrbno urejenih arhivih tovarne Bösendorfer odkril, kdo je bil prvi kupec klavirja. Izkazalo se je, da je bil to industrialec in mecen Rado Hribar. Klavir je takoj po vojni, z manjšim okljukom, iz stanovanja v poslovno-stanovanjski hiši Šumi Hribar, ki je bila leta 2006 žal porušena, odpotoval na tedanji Radio Ljubljana, kjer je ostal vse do danes. Gregor je to raziskovalno odisejo leta 2017 popisal v treh esejih. Ko sem jih prebral, sem začutil neizmerno moralno dolžnost in potrebo, da kot zaposlen na Radiu Slovenija skozi radijski dokumentarec povem to zgodbo čim več poslušalcem. Leta 2018 je nastala samosvoja dokumentarna slušna zgodba, istega leta pa je bila nominirana za nagrado Prix Europa na istoimenskem večmedijskem festivalu v Berlinu in je tako tudi evropskim ušesom spregovorila o manj svetlem času naše polpretekle zgodovine. Času, ki je z vso svojo meščansko omikanostjo in duhovno širino nepreklicno minil. Zame izjemno dragoceno je bilo srečanje s Petrom Hribarjem ml., nečakom Rada in Ksenije Hribar, ki je bil tudi ključni informator pri nastajanju dokumentarca in Gregorjevih raziskavah. V času priprav na ta dogodek sem razmišljal o tem, kako bi se počutil, če bi se moral posloviti od meni ljubih predmetov, naše hiše, vrta, travnika do Ljubljanice. Nepredstavljivo. Zato sem čutil, da mora moja generacija ravnati drugače, mora biti boljša, širša od prejšnje. In izjemno me veseli, da je dokumentarec, ki je klavir preoblikoval iz objekta v subjekt z lastno zgodovino in življenjsko zgodbo, spodbudil tudi obnovo glasbila. Da se je razumelo temeljno namero. Želim si, da bi bila njegova "prenovljena" pot pot javnega dobra za ljudi.
/ TOREK, 21. JUNIJ
Danes, na prvi poletni dan in sončev obrat, sem začel snemanje dveh delov radijske nanizanke Primeri inšpektorja Vrenka. Snemava jo skupaj s kolegico Ano Krauthaker. Na programu naj bi bila jeseni. Sicer pa pri svojem radijskem ustvarjanju vse bolj razmišljam o pomenu tako imenovane meta energije, o vzdušju, v katerem nastaja slušna igra, in vzdušju, ki preveva takšno igro, ko je posneta. V primerjavi z gledališčem, ki večer za večerom razmerja med ustvarjalci in publiko ustvarja na novo, tu materija ostane v posnetem trenutku. Zato se trudim, da skupaj z dramskimi igralci in svojimi ekipami ustvarim snemalno vzdušje, kjer so ustni kotički vedno obrnjeni navzgor, kjer je veliko smeha, včasih pa tudi poslušanja glasbe, petja in plesa; ne glede na zahtevnost materije, ki jo uprizarjamo. Želim si, da bi poslušalec vase spuščal meta energijsko polje, ki bi mu neobremenjeno in zgolj z vsebino odpiralo razmisleke in širilo notranje horizonte. Če me materija med montažo presune vsaj v kakšnem delu, vem skoraj zagotovo, da se bo dotaknila tudi poslušalca.
/ SREDA, 22. JUNIJ
Imam izjemen privilegij, da sem danes lahko zaposlen na sila nišnem, specifičnem področju, za katerega sem študiral. Javni sektor se pogosto tolmači kot nekaj rigidnega, kar v dobršni meri tudi je. Nekaj, česar pravzaprav ne potrebujemo, nekaj, kar lahko regulira trg. A vendar mi prav in samo ta javni sektor že leta omogoča, kljub jasnim omejitvam in zamejitvam, neizmerno svobodo, varnost, sigurnost, da kot javni uslužbenec poskušam delati dobro za ljudi. Sedem let sem bil na svobodi, samozaposlen na področju kulture, in dobro vem, kako "svoboden" je ta kruh. Nikoli pa nisem pozabil tega obdobja. In še vedno govorim, da grem delat na radio in ne v službo. Zame je to temeljno miselno razlikovanje, maksima, ki narekuje tudi moja ravnanja in odnos do dela. Najbrž zato še vedno delam projektno. Tudi ko nimam postavljenih rokov, si jih postavim sam. Neizmerno rad imam svoje delo. Ne samo režije, pač pa tudi redakcije, ki mi nekaj mesecev v letu omogočajo avtonomijo pri oblikovanju programa. Pri pregledovanju arhiva sem vsakič znova očaran nad neverjetno radiofonsko zapuščino preteklih generacij. Res je bil radio nekoč vodilni množični medij, kar danes ni, pa vendar to ne zmanjša dejstva, koliko je bilo ustvarjenega, kar je še danes lahko vitalni del dnevnega programa. To je izjemna nesnovna dediščina. Danes jo težko dohajamo, a svetlo dejstvo je, da vse več ljudi posluša vsebine na zahtevo izven tako imenovanega linearnega programa; tudi ali predvsem tako kompleksne, kakršne so slušne igre. Vanje verjamem, ker so v tem izrazito vizualnem svetu redke, če ne edine, ki pri človeku še spodbujajo skoraj zakrnelo abstraktno mišljenje.
/ ČETRTEK, 23. JUNIJ
So posebni datumi, seveda poleg rojstnih dni. Takšni, ki nas doletijo na življenjskih poteh in jim damo posebno težo. Takšni, ki sčasoma postanejo rituali. Danes je zame tak dan. Včasih sem točno vedel, kdaj se mi je kaj zgodilo, z leti pa sem začel izgubljati to preciznost v dojemanju časa in jo nadomestil samo z občutenjem, ko sem nekaj dobrega ustvaril ali se mi je zgodilo kaj lepega oziroma slabega. Leto ni več časovnica, pač pa zbir dogodkov. Zato res poskušam, čeprav mi (še) ne uspeva povsem, da bi polno živel trenutek, pa še kakšen dan naprej. In nič več. Se pa kdaj zazrem tudi v vzvratno ogledalo, čeprav se nikoli nisem vračal na "šolsko dvorišče", ko sem enkrat zaključil kakšno obdobje. Verjetno to pride z leti. Nocoj bo kresna noč, sonce pa se na svoji poti že obrača.
