/ PETEK, 26. MAJ
Jutro se je začelo kot petek, 13. Bila sem prepričana, da imam dogovorjeno prakso pri varuški na domu, in sem se ob 6.30 odpravila na pot proti Wildonu. Pregovor Rana ura, zlata ura zame ne drži, saj začnem funkcionirati šele po deveti uri. Zato se nikakor nisem mogla zbrati, kaj imam dejansko danes v načrtu. Previdno sem varuški poslala sporočilo, če mi lahko potrdi, kdaj sva dogovorjeni, in mi je napisala - v torek. Besna kot ris, da sem si ukradla jutro za spanje, obrnem avto. Nič. En dopoldan čisto zase, posvečen pisanju seminarja, ki je zaključna naloga mojega izobraževanja.
Kaj mi je tega treba. Pri 50 plus sem se odločila za izobraževanje ob delu na področju, ki je bilo moja želja, ko sem bila še sama v vrtcu. A v času, ko so nas usmerjeno izobraževali, je bil poklic vzgojiteljice tako priljubljen, da v doglednem času ni bilo mogoče dobiti prostega delovnega mesta. Čeprav sem se lotila srednje šole s pedagoško in kulturno usmeritvijo, sem se usmerila k tujim jezikom, a nato me je želja po avanturi usmerila v tujino, kjer sem zašla v čisto druge vode. Kljub zaposlitvi v univerzitetni upravi, kjer sem vztrajala predolgih dvajset let, sem v svojem prostem času izvajala krožke nemščine za otroke lokalnih vrtcev in šol. Pred dobrimi desetimi leti pa sem začela izvajati krožek slovenske kulture in jezika z otroki v avstrijskem vrtcu. Ta dolgoletna izkušnja je sedaj moja služba. Čeprav mi je bilo predstavljeno, da bo treba opraviti le kratek tečaj prekvalifikacije, se od oktobra po službi vozim trikrat na teden v Karlsdorf, kjer imam do 22. ure izobraževanje.
Ni mi lahko, a mi je fajn. Strokovno znanje, predvsem s področja razvojne psihologije otrok in predšolske pedagogike, mi odpira nove poglede pri delu. Pristop in način dela, kjer je velik poudarek na otrokovi igri, spodbujanju raziskovanja, opazovanja in eksperimentiranja, me navdušuje. Vrtci so opremljeni tako, da si otrok sam poišče kotiček, v katerem se bo igral – v telovadnici, prostoru za kreativno ustvarjanje, sestavljanje kock ali igranje vlog s preoblačenjem. Oprema, igrače in materiali se večkrat letno zamenjajo, da imajo otroci priložnost razvijati različne spretnosti in se z igro učiti. Vodenih aktivnosti je malo in so vezane na letni koledar dogodkov.
Vzgojiteljice otroke opazujejo in jih usmerjajo, ne posegajo v igro, če ni izražena njihova želja. In kar me najbolj fascinira, je način komuniciranja z otroki. Pri vsakem pogovoru z otrokom se spustim na njegovo višino, da vzpostaviva očesni kontakt, in pogovor steče. Res mi je fajn in odločila sem se, da bom z otroki dočakala penzijo. Čeprav veliko prečepim in presedim na tleh, je to delo za dušo. Potrebovala sem več kot petnajst let službovanja v sistemu, ki je mojo predanost izkoriščal, pri čemer sem vanj brezpogojno verjela, da je namenjen razvoju kvalitete in študentom, ter pol toliko časa, da sem se sprijaznila, da ni tako, da tega ne morem spremeniti in moram izstopiti. In ni mi žal.
Špela nama je kupila karte za Majanje#2. V Mariboru nisem bila več kot leto in v Vetrinjcu je lep vrt, vreme je bilo toplo in treba je podpreti naše ta mlade. Še posebno ta mlade pri Vinski kleti na Bregi, ki kot družina oživljajo dolgoletno tradicijo pridelave vina, pri tem neznansko uživajo in mi z njimi. Dogodek je odlično uspel. Vino je bilo prijetno ohlajeno, zlasti "farmerka" je tekla, a ko smo hoteli še malo več, je Dajčman rekel: "Tam je šank!" In ostal živ. Pa smo šli po pivo.
/ SOBOTA, 27. MAJ
Ker si pred tem nisem vzela časa, sem tudi v soboto vstala prej, saj sem obljubila turističnim kolegom iz Zgornje Kungote, da se dogovorimo o sodelovanju pri izvedbi Kunigundinega pohoda v Jurij.
Dan se je nadaljeval s srečanjem kolegic iz vrtca pri Vinogradniškem muzeju na Keblu, kjer smo si ogledale cimpračo in naredile načrt za zaključek leta s starši. Ker Svečine ne poznajo, smo se po rdeči Vinotour poti sprehodile do Jarcev na deci penečega maxa. Navdušene nad panoramo in seveda vini sem jih peljala še do Vinotoča Pliberšek na domači narezek in nato do najgloblje kleti pri Mukenaurih na muškat ottonel. Naš cilj prvega obiska je bila še rosé penina na terasi Vina Valdhuber in ta del dneva je bil zanje popoln. Romantiko uživanja ob mehurčkih je zmotil moj mož, ki se je ob gledanju Rogliča tako znerviral, da sem ob prihodu morala nemudoma vstati, saj se nama je menda mudilo na predstavo njegovega brata. Ponovno v Maribor, isto parkirišče kot večer prej, hoja v vidno večjem tempu. Še dobro, da je Koroška cesta zaprta za promet, da sva tempo lahko še povečala. Seveda sva prišla pravočasno in neizmerno uživala ob izvedbi gledališkega eseja z naslovom Amater, ki ga je napisal Marko in sta ga izvedla z Dariem Vargo. Uvodno besedilo, ki ga je Marko napisal za vlogo Harlekina v njegovi burki Alfonza za predsednika, pa je enostavno fenomenalno in nekaj povsem drugačnega. Tukaj ga je zaigral Dario in me tako prevzel, da bi se zvečer lahko zgodilo karkoli in tega občutka mi ne bi moglo nič pokvariti. Hvala vama in hvala možu, da me je peljal!
/ NEDELJA, 28. MAJ
Zbudila sem se za nedeljo zagotovo prezgodaj, ker sem menda očetu dekleta, ki pri naši grajski štali pridno jaha, enkrat v petek zvečer obljubila, da lahko pride pogledat mlade mačke. Pa ga seveda ni bilo, jaz pa sem si v Panji prislužila daleč najlepšo kavo, ki mi jo je spenila in okrasila Katka, da sem jo z užitkom popila.
Za kosilo je bilo poskrbljeno, saj je moževa teta praznovala, in odzvali smo se na druženje pri Pliberških. Sveže jagode in Janova naravna penina so pomenile najlepši začetek nedeljskega popoldneva. Po nepozabni harmoniji okusov Natašine kuhinje so dogajanje popestrili še svečinski folkloristi. Tudi to druženje je prekinil moj mož, ker se mu je mudilo na nogomet NK Nedelje, a še prej sva morala odpeljati avtomobila do mehanikov. Pa sem šla. Doma sem se že milijontič jezila, ker ni bilo povezave in zato nisem objavila napovedi za občinski praznik in nastop naše gledališke skupine z Alfonzom v Šentilju. Nihče na svetu nam ne verjame, da v Svečini ni signala in ni interneta, ko ga najbolj rabiš – večinoma nam paše, a ko je treba kaj nujnega poslati, pa ni več smešno.
/ PONEDELJEK, 29. MAJ
Mi, ki služimo kruh preko meje, imamo danes dela prost dan. Kar paše podaljšan vikend, sploh ker je to dan, ko usmerimo vso energijo v urejanje zdravstvenih in avtomobilskih servisov. Torej poleg dveh terminov pri avtomehanikih sva se z možem dogovorila za pregled vida, saj očala, ki sva si jih kupovala na bencinskih črpalkah, ne zadoščajo več. Prijatelji imajo ambulanto v Slovenj Gradcu. Bila sem prepričana, da sem jih obiskala pred nekaj leti, a me je optometristka seznanila, da jih je minilo 12. Rezultati so bili temu primerni – dobila sem popoln paket za daleč in za blizu. Koliko bodo stala stekla z okvirji, še ne vem, a kar se mora, ni težko in po 12 letih si to zagotovo zaslužim. Me pa zanima, ali bo pleh za avto dražji, saj mi moj klepar razlaga, da se "mormo za račun vsest in zmenit, ker to ni kar tak, da se material posuši"!
/ TOREK, 30. MAJ
Ko ura zazvoni pet, se obrnem na drugi bok, pokrijem čez glavo in si rečem, pa kaj mi je tega treba. Nahranim mačjo mamo, ki trenutno domuje v dnevni sobi, zunaj pa njene štiri starejše sorodnike, želvo in psa. Na poti se spomnim, da moram zaviti drugam, saj si je največji sosed skopal plaz, zato se odpeljem po prelepi panorami do debele Berte in na avtocesto. K varuški prispem zaradi zastojev z zamudo, zato se takoj dogovoriva za izvedbo nastopa, saj je moja tema Zgodnje usvajanje tujega jezika - slovenščina. Danes pridejo le trije otroci in na tleh v igralnici jim pokažem velik otroški zemljevid Slovenije, skupaj ga raziskujemo in ponavljamo pozdrave. Zapojemo pesmico Dober dan, zaplešemo na Mi se mamo radi in s prstki na obrazu ponavljamo "pika, pika, pikica" in otroci neznansko uživajo. Dan z otroki zaključimo na trampolinu.
Zadovoljna, da so otroci sodelovali in imeli ves čas nasmejan obraz, se odpeljem v Karlsdorf na predavanje o zgodnji pomoči otrokom z motnjami v duševnem razvoju in naših izkušnjah o izvedenih praksah. Zvečer komaj čakam, da pridem do postelje, ki je napolnjena z vodo in me zaziba v globok spanec.
/ SREDA, 31. MAJ
Zadnji dan prakse se prične nepričakovano z refleksijo varuške o mojem dosedanjem delu. Varuška je dodatno usposobljena za delo z otroki s posebnimi potrebami, zato so v njeni skupini kar trije takšni. Predstavila mi je svoj pogled in mi predala celovito pisno oceno. Tako sem še bolj samozavestno izpeljala zadnji nastop, tokrat s petimi otroki. Oblečeni v pikapolonico smo zapeli in zaplesali, izdelali pikapolonico in se naučili Pika Poka. Petje in ples smo nadaljevali zunaj na travi, ko smo čakali na starše. Med otroki je tudi fantek, ki ima starše iz Slovenije. Ko je mama prišla ponj, se je varuški potožila, da ne želi, da se njen sin uči slovensko. Obe sva osupnili ob tej izjavi. Hvaležna za to izkušnjo dela in opazovanja otrok s posebnimi potrebami in motnjami v razvoju sem si želela biti dvajset let mlajša in tako bi z današnjo pametjo zagotovo izbrala prav to pot že mnogo prej.
/ ČETRTEK, 1. JUNIJ
Nazaj v moj vrtec, k mojim šestnajstim škratom, ki jih po enem tednu že pošteno pogrešam. Iskreni objemi in veselje, glasno vzklikanje po slovensko "Dober dan!" mi potrdijo, da sem se prav odločila. Imam enkratno priložnost, da lahko otrokom v avstrijskem vrtcu približam slovensko kulturo in tradicijo, jih naučim pesmic in nekaj besed, za katere sem prepričana, da jim bodo ostale v trajnem spominu in pozitivno doprinesle k njihovemu celovitemu razvoju. In še fajn mi je.
