(DNEVNIK) Stane Letnar: Kolo, zvesti spremljevalec

/ PETEK, 16. JUNIJ

Zbudim se z mislijo na včerajšnji izlet v Savinjsko dolino, v etno vas Luče. Kot že mnogokrat poprej sem tudi tokrat do tja izbral javni prevoz. Brezplačne vozovnice za vlak in avtobus v medkrajevnem javnem potniškem prometu lahko od 1. julija 2020 koristimo upokojenci, prav tako pa imetniki invalidske evropske kartice in veterani.

Za vse tiste, ki želite izvedeti več o načinu pridobitve brezplačnih vozovnic, je na voljo brezplačna telefonska številka 080 45 77. Do Luč izberem vlak do Celja, nato pa z avtobusom pridem do končnega cilja. Iz Maribora do Luč porabim tri ure vožnje. Luče ležijo pod 2062 metrov visoko Raduho, ob reki Savinji. Prevzame me lično urejena etno vasica in naravne lepote okolice. Toda, to je bilo včeraj. Danes me čaka pot z vlakom v Mursko Soboto. Za kolo, ki ga vzamem s seboj, doplačam en evro. Za vlak se odločim, ker so čez vikend avtobusne povezave slabše kot sicer. Kolo je pogosto moj zvesti spremljevalec na potepanjih po Sloveniji.

Tudi tokrat z njegovo pomočjo hitreje odkrivam lepote krajine. Ob postankih fotografiram, kar mi pritegne pozornost. Pot me pelje v Batkovce, mimo polja sivke proti Expanu in "soboškem morju". Kopanje prepovedano! Hrana in pijača iz nahrbtnika. Na trgu v Murski Soboti omamno dišijo dobrote pripravljenih jedi na stojnicah. Zvečer nazaj domov z vlakom.

/ SOBOTA, 17. JUNIJ

Že včeraj sem se odločil, da grem danes na Ptuj, tokrat z redno avtobusno linijo. Od avtobusne postaje na Ptuju se sprehodim do Ribiča, kjer je postajališče ladjice, ki nas manjšo skupino zapelje - zapluje po "ptujskem morju". Nasmehnem se ob misli, kako ljudje asociiramo večja lokalna jezera z morjem. Ptujsko jezero je z dolžino 7,3 kilometra in širino 1,3 kilometra res največje umetno jezero na Dravi. Zato ni čudno, da imamo ljudje občutek, da gledamo morje. Plovba traja dobro uro. Fotografiram naravo, ptice, nabrežje, mesto. Spomnim se poginulih rečnih galebov in čiger, o katerih so letos poročali mediji v zvezi s ptičjo gripo. Uboge ptice. Po prihodu na kopno se sprehodim po starem delu Ptuja, mimo znane kavarne MuziKafe. Plan, da se tam okrepčam, propade, ker je rezervirana za zaprto družbo, pa drugič. Ko prispem zvečer domov, se sprehodim preko starega mosta proti domu. V objektiv ujamem sončni zahod, enega od mnogih v mojem foto arhivu. Pred tem opazim na Glavnem trgu že postavljen Večerov oder. Festival Lent je tik pred vrati.

/ NEDELJA, 18. JUNIJ

Zbudim se malo pred 6. uro zjutraj. Danes se odločim za kolesarjenje po trasi Maribor-Ruše-Selnica ob Dravi-Maribor. Dopoldan mi hitro mine, predvsem zaradi daljšega postanka v čudovitem parku pri gradu Viltuš. Stavba gradu sameva in je skozi zgodovino gostila razne vsebine oziroma prebivalce, na primer ženski zapor, bolnišnico, dom za starostnike. Veliko nas je, ki bi si želeli oživitve te kulturne dediščine. Poglejte, kako lepo so prenovili večji del negovskega gradu. Od leta 2015 je grad Negova eno od šestih svetovnih prizorišč FIAP, razstavišče umetniških fotografij. Težko se odločim kaj v Viltušu naj najprej fotografiram. Prevzame me zelenilo okoli mene, za katerega vestno skrbijo članice in člani turističnega društva Selnice ob Dravi. Naredim par čudovitih posnetkov lokvanjev in okolice ter se odpravim s kolesom proti Mariboru. Na poti mimo znanega Skif bara v Brestrnici me nasmeji napis ob cesti "I vama guten tag, Skif bar". Do 10. ure prikolesarim na Tabor, pred TOTI DCA medgeneracijski center. Tam se dobim z našim predsednikom Hortikulturnega društva Maribor. Skupaj pregledava okoli 120 fotografij zelišč, ki sem jih pred dvema tednoma posnel na zeliščarskem vrtu MČ Tabor. Čestitke Zeliščarskemu društvu Maribor za dolgoletno skrb in ozaveščanje javnosti o pomenu zelišč in zdravilnih rastlin. V nastajanju je Zeliščarski kodeks, v katerem bodo našle prostor tudi moje fotografije.

/ PONEDELJEK, 19. JUNIJ

Danes nič posebnega. Če nisem popotnik, me vsak prost dan zanese pot v mariborski Mestni park ali na bližnje mestne griče. Mnogi se sploh ne zavedajo, kako smo lahko srečni, da živimo v tako z zelenjem obkroženem okolju. Ob takih podnebnih spremembah in vročinah potrebujemo vsako drevo, grm in rožo v mestu, da ne "zakuhamo". Tega sem se še dodatno zavedel, ko sem lani kot fotograf sodeloval v meritvah temperatur po mariborskih trgih s Hortikulturnem društvom Maribor in PGD Maribor mesto. Meritve s profesionalno termo kamero so pokazale, da je v senci dreves temperatura do 20 stopinj Celzija nižja kot na soncu. Več dreves, manj betona!

V parku si ogledam razstavo ob 70-letnici mariborskega akvarija-terarija. Panoji s fotografijami in spremnim tekstom stojijo pred stavbo z več kot 120 vrstami rib ter okoli 50 različnimi vrstami plazilcev, dvoživk in insektov. Ob nekdanji park kavarni so bila pred več kot 150 leti posajena prva drevesa v parku. Kot redni obiskovalec našega parka opazim, da letošnja operna noč ni pustila za seboj vidnih posledic. Tako je tudi prav, park je občutljiv ekosistem, s katerim moramo vsi ravnati spoštljivo.

/ TOREK, 20. JUNIJ

Od MBajk točke pri Magdalenskem parku s kolesom do železniške postaje. Ob 6.30 sem že na vlaku proti Ljubljani. Tokrat PE pot vodi do Kranjske Gore, z vmesnim postankom v Ljubljani, kjer presedem na avtobus. Med potjo ugotovim, da imam za prestop z ljubljanskega avtobusa na turističnega v Kranjski Gori samo dve minuti časa. To se mi zdi v praksi skoraj neizvedljivo. Po voznem redu prispe avtobus ob 11.28 v Kranjsko Goro, turistični, ki pa pelje preko Vršiča do Bovca, pa starta ob 11.30. K sreči nas ljubljanski avtobus odloži direktno pred odhodno točko za gorski prelaz Vršič, ki je z 1611 metri najvišji cestni prelaz v vzhodnih Julijskih Alpah.

Pot na vrh se vleče po 13,5 kilometra dolgi cesti, polni serpentin. Mislim, da jih je 24. Pomislim na zagrete kolesarje, tudi na vsakoletno pony akcijo, ki privabi ljubitelje tega klasičnega modela kolesa. Priti na vrh brez prestav, in nasploh, ni mačji kašelj. Na vrhu izstopim. Pot me vodi najprej na Tičarjev dom. Od tukaj je za pohodnike par zanimivih tur, in sicer do izvira reke Soče, Ruske kapelice ali do razgledišča za tako imenovano Ajdovsko deklico. Odločim se za slednjo in jo že pridno fotografiram. Ajdovska deklica je ljudska pripoved, po kateri naj bi bila potomka nekoč živečih velikanov s človeško podobo Ajdov. Je dobrosrčna velikanka, ki naj bi popotnikom pomagala skozi skalna pobočja. Podoba deklice z žalostnim obrazom je lepo vidna v severni steni Prisojnika, in to iz griča, kjer stoji Poštarska koča. Pred leti se je njen obraz malenkost spremenil, saj se je del skale odlomil, a ni povzročil večje škode njenemu prisrčnemu izgledu. Po štirih urah se vračam nazaj v dolino. Ko pridem domov, seštejemo ure - ni me bilo 16 ur.

/ SREDA, 21. JUNIJ

Napoved vročega dne me še hitreje kot običajno usmeri proti Mestnemu parku. V žepu nosim orehova jedrca za "prijateljice" veverice. Mogoče mi ponovno uspe katero uloviti v objektiv. Če si v parku dovolj pozoren in ne zganjaš trušča, jo boš sigurno prej ali slej zagledal. Današnji vroč dan me spomni na izlet v sredo pred enim tednom, ko sem v organizaciji Društva upokojencev Pobrežje obiskal Celovec, Minimundus, Tržič. Do razglednega stolpa se žal nismo povzpeli, ker je prevladovala megla.

Zvečer s kolegom Borutom še na pijačo, a naju že po 20 minutah prežene deževna nevihta. Napol moker pridem domov in kmalu zaspim.

/ ČETRTEK, 22. JUNIJ

Prevroč dan za potepanja. Sem doma ali pa iščem senco v urbanem zelenju mesta.

Letos sem bil na slovenski obali že vsaj 30-krat. Ni mi težko vstati ob 3. uri in potovati na slovensko Primorje. Zakaj pa ne? Skoraj ni lepšega kot vožnja s kolesom po urejeni kolesarski poti Parenzani ter na katerem trgu ali delu obale zaužiti delček Mediterana. Do konca poletja me čaka še veliko poti v ta del Slovenije - z vlakom, avtobusom, kolesom in peš. Priporočam tudi vsem ostalim!