(DNEVNIK) Ni lahko biti novinar na Hrvaškem

Hrvoje Zovko
09.03.2019 06:22

Hrvoje Zovko, novinar HRT, od junija lani predsednik Hrvaškega novinarskega društva. Rojen leta 1970, v novinarstvu od 1995. Delal na Glasu Slavonije in Novem listu. Na HRT od leta 1998, bil dopisnik iz Beograda, v letih 2004 in 2012 poročal iz Afganistana. Dve leti urednik notranjepolitične redakcije HRT.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Ciril Horjak

/ PETEK, 1. MAREC
Ko smo se v Hrvaškem novinarskem društvu (HND) odločili začeti protest pod geslom Ugrabili ste medije, novinarstva ne damo, smo upali, da bo javnost prepoznala naše težave in boj. Dolgo smo mislili, da smo sami in da našega glasu nihče ne sliši. Toda več dni ko je minilo in bolj ko je kampanja napredovala, več ljudi in združenj se nam je pridružilo in nam izrazilo iskreno podporo. Kajti danes ni niti lahko niti preprosto biti novinar na Hrvaškem. Odločitev Centra za demokracijo Miko Tripalo, da nagrado Mika Tripala za leto 2018 podeli HND zaradi zaščite novinarskega poklica in svobode izražanja, pomeni veliko priznanje tako za društvo kot za vse naše kolegice in kolege, ki po uredništvih, daleč od oči javnosti, pošteno opravljajo svoje delo.
Ko sem se zjutraj s kolegico Slavico Lukić vračal iz Osijeka, kjer sva napovedala protest, sem razmišljal, kaj bom povedal na podelitvi nagrade. Slavica me je v nekem trenutku vprašala, ali že imam pripravljen govor, pa sem ji dejal, da bom govoril iz glave. In to sem tudi storil. Govoril sem iz srca, v imenu vseh nas. Nagrada meni osebno zelo veliko pomeni, predvsem zaradi vsega, kar sem doživel v preteklih nekaj mesecih. Nedolgo za tem, ko sem bil izvoljen za predsednika HND, sem po več kot dvajsetih letih dela dobil izredno odpoved na HRT. Preden sem prejel odpoved, sem odstopil s položaja izvršnega urednika informativnega kanala HRT 4 zaradi cenzure in tehnološkega kolapsa, na katerega sem opozarjal. Moj odstop so sprejeli 13. septembra, vendar je hotela urednica programa Katarina Periša Čakarun, znana po fotografiji s Tomislavom Karamarkom, tisti dan še enkrat govoriti z mano, da bi ji ponovno pojasnil razloge za odstop, ki ga je že sprejela. Po prepiru z urednico sem dobil izredno odpoved na podlagi norih obtožb o "nasilju", čeprav še nikoli v življenju nisem bil kaznovan. Naenkrat se mi je življenje obrnilo na glavo.
Odpoved sem dobil tako, da je cela hrvaška javnost zanjo izvedela prej kot jaz. Samo da so me še dodatno ponižali na človeški in poklicni ravni. Toda nisem se niti predal niti zlomil. Čeprav so me na cesto vrgli zaradi najhujših obtožb, sem se odločil boriti se do konca. V teh hudih trenutkih je tako meni kot moji družini veliko pomenila podpora kolegov z vseh strani, zanjo sem hvaležen tudi številnim prijateljem iz Slovenije. Zaradi vsega tega ima nagrada, ki nosi ime velike zgodovinske osebnosti, borca za demokracijo, zame poseben pomen. Vse to se je zgodilo dan pred novinarskim protestom. Odštevali smo zadnje ure do njegovega začetka, adrenalin je naraščal, vsi smo imeli v glavi eno samo misel: kako se bo vse skupaj izteklo, bodo ljudje res prišli?
/ SOBOTA, 2. MAREC
Končno sta prišla tudi ta dolgo pričakovana sobota in novinarski protest, ki se je začel pred sedežem HND. S približevanjem protesta je naraščalo tudi vznemirjenje. Vedeli smo, da smo pripravljeni na protest, saj smo ga vneto pripravljali ves mesec. Pred poslopje Novinarskega doma so začeli z vseh strani prihajati ljudje. Novinarji, številni državljani, umetniki, glasbeniki. Prišli so našli kolegi in kolegice iz Srbije, Bosne in Hercegovine in Slovenije, da bi nas podprli. Iz Beograda sta prispela prijatelja Feđa in Kale, da bi za Reuters poročala o dogodku. Odličen občutek. V množici opazujem novinarske velikane, žive legende. Viktor Ivančić, Drago Hedl, Mladen Stubljar ... Minuto ali dve pred začetkom k meni stopi sestra Zrinka in mi reče: "Ne skrbi, vse bo dobro." In tako je tudi bilo. Ponosna povorka je krenila na pohod po zagrebških ulicah. Skoraj dva tisoč ljudi na novinarskem protestu. Po dolgem času so bili novinarji združeni s skupnim ciljem – boj za poklic, ki ga resno ogrožajo razni mogočneži. Medtem ko hodimo po ulicah, za nami skupina Zli bubnjari drži ritem in dviguje razpoloženje, ki ga je mogoče občutiti na vsakem koraku. Na obrazih ljudi lahko vidim ponos, kljubovanje in željo po spremembah. Vsake toliko se ustavimo, obrnemo in pogledamo proti nepregledni koloni ljudi za seboj, ki na koncu prispe do Markovega trga. Tam smo prebrali svojih osem zahtev proti cenzuri in jih predali vladi Andreja Plenkovića, ki se že tretje leto izogiba srečanju s predstavniki edinega pomembnega novinarskega združenja na Hrvaškem. Človek preprosto ni dovolj pogumen, da bi stopil pred več kot tisoč novinarjev in jim nekaj povedal. Kajti novinarkam in novinarjem, ki so prišli iz uredništev vseh medijev in krajev na Hrvaškem, ne more več nihče prodajati megle in pravljic o tem, da je vse v najlepšem redu.
Protest je uspel in vsi smo se srečni in s srci, ki so bila polna vtisov, razšli. Vrnili smo se v Novinarski dom in se še več ur pogovarjali. Bil sem srečen. Protest je med drugim pokazal, da je HND legitimni predstavnik hrvaških novinarjev. Vsi poskusi, da bi z ustanavljanjem fantomskih novinarskih društev delegitimizirali HND, se zdijo danes smešni.
/ NEDELJA, 3. MAREC
Dan po protestu preštevam vtise. Odzivi vseh, ki so bili na protestu, so odlični. Uspelo nam je. O protestu so poročali vsi svetovni mediji. Zgodba o ogrožanju novinarske in medijske svobode, s posebnim poudarkom na 36 tožbah, ki jih je HRT vložila proti svojim lastnim uslužbencem, HND ter drugim novinarjem in medijem, je obkrožila svet in še enkrat pokazala, da v srcu Evrope, v državi članici EU, poskušajo uničiti novinarstvo in svobodo govora. Hrvaška je država, v kateri te lahko na sodišču obsodijo zaradi objavljanja resnice, Hrvaška je država, v kateri se sodi satiri. Saj vendar živimo v letu 2019. Zveni neverjetno, mar ne?

Ciril Horjak
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta