/ PETEK, 28. APRIL
Prosta parkirišča v središču Ljubljane so znanilec počitnic in praznikov. Včerajšnje praznično popoldne sem preživela v studiu Vala 202, zato imam danes prost dan, ali kot bi petku med praznikom in vikendom rekla večina Slovencev - kolektivni dopust. Nisem se odločila za eno od priljubljenih prvomajskih lokacij, če se da, se izogibam gneči na turističnih destinacijah, zato sem izbrala rodno Prekmurje. To je tisti oddaljeni del Slovenije, ki ga po navadi izpustimo. V državi iz debat, pri vremenu pa iz napovedi za padavine. Meni se sicer zdi super, da bom čim več časa preživela v naravi, ati pa ni preveč zadovoljen, ker vrt vedno dobi premalo vode.
/ SOBOTA, 29. APRIL
Mami je presrečna, ko otroci pridemo na kup. Rada imam naša družinska druženja. V Prekmurju so vedno povezana z veliko hrane in glasnimi debatami. Pametna ura me je v preteklosti že večkrat pri kosilu opozorila, da se je glasnost v prostoru dvignila nad 90 decibelov, ki so lahko, če bom dlje časa izpostavljena hrupu, škodljivi za moje telo.
Tokrat ura ni imela težav, ker nismo bili v zaprtem prostoru, sosedje nas pa že poznajo. Na terasi smo klepetali, se smejali, pekli na žaru in pripravili piknik. Po sladoledu in kavi smo se zapeljali do vznožja Serdiškega brega na Goričkem. Na 416 metrih nadmorske višine velja za večnega tekmeca Sotinskega brega, ki je s 418 metri najvišji vrh Prekmurja. Obožujem življenje v mestu, pa tudi resne hribe in gore, ampak Goričko spomladi, ko vse cveti in ni nikjer žive duše … idealno! Poskusite kdaj.
/ NEDELJA, 30. APRIL
Ko se po redakcijah že v začetku aprila pogovarjamo o zgodbah, ki jih bomo objavili v času prvomajskih praznikov, so seveda v ospredju delavske pravice. Nujno je, da jih poznamo in imamo, ker niso samoumevne. V medijih v zadnjih letih pogosto razpravljamo o hibridnem sistemu, o delu na daljavo in delu od doma, o šesturnem delovniku, o sodobnih načinih upravljanja podjetij in vodenja ljudi. Saj smo vendarle v letu 2023. A zunaj (mojega) mehurčka, na lokalnem kresovanju, še vedno izstopajo zgodbe o pomanjkanju gostinskih delavcev ali negovalcev v domu starejših in o večno neurejenih delovnikih, o osnovnih, priborjenih pravicah, ki jih poznamo že desetletja, le da jih še vedno ne upoštevamo. Na papirju niti šesturni delovnik niti delo na domu pač ne pomagata kuharju, ki bo plačan na roko ob več kot dvanajsturni izmeni. Kako potem sploh lahko kaj spremenimo? Žalostna sem, ko pomislim, da državi sami ne bo uspelo, če se ne bomo ljudje v tej državi začeli obnašati ali razmišljati drugače.
/ PONEDELJEK, 1. MAJ
Telefon me vsak ponedeljek zjutraj spomni na "Weekly report". Poročilo uporabe telefona v enem tednu. Navdušena nad rezultati poročila ugotavljam, da sem spočita in umirjena tudi zato, ker sem za 45 odstotkov manj gledala v telefon kot med (normalnim) delovnim tednom. Včasih se mi sicer zdi čudno iz glave odklopiti radio, novice, dogajanje, svet, … kot novinarka sem rada na tekočem. Ampak saj sem zamudila le nekaj instagram zgodb in facebook albumov iz Hrvaške, Italije in Grčije. Bom nadoknadila kmalu.
Tokrat prvega maja nisem pozabila na brezdelje. Preživljam ga kot večina, ki je med počitnicami ostala doma. Od budnice do poležavanja, rekreacije, obiskov in tretjega piknika v treh zaporednih dneh. Na pohodu skozi sosednji kraj nas ogovorijo neznanci, ki so se tudi zbrali ob družinskem žaru. Povabijo nas na špricer. Na vasi ta domačnost, srčnost in gostoljubje pač niso nič nenavadnega ali nerodnega.
/ TOREK, 2. MAJ
Še en dela prost dan med delovnim tednom, letos imamo srečo. Vseh praznikov, ki so tudi dela prosti dnevi, bo v letu 2023 trinajst, enajst med tednom, dva v nedeljo, eden med njima (1. januar) je že mimo. Večina že znova odšteva, jaz tudi. Čeprav večkrat delam, tudi ko sem prosta.
Novinarstvo je način življenja, je sicer tak pocukran napis za na steno kakšne redakcije, ampak je res vse res. Po številnih obiskih, družinskih srečanjih in prvomajskih druženjih na domačem kavču v Ljubljani z zanimanjem brskam po spletu in se pripravljam na nov delovni teden. Jutri zjutraj imam že snemanje podkasta Odbita do bita, torej moram danes pripraviti scenarij za snemanje oddaje. V studio prihaja Robert Petan, zabaven in kreativen slovenski kantavtor. Govorili bomo o programih za ustvarjanje glasbe z umetno inteligenco. Na spontanost v studiu se resda nikoli ne moreš dovolj dobro pripraviti, ampak uspeh bo že, če bom ob poslušanju posnetkov ločila delo robota od dela glasbenika. Umetna inteligenca je v zadnjih mesecih tudi zlorabljen in preveč vseprisoten pojem, a dejstvo je, da smo z robotom ChatGPT, ki ga lahko vsak preizkusi doma, ugotovili, kaj vse umetna inteligenca prinaša v naša življenja. Vse bo v redu, ne maram strahu pred spremembo, napredkom ali tehnologijo, je pa prav, da se o tem pogovarjamo, ljudi spodbujamo k razmišljanju, odločevalce pa k regulaciji.
/ SREDA, 3. MAJ
Tretji maj je mednarodni dan svobode medijev. Ugotavljam, da ravno 3. maja 2023 mineva tudi eno leto od novice, da se je Studio City vrnil na TV Slovenija. Čeprav ga ne vidimo. Vodstvo RTV Slovenija je lani 3. maja v sporočilo za javnost zapisalo, da se "oddaja Studio City po krajšem premoru vrača na male zaslone. Po tehtnem premisleku bo Studio City v maju doživel osvežitev in prenovitev oddaje."
Tehtni premislek naj bi bila besedna zveza s težo, ampak s(m)o to prevečkrat zlorabili. Tehtnega premisleka na TV Slovenija že dolgo ni več, ali vsaj ne takšnega, kot smo ga poznali nekoč. Ker nekdo drug (tudi tehtni premislek) razume drugače. V profesionalnem novinarstvu in pri vprašanjih svobode medijev ne bi smeli dovoliti drugega, drugačnega mnenja. Učili so me, da je profesionalno novinarstvo samo eno, ne pa levo ali desno, rdeče ali črno, ozko ali široko.
Konec aprila sem obiskala novinarski festival v Perugii v Italiji. Novinarji iz celega sveta so se zbrali že 17. leto zapored. Ne glede na to, iz katere celine prihajajo, kakšne politike imajo na oblasti ali za kakšen medij delajo, se jim profesionalno novinarstvo zdi nujno in naravno. Pogovarjala sem se z njimi, tudi za Val 202 so razmišljali o pomembnosti praznovanja 3. maja. Izjave sem doma prevedla iz angleščine v slovenščino, namontirala vse skupaj in jih objavila v dopoldanskem programu. Kolegica novinarka, ki je v radijski redakciji na praksi, prihaja iz Nemčije. Spraševala me je, ali so te teme res zanimive za javnost, da tudi v Nemčiji praznujejo pomen svobode medijev, a da se ji zdi, da je "praznik" priljubljen samo med novinarji, v strokovni javnosti. Začela sem razmišljati … Ne vem, ker če ne dobimo emaila, klica ali tvita, nimamo takojšnjega, neposrednega stika z vsemi poslušalci vseh predvajanih oddaj, ampak se mi zdi, da kot javni medij moramo spodbujati razmislek in pozivati k pomembnosti svobode medijev in profesionalnega novinarstva, tudi če kakšnega poslušalca to ne zanima preveč. "Sovražim brezbrižnost. Ljudi, ki gledajo in nič ne naredijo. Bodite kritični!" je sporočilo ob 3. maju na festivalu v Perugii povzel študent novinarstva Martin.
S tem svetom je veliko stvari narobe. Zavemo se jih, šele ko pridejo blizu. 3. maj je bil letos vnovičen preizkus za medijske hiše doma in v Evropi tudi zaradi tragedije v Srbiji. Ura je 19.30, obsedela sem na kavču za računalnikom in pred televizijo, žalostna sem.
/ ČETRTEK, 4. MAJ
Četrtek je po navadi najdaljši dan mojega tedna, ker sem ob četrtkih popoldanska voditeljica na Valu 202. Dopoldne se na redakcijskem sestanku zberemo za dobrih 20 minut in pregledamo vsebine, ki jih bomo objavili do konca tedna. Po sestanku se lotim montaže Odbite do bita. Podkast različica oddaje o sodobnih tehnologijah je v aplikacijah za podkaste dosegljiva že od ranega jutra, dopoldne me čaka krajšanje intervjuja, v etru objavimo samo približno deset minut. Vmes skrbim za spletno promocijo oddaje, se pogovarjam z zvestimi poslušalci, ki so podkast pretočili že na poti v nov dan in odgovarjam na emaile. Po kosilu po dolgem in počez prečešem medije na spletu. Preden se usedem v studio, moram biti obveščena o vsem, kar se je pomembnega zgodilo. Z glasbenim urednikom četrtkovih popoldnevov že dolgo in dobro sodelujeva, pregledam in preposlušam skladbe, ki jih bomo na radiu vrteli po informativni oddaji Dogodki in odmevi. Nekaj misli zapišem v dokument, za prvih 30 minut vodenja programa sem vedno pripravljena vnaprej.
Vse, kar se dogaja po 16. uri, lahko slišite, pri radiu v živo je težko kaj skriti, ampak večinoma, če dan poteka normalno, brez pretresljivih novic, v etru samo uživam. Vedno znova se sprašujem, kako se počutijo vozniki, ki v času prometne konice stojijo na obvoznicah, kakšen dan je imela poslušalka, ki čaka otroke pred glasbeno šolo, in kaj ljudje ob popoldnevih počnejo doma, zato razmišljam o tem, kako jim pot do večera lahko polepšam.
Deset let sem že voditeljica na Valu, in ja, tudi v medijih, kjer nikoli ne veš, kaj vse se bo še zgodilo, del tvojega dela postane rutina, a najbolj pomembno se mi zdi, da ti lahko še vedno, kljub izkušnjam, služba predstavlja navdih in izziv.
Pet minut do pol sedmih, takrat se na programih Radia Slovenija predvaja Radijski dnevnik, se od poslušalcev poslovim. Zaprem računalnik. Do petka! Ob četrtkih zvečer utrujena od polnega dne skoraj nikoli ne prižgem informativnih oddaj na televiziji, čas po službi je namenjen najljubšima dvema: kavču in fantu. V zadnjih tednih se ne moreva odlepiti od odlične TV-serije Nasledstvo. Priporočam, a opozarjam, da je boleče podobna težavam realnega sveta.
