/ PETEK, 2. JUNIJ
Drugi dan v Celju. Z Vitom sva na rezidenci. Delava novo predstavo. Heroj 4.0 - Buisness as Usual. Ko sva ljudem govorila, da greva na rezidenco v Celje, so naju vsi malo krivo gledali. Nama pa je super. Celje je dbest. Malo, domače, mirno. Zjutraj sva si naredila zajtrk in se odpravila v Mladinski center Celje, kjer vadiva. Dogovorila sva se, kaj bova danes poskušala in začela. Vklopila sva kamero na telefonu, potem pa "ajde, da vidimo".
Na kosilo sva šla, tako kot dan prej, v Stolpič. Menza s tremi dnevnimi meniji in nekaj stalne ponudbe. To sva hotela. Juha, glavna jed, solata pa še super štrudel. Pladenj. Nosi. Moram reči, da so tetice v Treh fazah (menza Elektra Maribor) še bolj prijazne in simpatične, ampak so se tudi v Celju nasmehnile. Kaj pa bi drugega ob dveh tako simpatičnih fantih.
Nadaljujeva vajo. Po vaji greva na pivo, da se pomeniva, kaj se je zgodilo. Improvizirala sva. Stvari so se nama vmes zdele zanimive, malo sva bluzila, malo sva se zabavala, malo zajebavala, nisva pa zabušavala. Pogovarjava se o predstavi, o življenju … Toliko stvari, ki jih tukaj ne morem napisati. Toliko misli, ki jih ne morem deliti. Namenjene so meni. Oziroma Vitu. Med nama so na varnem. Med sabo sva na varnem. Skozi leta nama je nekako uspelo vzpostaviti odnos, ki ni samo prijateljski in ni samo profesionalen. Nekje vmes.
Po pogovoru se odpraviva proti stanovanju. Stanovanje je točno nad barom Tamkoučiri, ki je bar v umetniški četrti Celja - tak napol odprt atrij, ki ima v pritličju ateljeje, zgoraj so pa stanovanja. Odloživa stvari in greva dol. Usedeva se za mizo. Za sosednjo mizo sta Monika in Katja. Vito pozna Moniko iz Ljubljane, in ko pojesta sladoled se jima pridruživa. Potem se pridružijo še Jure, Tuži in Mile. Mileta sva spoznala pred kakimi tremi leti, ko sva igrala v Celju in smo zaružili v njegovem ateljeju. Tukaj se vsi poznajo, vsi so "diht", dobra družba. Pogovarjamo se o vsem mogočem. Vsake toliko vseeno malo zajebavamo Moniko in Katjo, obe namreč delata na občini. Župana pa poznamo. Po nekaj časa Jure vendarle reče, da je to, da so dobili novega župana, nekaj izjemnega. In da opravljata pomembno delo. Vsi se strinjamo. V Celju je bil Šrot župan 24 let. 24 let. Vmes nama še razložijo vse o sosedih, spoznamo Greto, šiviljo, ki tudi ima tam svoj atelje, pa o lastniku bara, pa o novih lučkah … Ta umetniška četrt je kot ena majhna Goga, simpatična in nezafrustrirana.
Ko spijemo še zadnje pivo, se odpraviva gor in si pripraviva fuže s šampinjoni in panceto. Res sva bila lačna. Vito je kuhal, jaz sem pomil posodo. Medtem ko gledava posnetke z vaje, se smejiva in razmišljava, da pa mogoče to ima neki smisel.
/ SOBOTA, 3. JUNIJ
Tretji dan v Celju. Vaja je bila danes krajša.
V Tamkoučiri sva zmenjena z Nušo, usedeva se za veliko omizje, ki sčasoma postaja večje. Spet spoznava nove ljudi in nekaj teh, ki sva jih že spoznala. Nekaterih se spomniva, ker so gledali najini predstavi, ki sva jih igrala v Celju. Seveda se ne spomniva vseh, vendar imava s Heroji v vseh predstavah zelo oseben stik s publiko. Moja sposobnost spominjanja je sicer precej načeta, se mi pa zdi fajn, ko se spomnim koga iz publike. Ob pivu se nam pridruži tudi Matija, župan Celja. Malo se mu pozna županstvo. Vidi se, da je utrujen, malo bolj je napet, drugače pa še zmeraj fajn. Vito se je več pogovarjal z njim.
Ko prideva gor, si skuhava dve krajnski. Uf, paše. Vito poje pol, jaz pa se malo potrudim in pojem celo. Vmes gledava posnetke z vaje. Danes niso tako smešni.
/ NEDELJA, 4. JUNIJ
Četrti dan v Celju. Danes pride Katarina. Ona je najina dramaturginja. Čeprav je igralka, je že od začetka z nama v tej vlogi. Skupaj smo igrali v ogromno predstavah, predvsem smo pa skupaj delali pri Vii Negativi. Poznamo se že dolgo in dovolj dobro, da si lahko stvari povemo naravnost. Katarina pove, kar si misli. Ko nama mora povedati, da je nekaj pa res idiotsko, to tudi naredi. Nikoli pa ne kvasi neumnosti. Ko prihaja, se ravno ulije. Kot iz škafa. Spijemo kavico in gremo delat. Pokaževa ji stvari, za katere misliva, da nekaj ponujajo. Ni naju strah, samo ne veva, kaj pričakovati. Ne od nje ne od naju. Ko po par minutah ugotoviva, da se zabava, se začneva tudi midva. Po pokazanem sledi feedback. Malo sem presenečen, ko reče, da je super. To štima, to štima, to zgleda, kot da sta žrtvi - to ni v redu, to na koncu pa je tudi zanimiv nastavek. Niti se ne pogovarjamo nekaj na dolgo in široko. Potem ko še malo potarnamo nad teatrom na splošno in na hitro potračarimo, se Katarina odpravi nazaj v Ljubljano. V bistvu sva malo presenečena, da stvari do te mere štimajo. Dobro, jasno je, da bo potrebnega še ogromno dela, smo pa na pravi poti.
/ PONEDELJEK, 5. JUNIJ
Zadnji dan v Celju. Po zajtrku greva do Mileta, pogledat njegov atelje v Celeiaparku. Predstavljajte si slikarski atelje v nakupovalnem središču iz devetdesetih, še kar bizarno. Pogledali smo slike, spili kavico in konjak, Mile je ostal, midva pa sva se odpravila nazaj v stanovanje. Razmišljam, kam bi v hiši lahko dal kakšno večjo sliko. Za zdaj ne vidim prostora. No, pa tudi denarja ne. Mi je pa enih par slik zelo všeč. Medtem ko pospravljava stanovanje, se mi zazdi, da bi lahko oprala še perilo, pač posteljnino in kuhinjske krpe. Medtem ko čakava, da stroj opere, se usedeva v Tamkoučiri in se pogovoriva o preteklih dneh ter narediva plan za naprej. Obesiva perilo, spakirava do konca, hitro kosilo/malica v Kopru in potem še do Nuše, da ji vrneva ključe in spijeva še eno kavico. Vito gre z avtom v Ljubljano, jaz pa na vlak za Maribor.
Ko pridem domov, sem še ravno dovolj zgoden, da lahko jaz odpeljem punci na folkloro.
/ TOREK, 6. JUNIJ
Zjutraj pripravim zajtrk za družino. Tako kot skoraj vedno: domač čaj od tašče, kava, četrtina jabolka za vsakogar in štamperli sveže stisnjenega limoninega soka. Plus kruh in vsi namazi. Pred nekaj tedni doma nismo imeli limon in sem se zjutraj opravičil, da bo danes na žalost brez limone in so si punce veselo oddahnile. Sem bil kar malo presenečen. Pa kako? Punci odpeljem v šolo, Urška je odšla na sestanek na GT.
Z Vitom sva se dogovorila, da je današnja vaja kar preko zooma. Midva to zelo "starošolsko" - po telefonu. Skupaj piševa dokument v google drivu. Sam sem precej nastrojen do tehnoloških inovacij, ampak me Vito spomni, da sva bila tako rekoč pionirja skupnega pisanja dokumentov. No, zdaj sem daleč od tehnološkega pionirstva. Zadnjič mi je Urška kazala, kako izdati e-račun in sem se počutil kot penzionist. Na splošno se velikokrat počutim, kot da sem prestar za ta svet. Pa sem še dobro leto nazaj moral kazati osebno, ko sem v trgovini kupoval pivo, pri šestintridesetih.
/ SREDA, 7. JUNIJ
Ko se peljem na vajo na Intimni oder, je na Radiu Maribor (moj radio) ravno radijska tribuna o rezih v športu, sociali in kulturi. Sogovornik z občine je bil Samo Peter Medved. Je sicer nekaj govoril, samo povedal je pa toliko kot ta moj presledek. Iščem parkirno mesto in se jezim. Ni samo jeza. V bistvu sem žalosten in razočaran. Živim zraven atletskega stadiona Poljane. To ne bo do roka gotovo. Danes sva z Vitom imela vajo na Intimnem odru. Najprej sva znesla stvari na oder in ugotovila, da samostoječa vrata, ki jih imamo v fundusu, sicer stojijo sama, ampak da bo treba stvar konstrukcijsko ojačati. Iščeva les, orodje, vijake. Vse nabereva na kup in se znajdeva pred dilemo: kdo je Pat in kdo je Mat? Po mojstrskem posvetu se lotiva dela. Vrata sicer stojijo, tudi odpirati se jih da, ampak je vse skupaj precej labavo. Za vajo bo v redu. Zgleda pa drugače super. Tako, na hitro skup zašraufano, malo rodo, ampak saj točno to potrebujeva. Po vaji greva v Tri faze.
Popoldne pride Peter na obisk. Pogovarjava se o njegovi magistrski in potem hitro preide tema na občino. Tokrat se ne razjezim tako zelo. Razmišljam, da je naš župan v bistvu ubog. Da bi se človeku skoraj lahko smilil. Človek, ki gleda samo na svojo korist in svoj uspeh, težko najde mir in srečo. Težko se tak človek samorealizira. Težko je tak človek dober (župan). Ob vsem, kar se dogaja v naši občini, se počutim strašno nemočnega in bebavega. Verjamem, da nisem edini, ki je jezen in razočaran.
/ ČETRTEK, 8. JUNIJ
Punce so danes šle na Pokljuko. Po vaji grem Banetu pomagat odmontirat ključavnico od vrtnih vrat. Mislim, da je Barbara zapravila ključe. In je zdaj treba zvrtati luknjo … Ta neka hišniška/vzdrževalna opravila imam res rad: kitanje, švasanje, barvanje, vrtanje, šraufanje ... Ko smo kupili hišo, sem takoj imel več veselja z obiski Lidla in Hoferja. Človek pač potrebuje orodje. Akumulatorski vrtalnik, akumulatorski udarni vrtalnik, akumulatorska fleksarca, akumulatorska cirkularka, akumulatorska nitkarca, štihžaga (dobro, ta je ipak modri Bosch) pa še in še. To pač potrebuješ. In jih tudi uporabljam. Ajde, onih 50 centimetrov dolgih svedrov za les res še nisem rabil, ampak bodo enkrat gotovo prav prišli. Nimam lične delavnice. Malo je majhna. In nepospravljena. Imam pa bolj ali manj vse, kar potrebujem. Edino kompresor. Pa saj ga je dobil foter za rojstni dan. Valjda od brata in mene. To si potem pač sposodim. Ni lepšega kot dobiti idejo ali pa je nekaj treba popraviti in ti imaš orodje za to. Ne vem, meni je to neka svoboda. Ali pa samostojnost, samooskrbnost, progresivnost.
Ljudje, ki govorijo o trajnosti in ne znajo ničesar popraviti, so zgolj teoretiki. Življenje je pa praktično, če me razumete.
