/ PETEK, 7. JUNIJ
Zakaj se je težje vstati iz postelje, ko moraš takoj zjutraj na telovadbo? Paradoks, ki še ga zaj nevem. Na take dneve vsaj 2x pritisnem snooze, preden se spravim na noge. Napram temu pa sem, na primer v nedeljo, ko po navadi ne grem telovadit, popolnoma budna ob 6.35. Brez budilke, se razume! Potem pa se vsi čudijo, zakaj popoldan spim štiri ure po tem, ko se na nedeljskem kosilu pri babici najem pohane kure pa restanega. Ajde, te pa se vstanem. Kile ne bodo šle same dol.
To je eden tistih dni, ko mislim, da bom imela miren petek; zjutraj telovadba, potem domov se umit in skuhat zdrav obrok ter se počasi odpravit na popoldanski termin dela. Ampak ker sem to pač jaz, se to seveda, tako kot kadarkoli prej, ni zgodilo. Obveznosti se je v uri, ko sem bila na telovadbi, nabralo milijon. Si poklicala onega? Si odnesla tistemu tu? Si šla po babico? Pelji babico v ajnkauf! Si pogledala za ono? Bi lahko zrihtala to? Ja, evo, sem. Tako je moj mirni petek postal bolj nemiren. Ne me narobe razumet, še vedno sem ful dobre volje in mi ni nič težko postorit. Ampak jebemti, da bi bilo dosti lažje, če mi ne bi crknila klima v avtu. Svoje sem oddelala, babica je bila malo žalostna, ker so ji razprodali kopalke, ki si jih je včeraj nagledala v katalogu. Dan sem zaključila v družbi dobrih prijateljev ob dobri pici in ob kozarcu (ali dveh) novega (in zelo močnega) piva od Lobikov. Al pa sem jaz švoh, ne vem. Zna bit.
/ SOBOTA, 8. JUNIJ
Valda mi je bilo zjutraj spet žal, da sem spila tisto eno pivo preveč, ko vem, da ne bi bilo treba. Za družbo vse, ne? Pa za Lobik pir. Tekoče zlato. Dopoldanski šiht je hitro minil, dan je bil lep, malo friški, ampak dovolj poleten za krajšo majčko, ki razkriva sedem kvadratnih centimetrov mojega trebuščka. Ne mama, ne bom si ledvic prehladila, no! Dan mi še dodatno polepša Mateja iz Rajzefibra: "Hej, kaj greva na kosilo skupaj?" Ob teh besedah se mi v moji zmačkani glavi prikaže samo ena slika. Špageti carbonara iz LaCantine. To ne pozdravi le mojega telesa, ampak tudi mojo dušo.
Mateja pride do mene na šiht, zaključim blagajno, premik v LaCantino - aja, vmes sva še šli pogledat nove prostore Rajzefibra, dobesedno so Bogu za hrbtom (za frančiškansko cerkvijo) -, natakarica prinese carbonaro pred mene in jebeno preplačan sveže stisnjen pomarančni sok. Ampak kaj čem, v tem trenutku mi je vseeno za ceno, moje telo rabi vitamine. In to ledeno hladne!
Kasneje grem peš do Europarka pogledat, ali imajo kaj novega. Po enem tednu, ko sem nazadnje iskala kaj novega. Malo mam problem, ja. Ampak res malo. Nič nisem našla. Za nagrado pa peš domov po 30 stopinjah in vročem asfaltu. Vročina me vedno zdela, kar spat sem šla za eno uro.
Po popoldanskem dremežu obveznosti že spet kličejo, "gremo na pir, kolega je spet v Mariboru po dolgem času". Ja, pol pa že moram it! Preden se zrihtam, še nekaj malega za petkovo Čago porihtam (reperska kariera, here I come, ker sem kao zrimala stavek).
Pa smo spet tam, na Slomeju. Standardni plac za druženje od leta 2015. Mislim, da smo si ga že precej prisvojili. Če ne uradno, pa vsaj v srcih.
Temnega kozla prosim, pa če lahko, plastični lonček.
