/ PETEK, 26. oktober
7.30 – budilka. Vstanem iz postelje, nejevoljno pogledam nerazpakirane kovčke in grem v kopalnico. Zajtrk. V roke vzamem telefon in vklopim wifi ... WOW! Telefon ne neha brneti, facebook, instagram, messenger, e-mail, sms ...Po štirinajstih mesecih sem se odločila, da zopet odprem FB in prijateljem sporočim, da se poslavljam od 20-letnega življenja na križarki. Take reakcije seveda nisem pričakovala: 432 emojev in 251 komentarjev.
Ob desetih ležem na mizo pri kozmetičarki. Tam mi misli vedno odplavajo. Denimo na dan, ko sem se odločila, da nekaj spremenim v svojem življenju. Sedela sem pri računalniku v pisarni in videla oglas za delo na ladji. Prijavila sem se, odšla na razgovor v Trst in bila sprejeta. Kako naj staršem povem, da bom verjetno kmalu odpotovala preko luže? Po nedeljskem kosilu pridem z besedo na dan. V kuhinji je zavladala tišina, potem pa sem morala odgovoriti na kup vprašanj. Kaj boš sama na ladji? Kaj, če se ladja potopi? Kaj, če ti vzamejo potni list? Kaj, če vas ugrabijo?
Pa saj jih imam že 24 let, saj grem samo enkrat in potem pridem domov, lahko grem celo nazaj v staro službo. Hja, če bi takrat, daljnega leta 1998, vedela, da bo življenje na križarki trajalo dolgih 20 let ... Odhitim domov. Zopet pogledam kovčke in si obljubim, da jih jutri res razpakiram. Pokličem mamo, tako kot vsak dan, da malo poklepetava. Zvečer s prijateljem, ki se poslovno ukvarja s križarjenji, odideva na večerjo.
/ SOBOTA, 27. oktober
7.30 – budilka. Vržem pogled na kovčke in si grem skuhat kavo. Brez nje nič pri meni ne deluje; pijem jo skupaj z mamo. Končno razpakiram. Mami se smeji, ko ji rečem, da imam "poln kufer kufrov". Ta stavek je slišala že neštetokrat. Pride prijateljica Ella iz Novega Sada in odpraviva se v mesto, saj je to njen prvi obisk štajerske prestolnice. Kaj obleči, kaj obuti? Vedno isto vprašanje, preden grem od doma. Črno-rdeča kombinacija mi je pisana na kožo, brez rdeče šminke pa tako ali tako ne stopim iz hiše. Danes bo to šminka Tom Ford – Dressed to kill ...
Hm, vsi so oblečeni vijolično in s šali NK Maribor. Kakšna tekma danes? Vprašam google ... ops! ... večni derbi. Z Ello se sprehodiva po mariborskih ulicah; očitno je vse trge v Mariboru zasnoval moški, ki ne ve, kako težko se je sprehajati z visokimi petami po majhnih granitnih kockah. Po kosilu v eni od restavracij v Poštni ulici in gin & tonicu v najvišjem baru v mestu se odpraviva k mojim staršem. Oče nama je spekel kostanje. Z Ello jih nisva jedli že leta. Zraven pijeva mošt in obujava spomine ... Spoznali sva se leta 2006 na križarki z imenom Galaxy in ostali dobri prijateljici. To je bilo leto, ko sem bila zaročena s sodelavcem z ladje. Spominjava se mojega potovanja v Južnoafriško republiko in dan, ko sem spoznala njegove starše. Leta 2008 sem mu vrnila zaročni prstan in zopet postala "single & independent woman", samska, neodvisna ženska. Moj zdajšnji partner ve, da sem trmasta. Ja, živeti na ladji in ohranjati zvezo, pri tem pa biti včasih ločen tudi več mesecev, ni enostavno ... Obstajajo tudi pari, ki imajo doma otroke, za katere skrbijo babice, tete in sestre.
Ella je bila dve leti poročena s sodelavcem iz Kostarike. Še vedno sta v dobrih odnosih, kar je pomembno, saj se nenehno srečujeta na eni od devetih križark, ki plujejo po širnih oceanih in morjih.
Ella se odpravi nazaj v Novi Sad in 5. novembra gre na novo križarko. Vem, da se bova kmalu videli. Sedem pred televizijo, ko zazvoni telefon. Hm ... 305 ... Miami? Ponudba za službo v Miamiju. WOW! Prijazno odklonim. Mogoče čez pet let. Naj pokličem, rečejo, kadarkoli.
/ NEDELJA, 28. oktober
Brez budilke in ena ura nazaj ... super.
Zbudi me sestra, ki me pokliče s Kanarskih otokov. Pogrešam jo vsak dan, ko nisva skupaj. Odpeljem se k staršem na nedeljsko kosilo. Obožujem govejo juho z rezanci, ki mi jo je mami skuhala vsakič, ko sem se po štirih, petih, šestih ali sedmih mesecih vrnila s križarke. Ko pridem domov, vedno uživam v preprosti hrani na žlico, ki je na križarki ni, čeprav je tam hrane na pretek. Uslužbenci imamo na ladji menzo, kjer nam je na voljo zelo različna hrana, ki zadovoljuje potrebe osebja iz več kot sedemdesetih držav. Kot oficirka sem imela dostop tudi do vseh potniških restavracij in barov na ladji. Del mojih obveznosti je bilo druženje s potniki; kosila in večerje v restavracijah s petimi zvezdicami. Jaz pa sem si velikokrat želela le mamino govejo juho in sirove palačinke. Ne steakov, jastogov in drugih dobrot. V življenju sem se marsičemu zavestno odrekla, ko sem se odločila za kariero na ladji. Zamudila sem rojstne dneve prijateljev in njihovih otrok, poroke, rojstva, ločitve .... Ni mi žal. Vsak v življenju najde svojo pot.
Svojim staršem, sestri in prijateljem sem omogočila križarjenja po Karibih, Aljaski, Bermudih, Severni in Južni Evropi ... Prijateljica in njena družina je prišla na križarjenje, da bi bili z mano za veliko štiridesetko. Praznovali smo na plaži v Sveti Luciji. Na tem otoku imam dobra prijatelja, on je s Svete Lucije, ona Američanka. Spoznala sta se na križarki, ona je bila gostja, on je igral v bendu. Zaljubila sta se, poročila in na Sveti Luciji živita že več kot deset let. Seveda so razmerja med gosti in uslužbenci na križarki prepovedana, ampak vedno pač ne deluje.
Fotografiram govejo juho in sliko pošljem svojemu fantu. Obožuje govejo juho. Po kosilu se odpravim na pokopališče, tam najdem mir, ko se v mislih pogovorim s svojo babi, ki je ni med nami že trinajst let. Ne morem si oprostiti, da me ni bilo na njenem pogrebu. Pogrešam jo.
/ PONEDELJEK, 29. oktober
Posijalo je sonce. Obožujem ga, nisem ljubiteljica dežja, kaj šele snega. V zadnjih dvajsetih letih sem večino zim preživela na Karibih. Zakaj bi kidala sneg, če si lahko brišem pot s čela na plaži. Pa saj ne, da bi lahko vsak dan ležala na plaži. Na križarki delaš vsak dan, ni prostih vikendov, praznikov. Ko sem se z leti s trdim delom vzpenjala po stopničkah, sem vedno manj časa preživela na plaži in vedno več v pisarni. Višje se povzpneš, večjo odgovornost nosiš. Postala sem "mama" mlajšim sodelavcem, ki so hoteli odnehati, ker so se bali, da ne bodo vzdržali pritiska. Ker jih je zapustil fant ali dekle, ker so izgubili domače, pa ne vejo, ali si lahko plačajo letalsko karto do doma ... V kabini sem vedno našla svoj mir, po več mesecev nisem vklopila teveja. Pogledala sem skozi okno, videla druge križarke, ki so plule mimo, videla otoke, večino časa pa sem videla modrino prostranih morij. Imela sem svoje "up and down", in ko sem bila na tleh, sem vedno poklicala mamo in se razjokala po telefonu. Potem mi je bilo lažje ... Hvala, mami, ker si mi vedno stala ob strani. Takrat, ko sem ti povedala, da grem na ladjo in kar nisi mogla zapreti ust od osuplosti, takrat, ko mi je bilo dolgčas v Mariboru in sem si na hitro kupila letalsko vozovnico do New Yorka, takrat, ko sem ti predstavila svojega fanta z Jamajke, ki te obožuje ... Lahko bi naštevala v nedogled.
/ TOREK, 30. oktober
Kaj pa danes obleči? Na križarki teh problemov nisem imela. Vsak dan sem oblekla uniformo, si nadela epolete in značko - in bila gotova. Edino vprašanje, ki sem ga imela, je bilo, kateri odtenek rdeče šminke naj si omislim in katere čevlje naj obujem. Res veliki problemi, vem! Odkorakala sem nadstropje više in že bila v pisarni. Tam pa so me vedno pričakala nova presenečenja, pozitivna in negativna. Negativna so bila vedno povezana z negativnimi gosti. Spomnim se para, ki je bil na poročnem potovanju, pa smo z njim imeli od prvega dne same težave. Križarjenja nista končala, izkrcali smo ju nekje na Aljaski in ju predali policiji, ko je mladoporočenka napadla svojega moža z nožem.
Spomnim se potnikov, ki so zvečer spakirali svoje kovčke, ki smo jih nato shranili do naslednjega dne. Neštetokrat se je zgodilo, da je žena možu vse zložila v kovček, on pa je zjutraj stal pri recepciji v spodnjicah, ker ni imel kaj obleči in obuti. Takrat smo gostom pomagali z oblačili in obutvijo iz "lost & found" in bilo je obilo smeha.
Odpeljem se v Zagreb. Ko me navigacija vodi po središču tega velemesta, se sprašujem, ali smo sploh imeli življenje pred navigacijo. Verjetno smo uporabljali zemljevide ali kaj?
/ SREDA, 31. oktober
Halloween – ne, hvala.
Prebudijo me sočni žarki. Vstanem. Po kavi in zajtrku se odpravim do Pekrske gorce. Svež zrak in sonce mi prijata. Z vrha imam lep razgled na Pohorje in na moj Maribor. Velikokrat me ljudje sprašujejo, ali si želim živeti drugje, saj sem prepotovala ogromno sveta. Moj odgovor je: Ne, lepo mi je v Sloveniji. Obožujem mir in vse, kar mi naša mala država ponuja. Vrnem se domov in danes bom perica. Perem, sušim in likam perilo. Muzika na glas in popoldne hitro mine.
Za nekaj ur pozabim na telefon. Ko pa končno pogledam e-maile, je tukaj novi: "Simona, se opravičujemo, ampak potrebujemo te v ponedeljek." Pogledam prazne kovčke. Uf ...
Odpeljem se k staršem.
/ ČETRTEK, 1. november
Ker sem prespala pri starših, me mama danes razvaja. Skupaj spijeva kavo, medtem ko oče spremlja novice na televiziji. Zvečer se vrnem domov in odprem kovčke. Pakirati je treba ... "Los Angeles ... Here I come!" Prihajam!
