/ PETEK, 26. AVGUSTA
Po napornem delovnem tednu nas je pričakal topel sončen dan, ki je bil namenjen teambuildingu vseh zaposlenih delavcev šole. Izbrali nismo ničesar ekstravagantnega, ampak že preverjeno lokacijo na Smolniku, kjer smo se delavci šole po dolgem času ponovno družili zunaj šolskega konteksta. Seveda šolskih tem med pogovori ni manjkalo, ampak sproščeno vzdušje in mirna narava sta le poskrbela, da smo vsaj za kratek čas odmislili vse izzive, ki nas pričakujejo v šolskem letu 2022/23. Badminton in odbojka z vmesnimi nogometnimi vložki sta nam pričarala nasmeh na obraz in nikomur se ni mudilo domov. Nauk današnjega dne zame in za vse ravnatelje/direktorje … ljudje so naš največji kapital in splača se vlagati v njih.
/ SOBOTA, 27. AVGUSTA
Sredino srečanje ravnateljev z veljaki z ministrstva in zavoda za šolstvo ter celo s premierjem Golobom na Brdu pri Kranju nas je navdahnilo s tihim optimizmom, da se bodo pa tokrat morda stvari v slovenskem šolstvu res obrnile na bolje in da bodo ljudje, ki imajo v rokah škarje in platno, še bolj prisluhnili ravnateljem in učiteljem ter vsem dobronamernim predlogom in rešitvam, ki jih skupaj ponujamo. Tako sem se v soboto v tem pozitivnem duhu odpravil v Ljubljano, kjer so me čakale obveznosti na šoli za ravnatelje. Novoizvoljene ravnatelje in tiste, ki bi to radi še postali, vzpodbujajo, usmerjajo in pripravljajo postati najboljši možni vodja. Predavateljica nam je sicer suhoparno teorijo naredila dokaj zanimivo, seveda pa je pomagalo tudi dejstvo, da smo skupina ŠR2 res zakon. Po vrnitvi domov in kratkem počitku se je delo nadaljevalo v večernih urah, saj na pripravo in urejanje dokumentov ravnatelji res ne smemo pozabiti. … Pa četudi v soboto zvečer.
Mirko Škundrić, letnik 1983, otrok Nove vasi 2, športnik po duši in prepričanju, ravnatelj Osnovne šola Leona Štuklja Maribor, ki sem jo obiskoval že kot učenec, kasneje pa v njej delal kot učitelj angleškega in nemškega jezika. Zmeraj optimističen, pripravljen prisluhniti in pomagati. Mož in ponosen oče dvanajstletnika.
/ NEDELJA, 28. AVGUSTA
Na srečo ali nesrečo stanujem le dobrih 150 metrov od šole, na kateri delam kot ravnatelj. Obiskoval sem jo že kot učenec, kasneje pa na njej poučeval tudi kot učitelj tujega jezika. Velikokrat se zgodi, da me pot zanese vanjo ne glede na čas v dnevu ali dan v tednu. Na poti tja in domov seveda velikokrat naletim na prijatelje in znance, ki v Novi vasi 2, tako kot tudi jaz, živijo že od mladih nog. Marsikdo bi vprašal, zakaj se še nismo odselili kam drugam. Mirno je in zeleno, vse je na dosegu roke in fino je tudi, če imaš do službe le dve minuti hoje. Kot nekdo, ki je deloval in bil 25 let v športu, natančneje v odbojki, sem se zelo veselil večernega srečanja naše odbojkarske reprezentance proti močnim Francozom. Vedno znova sem vesel in ponosen na te fante, ki jih po večini tudi osebno poznam in sem z njimi ali proti njim tudi že igral. Čeprav smo na koncu tekmo tesno izgubili, ni bilo razloga za slabo voljo, saj so naši športniki in seveda tudi navijači širom Slovenije znova dokazali, da smo narod, ki ceni uspehe, trud, zalaganje in zna stopiti skupaj, kadar je to zares potrebno.
/ PONEDELJEK, 29. AVGUSTA
Tisto, na kar smo ravnatelji že bili opozorjeni in smo opozarjali tudi sami, se je uresničilo. Nastopil je trenutek, ko je v šolstvu izjemno težko najti ustrezen kader. Na fakultetah je opaziti zmanjšan interes in vpis na pedagoške programe, čakajo nas upokojitve najštevilčnejših generacij učiteljic in učiteljev, ki jih ne bo mogoče nadomestiti z že obstoječim kadrom in tudi ne kadrom, ki nam ga nakazujejo projekcije. Tako že kar nekaj časa mariborske osnovne šole iščemo na primer učitelja/-ico fizike, zelo težko se najde tudi kader za tehniko, kemijo ipd. Kako se bo poskušalo zadevo rešiti/izboljšati? Učiteljski poklic bodo "promovirali" s štipendiranjem, kar je sicer pohvale vredno, a bo za trajno rešitev treba narediti še kaj več. Potrebna bo sprememba v miselnosti, da učitelji nis(m)o "lenuhi, ki imajo dva meseca počitnic in 2000 evrov plače za pet do šest ur dela dnevno". Renome, ki ga imamo šolniki v javnosti, je močno načet. V primerjavi z nekaterimi drugimi državami, kjer poklic velja za eliten in ga pridobijo najboljši in najuspešnejši, nas tukaj čaka še dolga pot do dviga zavesti, da družba in družbeni sistemi še zmeraj temeljijo na vrednotah, ki jih otroci in mladostniki v veliki meri pridobijo v šolah, ob seveda primerni podpori in v vzpodbudnih učnih okoljih, ki iz njihovih potencialov izvlečejo kar se da veliko.
/ TOREK, 30. AVGUSTA
Že vnaprej sem vedel, da bo današnji dan namenjen sestankom (menedžerski del ravnateljskega poklica), prav tako pa tudi prvi pedagoški konferenci, na kateri se z učitelji dogovarjamo o vsem, kar se tiče dela in življenja na šoli. Sem zagovornik delegiranega vodenja, saj mi mnenje mojih kolegov in zaposlenih veliko pomeni. Tudi od kritike ne bežim, če je le upravičena, smiselna in služi izboljšanju obstoječega stanja. Menim, da sta avtokracija in avtonomija preveč odvisni od ljudi, saj lahko slab ravnatelj avtokrat in slab avtonomen učitelj povzročita več škode kot koristi. Kljub dolgemu delovnemu dnevu dan zaključim zadovoljen, da sem med kadrovsko podhranjenostjo v šolstvu uspel zaposliti nove delavce. Hkrati pa se mi misli vedno znova vračajo na načrte, ki sem jih videl na jutranjem sestanku s predstavniki Mestne občine Maribor in podjetja, ki je te pripravilo. Na njih je bila namreč zasnova, kakšna bi bila šola in šolsko okolje lahko videti v obdobju dveh do petih let. Vizija je fantastična in bi pripomogla k še večjemu ugledu, prepoznavnosti in povezanosti z okoljem, v katerem delujemo in živimo. Simbioza obstoječe javne in načrtovane mednarodne šole bo tako vidna tako znotraj kakor tudi zunaj šolskih prostorov.
/ SREDA, 31. AVGUSTA
Pozna in čuti se, da se bliža vrnitev učencev v šolske klopi. Priprave učiteljev so v zaključnih fazah in tudi ostali zaposleni delajo "na visokih obratih", vse z željo, da učencem naredimo ponoven prihod v šolo čim bolj prijeten. Z veseljem se sprehodim po šoli in pogledam, s kakšno vnemo učiteljice razrednega pouka pripravljajo in okrašujejo razrede, kako pomemben je vsak detajl, ki ga morda mi odrasli ne bi niti opazili, otroci pa ga zagotovo bodo. Kako učitelji predmetne stopnje pripravljajo material in pripomočke, ki jih bodo uporabljali pri svojem delu in s katerimi želijo navdušiti učenke in učence za njihov predmet. Če ta poklic opravljaš za denar, v tej službi zagotovo ne boš nikoli zares srečen. Imeti moraš srce … in to zelo veliko, pa še dobre živce. Ura je že skoraj deset zvečer, ko se odpravim domov. Misli mi begajo na sto koncev, ideje in scenariji mi rojijo po glavi, a ob vsem imam vseeno malce grenak priokus. Pogrešam druženja s sinom, spremljanje njegovih treningov in tekem ter pogovorov o že skoraj pubertetniških temah. A tudi za to bo ponovno čas, ko se stvari ponovno utečejo in bom lahko tudi njega ponovno več videval ne le doma, ampak tudi na šolskem hodniku.
/ ČETRTEK, 1. SEPTEMBRA
Končno je tukaj 1. september, naš dan D, dan, ko bo šola ponovno zaživela in bo na hodnikih in v učilnicah mogoče slišati glasove in smeh naših učencev, ki smo jih že pogrešali. V času počitnic je sicer na šoli vladalo zelo mirno delovno okolje, a nekako to ni to. Šola potrebuje svoje učence in učitelje, saj takrat komaj zares zaživi in se blešči v polnem sijaju. Naj bo za vse nas ta dan nepozaben, tako za tiste, ki bodo prvič šli skozi vrata naše šole, kakor tudi za tiste, ki že več kot 35 let delujejo v njej. In ne glede na to, koliko smo stari, od kod prihajamo ali s kom se družimo, prihodnost bo zmeraj pripadala tistim, ki verjamejo v lepoto svojih sanj. Zato … nikdar ne nehajmo sanjati in verjeti vase.
