(DNEVNIK) Saša Bezjak: Veš tisto, ko je delo užitek

/ PETEK, 19. maj

Ojej, leta 2009 sem pisala dnevnik in ga kot blog objavila na internetu. Moram priznati, da imam malo treme pred tem pisanjem, zdi se mi namreč odgovorno, kar predajam v javnost. Prvič zaradi sebe, drugič zaradi drugih, tretjič zaradi samega časopisa, da izpolnim pričakovanja. Prav zanimivo je bilo pogledati blog iz 2009, ki je še vedno na spletu. Moj takratni mentor Lujo Vodopivec je na moji kiparski specializaciji oziroma magisteriju rekel, da je tisti dnevniški zapis dober. Posledično sem na takšen način napisala tudi magistrsko nalogo. Našla sem formulo, kako pisati. Če ne bi imela njegovega mnenja, verjetno kasneje ne bi nikoli pisala. Tako sem na področju umetnosti naredila veliko besedil. On je človek, umetnik, ki ga vse življenje zelo spoštujem. Velik vpliv je imel name ne samo na področju umetnosti, temveč tudi v siceršnjem življenju in razumevanju bistva "lajfa", namreč smisel mu je jasen in se ne podreja nobenemu sistemu, kolikor pač naše omejeno življenje to dopušča. Da ne govorim o razgledanosti, v pogovoru z njim sem vselej imela v roki pisalo in beležko.

/ SOBOTA, 20. maj

Sem na rezidenci v Zagrebu. Goethe Institut mi je dal štipendijo. Na rezidenco sem povabila prijatelja Bojana Tomažiča in včeraj smo z njegovim bendom Nea boi nula in skupino pesnikov ter kantavtorjev, slovenskih in hrvaških, ustvarili likovno-literarno-glasbeni dogodek. Sodelovali so tudi ljudje z ovirami iz Udruge Vjeverice.

To je bil ključen dogodek rezidence, katere namen je raziskovati marginalno oziroma alternativno umetnost in mreženje. Dogodek smo izvedli v Muzeju suvremene umjetnosti in direktorica Zdenka Badovinac nas je prijazno podprla. Pred leti sem bila prestrašena oseba, ki se je bala avtoritet. Danes zaradi prakse in nastopov v javnosti nimam težav pri komunikaciji in izpostavljanju. Edino merilo oziroma motivacija za pogovor sta iskrenost, odprtost. Če pa na drugi stranizačutim zablokiranost, se na vso moč trudim sogovornika odblokirati. Včasih gre, včasih ne. In še eno vrlino "se grem". Prav vsakogar nasproti sebe vzamem, kot da ga vidim prvič, brez predsodkov, da ima možnost, da se pokaže takšen, kot je. To je v bistvu moja provokacija in ljudje, ki se težko odprejo, se morda počutijo neprijetno. Konec koncev, vedno se vprašam, kaj lahko sploh izgubimo z odkritostjo. Vem, ranljivi smo in nerazumljeni, a ko ti nekdo odpre rano, si pred priložnostjo, da zrasteš za naslednji korak. Rane so biser življenja in vedno bolj čutim, kako brez hribov ni dolin, torej brez ran ni osvoboditve ali ekstaze. In moram priznati: ekstaze me v zadnjem času spremljajo pogosto, tako kot doline, seveda. In ali je bipolarna motnja nenaravno nihanje? Življenje je po naravni poti bipolarno in miks zdravih ljudi, ki hodijo na psihoterapije in uživajo pilule, in tistih z resnimi s težavami je velik? Ne loči se, kdaj človek potrebuje antidepresive in kdaj je oblika depresije naravno stanje. Eto, to je zdaj problem, družbeni problem.

Spoznala sem Margareto Vidmar – Megi. Zjutraj me je čakalo sporočilo, da se želi srečati z mano. Yes, yes, yes... popoldan poročam, kako se je razvil dan.

Včeraj, torej dan kasneje, po totalni intenziviteti dogodka na Mednarodni dan muzejev, sem skoraj kozlala. Zgodilo se je dvoje. V Zagrebu sem bila dva tedna izolirana od svoje družine in sem bila konzumentka glasbene, literarne, likovne in gledališke kulture. Skupaj z Bojanom sva šetala od enega teatra do drugega. Imela sem priložnost govoriti z veliko hrvaško performerko Sanjo Iveković. Prvič po študijskih časih sem vsak večer zaključila pozno v noč v postelji in bila totalno "nafilana" in navdušena. Zdaj pa se je kar zgodil pretok različnih ljudi, ki so prišli na naš dogodek, in drugo, po dveh tednih brezmesne hrane in brezalkoholnega tretmaja sem se nažrla "makaronflajša", a o tem drugič, sem v pričakovanju Megi.

/ NEDELJA, 21. maj

Megi – Margareta Vidmar. Poznate občutek, ko srečate nekoga in, hudiča, občutek imate, da ga poznate 100 let, v vsako poro. Nič vas ne mora presenetiti. Ob srečanju pomislite, komu je podoben, a ne, točno to osebo poznate. Megi je drobna, kravžlasto rdeča punca. Ona je malenkost, govorim o dnevih, mlajša od mene. Ima polovično zaposlitev kot jaz, kot zunanja sodelavka dela na faksu kot jaz in drugo polovico džoba živi iz projektov, ki jih prijavlja kot jaz. Njeno glavno delo je terapevtsko, dela z otroki z ovirami vida ter hkrati intelektualno in telesno oviranimi. Je likovna terapevtka in seveda vrhunska umetnica. Ko greš po mestu, ti na jumbo plakatih kaže, kje in kako sodeluje, tako zelo pomembna je za širšo družbo. Veriga se sestavlja. Goran s Kosova in iz Beograda, Amalija z Dunaja in iz Beograda, Daniela in Megi iz Zagreba, Vjeverice – dnevni center ljudi z ovirami iz Zagreba, moji prijatelji iz Bivalne enote VDC MS, Muzej norosti s Trat in jaz. Najti je treba razpis in idejo dela, ki nas bo povezala.

Megi je v Zagrebu na Jarunu naredila senzorično-doživljajski park za obiskovalce. Ona mi pove, da sodeluje v fantastični gledališki predstavi, ki govori o smrti očeta. Prestari smo, da bi entuziastično delali s stroški, zato grem zmeditirat, kako povežemo naše gledališče Veliki modri boben in predstavo, v kateri nastopa ona. Vizualizacija poteka v prostoru Muzeja norosti na Tratah, saj sem del njih. Kaj pa bo we will see. Obetajo se nam vrhunski stiki. Veš tisto, ko je delo užitek.

5328 znakov s presledki, še 4172 do konca, na rezidenci sva še v ponedeljek in torek, v torek čiščenje stanovanja in pot nazaj. V soboto se nama je pridružila Ula, mlada navihana punca.

/ PONEDELJEK, 22. maj

V Zagrebu imam dve ljubi sestrični. Prva mi je totalno dvignila kvaliteto tega preživetja treh tednov, z drugo sva se srečali včeraj. Ko smo bili otroci, smo vse doživljali bolj "čisto", iskreno. Zelo se zavedam, da smo kopirali vzorce razmišljanja naših "vzgojiteljev". Ljiljana in Jožek – to je poseben spomin, prav tako kot Brankica in teta Fanika. Ljiljana in Jožek sta zgodaj ostala brez mame. Ne predstavljam si, toliko sta bila stara, kot je moj sin zdaj, ko se je to zgodilo. Sva osvežili spomin in tudi po 30 letih čustvo privre na plan. Sva skupaj potočili solzo.

In ne boste verjeli, včeraj sem bila kraljica. Bojan je skuhal kosilo, z Ulo sva šli iskat sončna očala zame. Užitek, ki sem ga imela v glavi več mesecev.

Kot nalašč je močno sijalo sonce, tako sem jih lahko na poti domov že uporabljala. Zvečer pa Satirično gledališče Kerempuh. Če bi malenkost bolj počasi igrali in če bi razumela tudi vsako peto besedo, bi se morda smejala. Ne, ne, ne, zelo zabavno je bilo, vendar čez Zagrebško kazalište mladih ga ni. Zanimajo me globoke, resne teme in avantgarda. Predstava Moj muž, baje je bila narejena po knjigi, je fenomenalna. Čustvene situacije v družini in med prijatelji ter prijateljicami. To je to. Najbolj fascinantno pa je bilo, ko stara igralka v obleki za deklico igra otroka. Ta občutek te igre je ostal globoko v meni, ne vem, kaj je privlekel ven, ampak je eden tistih, ki jih nosiš s seboj za vedno.

/ TOREK, 23. maj

Danes se vračamo. Bojan, Ula in jaz. Doma me težko čakajo, ampak seveda tega ne bodo pokazali, še dobro, da imam občutke. Ampak preden odidem, še obvezno obiščem Antimuzej Vladimira Dodiga, naslov razstave je Trokut: Poj ptica pjevalica, sčistim stanovanje, pijem kavo s teto Faniko, se poslovimo od Daniele – kuratorice MSU. In še nekaj, nisem omenila svoje najljubše "terapevtke", prijateljice Irene, s katero sva vsak dan na liniji in mi zadnje leto daje trdno oporo v življenju, kajti moji moški so bolj molčeče narave. Imava skupno točko Tjašo Dorelay, ki mi je za večkrat dvignila kvaliteto življenja.

/ SREDA, 24. maj

Trden pristanek doma, v Gornji Radgoni. Zjutraj ohranim jogo in meditacijo in ob osmih v rokovniku zapisanih in narisanih milijon velikih in drobnih obveznosti. To me utesnjuje. V takšnem primeru moram narediti nekaj, da preženem strah in dvom o sebi. Vse bom zmogla. V naslednjem mesecu bom začela študijski krožek, imenovan Medgeneracijsko Umetniško Popotovanje, ki se zaključi z razstavo konec avgusta v Mladinskem centru Gornja Radgona, na MK sem dobila projekt Odprti atelje. Sodelujem z Nino Jeza v projektu Skoraj vse o njeni mami, v katerega je med drugim vključenih šest javnih dogodkov. Z Bojanom Tomažičem in ekipo nadaljujemo predstavo Julija in Romeo, 15. junija nastopamo v Muzeju norosti na Tratah. Zraven vsega tega pa še seveda drugi študijski krožki in 50 % zaposlitve na Ljudski univerzi Ptuj, v Špajzi modrosti. Se vprašate, kdaj sem v ateljeju? Sem.

/ ČETRTEK, 25. maj

Še vedno odzvanja razstava MSU z naslovom Vidljive The Visible Ones. Če vam je kaj do enakopravne zastopanosti v umetnosti in če vas zanima umetnost 20. in 21. stoletja, prosim, pojdite pogledat dela po moje več kot petdeset avtoric. Jaz sem trdno odločena, da je Zagreb točka, v katero se kontinuirano vračam. Zagreb premore toliko različne kulture, veliko več kot Ljubljana in Maribor skupaj. Po svoje je logično, saj je milijonsko mesto. Najbolj, res najbolj so se vame zarisali punk v različnih verzijah, mladinsko gledališče in zadnje omenjena razstava.

Lani oktobra sem našla mucka, dala sem mu ime Sivko. Nadomestil mi je Jakoba, ki zdaj študira montažo na AGRFT- ju in ni več vsak dan z nami, prav tako je Izidor v letih, ko je vse drugo kot dom bolj zanimivo. V redu fanta sta, sva ponosna nanju. A manko se da nadomestiti in to lahko narediš tudi z živalco. Strah me je bilo, da se bo Sivko odvadil crkljanja po dolgem tritedenskem premoru. Ko sem se vrnila, me je pričakal in še danes mi skače v naročje. Ni pozabil name in jaz nisem pozabila, da moram zaključiti, ker sem napisala 9645 znakov s presledki. Čao.