/ PETEK, 28. FEBRUAR
Včeraj je bil zadnji dan lutkovnih delavnic, ki sva jih z Zoranom (Petrovičem) kot gostujoča pedagoga vodila v palestinski gledališki šoli The Freedom Theatre v Jeninu. Danes sem pričakovala miren dan – petek je tu naša nedelja. Želela sem si predvsem posedati na soncu pred gledališčem (kjer sva v tem času bivala), ponotranjiti vse, kar se je zgodilo v preteklih dveh tednih, in se počasi, po vrsti začeti poslavljati od vseh in vsega – čez dva dneva potujeva domov. Pričakovala sem miren dan.
Popoldne naju je Tobasi (vodja gledališke šole, umetnik) peljal skozi begunsko taborišče, gledališče je čisto na robu in do zdaj smo se sprehajali samo po mestu. Tega, da otroci za nama kričijo korona, korona, what your name in where you from, sem se že navadila, da nam je cela horda otrok sledila po stisnjenih ulicah med hišami, pa je bilo vseeno nekaj drugačnega. Tobasijevo odrsko avtobiografijo smo lani gostili na našem festivalu Prestopi/Crossings. Na sprehodu po jeninskem begunskem taborišču jo je obnavljal na licu mesta: ta in ta terasa, s katere sem gledal izraelsko težko artilerijo, ki se nam približuje; to in to nadstropje, kjer sem bil ustreljen v roko; ta in ta hiša moje tete in strica, kjer nas je iz kuhinje skoraj odnesla bagrova roka, ko so nas dokončno obkolili, vdrli in širili poti za vstop tankov; na tem in tem trgu – bom raje ostala pri – se je zgodilo to in to. V tistem pripelje mimo beemve z zatemnjenimi šipami, glasna arabska glasba, pozdrav Tobasiju in – hop – smo že bili notri in kolega nas je peljal čisto na vrh hriba. Na napol zgrajenem betonskem nadstropju najvišje ležeče stavbe smo stali na, lahko bi rekli, bellevueju begunskega naselja. Naravnost pogled na zid, za njim območje 48 (mi bi rekli Izrael), v daljavi Nazaret. Na desno dve zapuščeni izraelski naselbini – tu na severu Zahodnega brega ne zdržijo dolgo, so nam razložili. Palestinci pa še vedno ne smejo uporabljati te zemlje. (Izraelci s postavljanjem naselbin na Zahodnem bregu kršijo mednarodno pravo – brez posledic, Palestinci pa izraelske okupacijske zakone, če se te zemlje potem pritaknejo – hude posledice. Prosim, naj mi nekdo to razloži!) Na levo zapuščena izraelska vojaška baza. Pod nami ves Jenin. Dol smo šli peš, mimo cvetočih mandljev. Skozi odprta okna naslednjega mimo vozečega vozila so se pojavile puške – šit! Oni bi se slikali z nami? Ne. Oni sprašujejo, ali se mi hočemo slikati z njimi in orožjem. Ne, hvala. Sem že mislila, da sem se navadila večernega poslušanja strelov brez strahu in stresa. Zadnja dva dneva je bilo glasneje, bližje. Adnanova (tehnik, ki živi v povezanih stavbah gledališča) družina se pripravlja na prihod brata iz izraelskega zapora – po 18 letih. Pozdrav s salvami v zrak. Kultura orožja je tako ponotranjena, da nima nujne povezave z odporom, organizirano gverilo in skrajnimi odporniškimi skupinami. Odklanjanje oboroženega boja pa se lahko hitro razume kot sprejemanje okupacije, normalizacije, navideznega miru ... Alternativa – kulturni odpor. Po besedah ustanovitelja Freedom Theatra: "Ne trudimo se sprejeti nasilja ali se mu izogniti. Kljubujemo mu, izzivamo ga na produktiven način. In ta – bolj produktiven način – ni zamenjava za odpor pred okupacijo. To je boj za osvoboditev!" Odpor pred okupacijo zemlje, misli, kulture, identitete in integritete, preboji notranjih zidov, kulturnega okolja, pričakovanj, normalizacije nenormalnega ... "Resist to exist."
/ SOBOTA, 29. FEBRUAR
Danes je bil ta leni dan, ki sem si ga predstavljala za včeraj. Sicer smo hoteli v Jeruzalem. Ampak po vsem tem mi ni za iti se turistko. Po škatlo keksov in datlje sem skočila kar v mesto – suvenirji za domov.
Mimo je prišel eden od študentov, ful lepo ga je bilo videti. Lepe ljudi sva srečala, lepe vezi smo stkali. Dobro smo delali in se dobro imeli. Težko diham in stiska me v prsih. Vesela sem, da imajo ti mladi ljudje teater. Noro pomembno je, kaj jim omogoča in v kaj z njim odraščajo ... Mislim, živi dokaz, da teater spreminja svet! Spreminja ljudi. Odpira poti ... Zdaj mi gre na smeh, ker se ti moji kratki stavki rimajo. A zato bolj zgubljajo težo, kot jo pridobivajo?
Ni šlo drugače, kot da smo poslovilni večer preživeli v znamenju ponovne potrditve, da pridemo nazaj, da bomo sodelovali naprej, da pridejo k nam ...
/ NEDELJA, 1. MAREC
Slabo sem spala. Neki čudaški petelin se tu oglaša malo čez polnoč. Petje z minareta ob petih in pol, budilka ob šestih in pol. Danes sem jo dejansko potrebovala, ker sva ob osmih startala proti letališču. Sicer sem se v teh dveh tednih kar dobro naspala – "no morning time pressure"! Prvič sem bila dejansko sčekirana na čekpointu. Nič posebnega. Še ena potrditev, da so bela koža in blond lasje totalen varnostni privilegij. Ob prihodu na letališče je bil koronavirus moja zadnja skrb. Na rentgenu in med otipavanjem se mi je opravičila, da so me res morali trikrat poskenirati. In to je to – malo zadržane jeze in požrti občutki v povezavi z vdorom v zasebnost prtljage, telesa, duha ... In gremo dalje v zahodni lajf(stajl)!
/ PONEDELJEK, 2. MAREC
Prišla sem sredi noči. Miha (možek) naju je prišel iskat na postajo. Nisem se mogla upreti in sem zbudila obe hčerkici, ju poljubčkala, stisnila, se ulegla zraven. Pred mano je bil dolg dan samote, česar sem se malo bala. Medtem ko sta bili v šoli in Miha na vaji, sem jaz obležala v postelji. Nisem toliko potrebovala počitka kot poujčkati žalost, jezo, nemoč ... Če bom pogledala dovolj kratkočasnih serij, dovolj dolgo ležala, si nakopala dovolj dela, bo vse izgorelo samo vase in bo bolje. Meni. Ne – vstati moram! Okej, začnem s pomivanjem posode, perilo iz kovčka, nesem smeti ... Okej, življenje gre dalje. Ampak moram ugotoviti, na kaj in koga sem jezna, kaj me žalosti in kako se opolnomočiti! Drugače nima smisla, drugače ne bo nič bolje. Ne meni ne svetu.
/ TOREK, 3. MAREC
Izstreljena v vsakodnevno delovno okolje in urnik – bam! Budilka, tri kratke vaje joge za pripravo na stresen dan, zajtrk v dvigalu, trije prepiri v avtu, še preden pridemo do šole, vsak po dve anekdoti iz prejšnjega dne ... Pravzaprav so te jutranje vožnje prijetne in združevalne za družino. Če si ne pustim, da me znervirajo promet in vozniki na Proletarskih brigad. In če ne zamujamo. Danes smo zamujali. Ker sem si privoščila tiste tri vaje joge proti stresu.:)
Torek je dan za Momentov sestanek. Dnevni red je bil zaradi najine dvotedenske odsotnosti dolg, začeli pa smo seveda z neformalno kavo in poskusom izmenjave vtisov. Velikega dela dnevnega reda nam ni uspelo obdelati. Ampak jaz sem zdržala. Nisem se sesula sama vase od vsega hudega, da se čas in svet kar ne ustavita, kljub vsem grozotam, sramotam, nepravičnosti, nehumanosti, fašizmu ... ah! Pomagala je nepričakovana kava s prijateljem. Nisem se skrila za delo, sem pa ponosna, da sem veliko opravila. Okej, saj je okej. Saj bo okej.
/ SREDA, 4. MAREC
Miha je ponoči pakiral, ker je danes odletel na festival v Turčijo. O, ta zabavni teatrski lajfstajl! V šolo smo spet zamujali – to moram res zrihtati pri sebi. Saj ne, da kar naprej povsod zamujam, ampak zjutraj pa mi gre res slabo. Dan sem si oblikovala iz obiskov in sestankov. Tako je lažje vstopiti v vsakodnevno rutino obveznosti. Hvala bogu za prijatelje! Danes sta spet pomagali dve taki kavi. Popoldan sem končno izpolnila rojstnodnevno obljubo starejši hčerki – šli sva k urarju po nov pasek za ročno urico, ki sem ji jo podarila. Svojo iz otroštva. To je tako lepo. Končno sem kuhala, tako zares. Povečerjali smo eno pošteno primorsko mineštro. Zvečer sem se usedla k Drobtinam iz mišje doline Anje Štefan. Konec meseca začnem z vajami v Lutkovnem gledališču Maribor. Preposlušala sem skladbe, ki mi jih je poslala Laura (avtorica glasbe), in začela skicirati. Jutri se dobiva z Ajdo (avtorico likovne podobe), ker morava naslednji teden oddati skice v delavnico. Muzika je pomagala pri kreativnosti. Se veselim!
/ ČETRTEK, 5. MAREC
Ja, uradno lahko rečem, da sem nazaj. Za mano je neprespana noč, ful misli hkrati in prekrivajoče se obveznosti pred mano. To žongliranje med producentskim in režijskim mindsetom je naporno. Za jutranjo kavo sem se danes odmaknila na samo, kjer zagotovo ne bom nikogar srečala.:) Dokončati moram ta dnevnik in potem spet risati. In misliti. Drugače bo šlo vse v kurac! Treba je misliti ... in potem nekaj narediti.
