/ PETEK, 19. APRIL
VELIKI PETEK/Vstopili smo v veliki teden. Priprave na veliko noč so v polnem teku. Jedi, ki jih nesemo k blagoslovu, pri nas zložimo v košaro iz leskovega šibja. Te nam vedno pričarajo pridih domačnosti in nostalgije. So preproste in široko uporabne skozi celo leto. In kar je najpomembnejše, so delo naših rok. Pletenje košar je bilo včasih na podeželju nekaj vsakdanjega. Danes se le redki posamezniki ukvarjajo s to starodavno dejavnostjo. Košare se uporabljajo pri domačih opravilih, za shranjevanje, prenašanje, v velikonočnem času tudi za shranjevanje jedil, ki jih nosimo na žegen. Dandanes je pletena košara primerno darilo za vse, ki cenijo domačo obrt in ročno delo. Pletenje zahteva natančno predpripravo in izdelavo. Pri pletenju je potrebno tudi veliko potrpežljivosti, saj drugače izdelki niso lepi. V gozdu je treba izbrati primeren les, navadno so to leskove šibe ali beke. Pri nabiranju šibja moramo zelo dobro poznati naravo, da je material primeren za obdelavo. Najprimernejši čas je pozimi. Šibe je treba obeliti in razcepati (razkalati), da dobimo vitre. Za izdelavo viter potrebujemo le žepni nožek, s katerim olupimo leskove šibe. Da bi bile vitre lepše, jih v veliki posodi kuhamo eno uro, nato lubje olupimo. Začnemo z ogrodjem, za katero si je treba pripraviti šibe debeline enega prsta. Narežemo jih na krajše ali daljše, odvisno, kako veliko košaro nameravamo narediti. Palice primerno ošpičimo, tako da jih opletamo v ogrodje. Na vsaki strani izdelamo tako imenovano karico, ki da lep videz izdelku. Pletenje nadaljujemo z natančno obdelanimi vitrami, dokler ni košara gotova.
/ SOBOTA, 20. APRIL
VELIKA SOBOTA/Nastopilo je sobotno jutro, ki skupaj z velikim četrtkom in velikim petkom sestavlja velikonočno tridnevje. V soboto zjutraj je na vrsti blagoslov ognja in vode. Po žegnu v hišo prinesemo ogenj z drevesno gobo, s katero okadimo hišo in jo nato damo v "šporhet" na drva in pripravimo jedi za blagoslov. Pri pripravi mi obvezno pomagata vnuki Naia in Nina, ki z velikim veseljem mesita kruh. Vsaka izdela svoj hlebček s skrbno izdelano ptičko. Skuhamo domačo šunko, jajca, kruhovo "filo". V veliko pomoč sta tudi pri pripravi orehove potice, ki je nepogrešljiva sladica med prazniki, in kuhanju pirhov v čebulni lupini. Ko so vse jedi pripravljene, jih skrbno zložimo v košaro, v kateri nikakor ne sme manjkati belokranjska pisanica. Vnukici zložita v svoji košarici, v obe se prikradejo tudi čokoladna jajčka in skrije kakšen zajec. Blagoslov jedi, obred ljudske pobožnosti, poteka vsako leto v sosednji vasi Vrhovci, kjer je kapelica. Tam se zbere precejšnje število ljudi iz okoliških vasi. Z veseljem se vsako leto vračajo domačini, izseljenci, ki živijo v večjih mestih in drugih državah. Gospod župnik Vinko Guna blagoslovi vsa jedila, vedno znova nas spomni na globoko vsebino in simboliko jedi, ki smo jih prinesli. Po končanem blagoslovu, žegnu, nas župnik povabi v farno cerkev v Adlešičih (cerkev sv. Nikolaja) na nadaljevanje pobožnosti, velikonočne vigilije. Mi pa njega na zasluženo kosilo, na katero pride z velikim veseljem. Navada je, da ga povabi vsako leto gospodinja iz druge hiše.
