Učitelji.
Učitelji učite.
Korene v matematiki.
Korenine v biologiji.
Korenito o zgodovini.
Učitelji učite.
Bes v poeziji.
Bese v mitih.
Besede v jeziku.
Učitelji učite.
Tone v glasbi.
Tone v fiziki.
Tone Pavček.
Učite še tisoč stvari.
Neuporabnih, pravijo.
Zastarelih, kričijo.
Neživljenskih!
-zapisano brez j.
Umetnost. Filozofijo.
Ljubezen do modrosti.
Ljubezen do človeka.
Učitelji, učite.
Modrost ne zastara.
Umetnost očara.
Učite!
Otroke, mlade, svet,
upanje, lepoto, red,
zopet in znova in spet.
Učitelji, prosim, učite!
(M. Mandeljc)
/ PETEK, 30. AVGUST
Še zadnji dan v čakalnici in pripravljalnici. Za menoj je teden seminarjev in izobraževanj, teden matur, priprav, prenašanja kakega kilograma knjig, spletnih skupin in načrtovanja. Vsega je bilo obilo: obilo novosti in še več "novosti". Popoldne se navkljub sparini veselim zadnjega vikenda pred začetkom šole. Čemu? Da vidim svoje dijake, da oddam lastne otroke še kakšnim očem in potihoma tudi, da se vse skupaj končno začne. Zadnja dva tedna sta namreč na gimnaziji učiteljski limb, Dantejeve vice, pri čemer junij verjetno ni daleč od pekla.
Čas je v gimnaziji neusmiljen. Natančno načrtovanje je neizogibno od prvih dni pouka vse do razdelitve maturitetnih spričeval okoli 10. julija, pri tem pa prožno upogibati ure in urnike za vse nepričakovane dogodke, tekmovanja in zaplete na poti. Letos mi je bila matura prizanesena, saj sem se z majem zahvaljujoč ameriški ambasadi odpravil v Združene države Amerike na nagradno izpopolnjevanje za mesec in pol in tam spoznal, da je kljub vsemu pripravljalnemu delu in usklajevanju slovenski šolski sistem izredno celovit, trden in obvladljiv. Medtem ko urejam slike za eno od predstavitev čezoceanskega izobraževanja, zagledam na fotografiji ameriško kolegico, ki določenih knjig ne sme več poučevati, ker niso v skladu s prepričanji lokalnega odbora. Ob njej se smejiva z anglistko iz Turkmenistana, ki za svoje delo dobi 180 EUR mesečno in pri tem vse popoldneve pomaga na bližnjih farmah, da lažje preživi svojo družino.
Čas pa ne teče samo v urah in tednih; šolsko leto ima pogosto hitrejše obrate od koledarskega. Včeraj smo se poslovili od zaslužne kolegice, ki je po enainštiridesetih letih s solzami izpregla. Sam sem jo gledal z občudovanjem mladinca, ki s trinajstletnim stažem sploh še nima pravice do štetja, marsikdo jo je gledal s koprnenjem. Šola je v vsakem trenutku vrtiljak čustev vseh vpletenih. Umetna inteligenca, stoj nam ob strani, a nikakor na poti!
/ SOBOTA, 31. AVGUST
S stanovskim kolegom sva že zjutraj stala na enem od čarobnejših zasavskih vrhov; vso pot navzgor sva v potu obnavljala preteklo leto in kot šamana napovedovala mesece pred nami. Kdo se je spremenil? Kdo dozorel? Kdo se bo boril kot lev, pa mu verjetno še ne bo šlo in mu bomo pomagali? Kdo ima doma še večje težave, kot jih je imel pred poletjem? Kaj vse bo prišlo pred nas kot strela z jasnega? Kakšen bo urnik? Bomo sploh našli učitelje za vse predmete? Tako je, če si poklicno ogrožena žival, pri kateri je odstrel po mnenju velikega dela javnosti še vedno dovoljen. Ko se spuščava s starodavnega svetišča, načneva temo spoštovanja. Res je, da prihajava iz šole, ki slovi po svojem nivoju in tradiciji, pa vendar – kakšni bodo novinci? Bo res tako hudo, kot govorijo po osnovnih šolah, in bo frčalo fazansko perje? Mlajši kolega mi pove, da večkrat sliši od prijateljev iz drugih vod, da nimamo nobenega spoštovanja več. "Se ne strinjam," rečem. "Vsaj ne čisto. Povej mi za en poklic, ki ima ugled tako na splošno. Cehovskih ugledov ni več, so le še ena žrtev individualizacije družbe. Posameznik pa ga lahko ima - in še kako trdnega."
/ NEDELJA, 1. SEPTEMBER
Nedelja pred poukom je v naši družini praznik. Dva učitelja, trije vrtčevski in šoloobvezni otroci. Otroci vedo, da nas čaka izlet. In ko se tako izgubljamo po prostranih planotah na Golteh, zobamo brusnice in se sklanjamo za jurčki, klepetamo o šoli in vrtcu, o torbah, o željah in ciljih, o tem, kar nas čaka. Otroško čofotanje ob reki Savinji opazujeva z obale ter v mislih in zaupnem pogovoru sestavljava nemogoč urnik vseh urnikov; oba delovna urnika skupaj, prepletena s tremi drugimi in posuta z glasbenimi šolami, gimnastikami, folklorami, zdravniki, zemeljskimi in nezemskimi dogodki. Za spodbudo se odpeljemo še v poznopopoldanski kino, kjer si ogledamo novo risanko Vrvež v moji glavi 2 (2024), ki s temo najstniškega vrtinca čustev in tesnobe tako surovo in neskončno lepo povzame občutke nas vseh, do zadnjega.
Še vedno nedelja, ura je 23.34, 12 ur do začetka. Otroci spijo, midva na vrata lepiva celoletni koledar in razpored tedenskih aktivnosti, da se lahko vanju zaletiva tudi v največji zmedenosti. Sam v glavi že petnajstič meljem prve besede svojemu razredu, žena pripravlja darila za svoj razred devetarjev. Ja, svoj, pa čeprav jih ne preživljam in jim ne nudim strehe nad glavo. Kako zanimivo razredniki posvojimo razrede in vsako dušo posebej; že zdaj nas je strah za ene, se veselimo domislic drugih in smo povsem nemočni za večino.
/ PONEDELJEK, 2. SEPTEMBER
Ura je 7.04. Na Prvem poročajo o 20.173 prvošolčkih, ki bodo danes prvič prestopili prag svojega večletnega vesolja. Kar dva tisoč manj jih je kot pred desetletjem, skoraj 500 manj kot lani. Nevidne projekcije obvisijo nekje med volanom in cvetočo ajdo. Sledi prispevek o novi šoli v Črnomlju in izzivih, ki čakajo vse šolnike po državi. Izzivi. Kdaj je ta beseda dobila tako negativen prizvok? Zamišljeno se uzrem na polja koruze in prebujajoče se Kamniško-Savinjske Alpe v daljavi. Na prvi šolski dan zame dnevi vedno dobijo svoj prvi otožnejši, jesenski odtenek.
Še vedno ponedeljek, ura je 18.22. Ves dan na moj spletni naslov dežujejo e-sporočila moje šole, šole otrok, vrtca, pa kasneje popravki sporočil, pa popravki popravkov, vmes dve glasbeni šoli, trije starši, ki bi že radi navezali stik, skratka, ob takih dneh mi je žal, da imam telefon in računalnik sinhroniziran. Obujem superge in vsaj za uro pustim telefon, e-uro in e-misli doma. Ko pridem nazaj, me čaka staro dobro zavijanje učbenikov. Koliko grenko-sladkih spominov je v tem. "Ni dobro, še enkrat." "Strgal si!" "Ne porabi letne zaloge selotejpa!" "Nisi četrti a, peti a si!" Hrsk. "Sicer je pa šola tvoja stvar in tvoja odgovornost." In zdaj uporabljam iste povedi.
/ TOREK, 3. SEPTEMBER
Za menoj je prvih sedem ur pouka; precej starih sabelj, nekaj dobro utečenih mlinov in za posladek nekaj prvošolcev, ki me zvedavo gledajo izza klopi. Tudi letos me nervoza ni izdala; to ni katera koli nervoza, še zdaleč ne. Gre za prav poseben tip treme, ki jo dobim, ko pred določenim razredom stojim prvič, drugič in morda še tretjič. Ni mi težko stopiti pred hormonske maturante, ki so zviti kot preste na vse navihane načine, a dobro poznajo mojo igro - in jaz njihovo. Neskončno težko pa stopim pred nepoznane, preiskujoče oči. Morda je vse samo v moji glavi, a v njihovih očeh kar vidim še dva para starševskih oči, pa štiri pare oči starih staršev in kar je še teh družinskih potenc. Učiteljstvo je služba, kjer si vsak dan na (pre)sodišču 150 dijakom, 300 staršem in vsej ostali (ne)zainteresirani javnosti. Vsaka tvoja beseda, vsak nepremišljen gib, vsak neopazen madež na oblačilu lahko sproži zgodbo in govorice – dobre, še večkrat slabe. Učitelji ne čakamo na prihodnost, sooblikujemo jo: z vêdenji in védenji, z disciplino, z zgledom, s spodrsljaji, sledenjem novostim, pogovori in sočutjem in pri tem se zanašamo na stari dobri občutek za sočloveka in intuicijo. Ne, nisem psiholog, ne terapevt, ne policist. Zdi se, da je naš največji greh ta, da imamo le malo instantnih in "statistično merljivih" uspehov, zato smo nekonkurenčni časom, v katerih živimo, in kjer je en sam klik dovolj za poplavo hormonov sreče v glavi.
Zvečer se moram lotiti pomnjenja novih imen. Če naj družba uspe, ne moreš bi ti in oni in ti v modrem puloverju, ampak Tajana, Miha, Adela in Carolina.
/ SREDA, 4. SEPTEMBER
Pri maturantih smo zagrizli v temo dobrega eseja. Te ure so vedno intenzivne, naporne in bliskovito minejo (vsaj meni). Nek poseben užitek je gledati te mlade odrasle, ki so se še pred štirimi leti potili ob omembi angleških časov in medleli ob Past Perfect Simple Passivu, zdaj pa angleščina postaja orodje za ubeseditev njihovih zrelih in neredko tudi zelo svežih idej. Kar naenkrat dijaki, ki jim je bilo vse (od)več, niso več zadovoljni s povprečnim, z osnovnim. Čutijo, da zmorejo več, čutijo, da od njih hočemo nekaj več. Nismo več ločeni s katedrom, nismo več pregovorni uničevalci življenj; mnogi spoznajo, da jim - preprosto in iskreno – samo želimo dobro. Biti učitelj je takrat lepo.
Redna plača seveda ni najslabša stvar na svetu, a meni v sindikalnem boju plača nikoli ni bila edina motivacija. Ne rečem, da ni pomembna, zelo pomembna je, a so enako ali še bolj pomembni pogoji, v kakršnih delamo. Imamo pred seboj 30 ali 50 dijakov? Se na delovnem mestu počutim varno in nekomu potreben, ali sem samo ovira mladim pred svobodnim bluzenjem in občasna boksarka vreča za starševske frustracije in birokratske izpade? Se lahko izobražujem in rastem, ali me silijo v ideološke klešče zdaj enih, zdaj drugih? Je šola še varna pred kapitalističnimi levi, ki trgajo dele socialne države na kose in iz nas delajo gladiatorje, da se borimo samo za svoje interese?
Tretji dan pouka vedno upokojim staro redovalnico. Najprej prepišem imena, ki ostajajo z menoj, in nato še zadnjič ošvrknem imena tistih, s katerimi smo se poslovili. Štiri leta so povsem dovolj, skrajni čas je, da si najdejo (in najdemo) nove izzive. Vem, da še nismo rekli zadnje, kajti življenje naše poti obrača na sto načinov. V eni od zgodb, ki je čisto resnična, poleg mene v zbornici že sedijo moji bivši dijaki in pravkar pišejo v svoje redovalnice imena novih generacij.
In zato,
učitelji, prosim, učite!
