/ PETEK, 8. MAREC
Dan potem. Jutro se kot običajno začne s telefonom: ob petih se oglasi melodija Sam po parku. Nostalgija, ki me spravlja pokonci, me povezuje s prijatelji, znanci, službenimi obveznostmi ... Kako pomenljivo, ironično: na tej svoji poklicni poti sama, brez uglašenega orkestra sodelavk in sodelavca, ne bi zmogla nič.
Za mano je osrednja slovesnost ob sedemdesetletnici Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika. Prebudim se lahko, sem jutranji tip oziroma že v letih, ko je spanje potrata časa. Nasploh je moje vodilo, da si dan podaljšam tako, da skrajšam noč. Prve misli so namenjene prizorišču, ki smo ga zvečer zapustili. Knjižnica se odpre ob osmih, treba bo pospraviti časopisno čitalnico, in kar je najvažnejše: deliti občutke s sodelavkami in sodelavcem, še posebej s Simono Šuler Pandev in Simono Vončina, ki sta imeli vse niti v rokah in sta svoje delo odlično opravili. Misli mi begajo od prepolnega grajskega razstavišča, slavnostnega uvoda s fanfarami na grajskem dvorišču do inventurne poezije Simone Vončina in Simone Šuler Pandev, glasbenika, pevcev ter gimnazijk. In seveda osrednjega (za)govornika, vedno zanimivega Cirila Horjaka. Župan dr. Tomaž Rožen nas nagovori s pohvalami in pričakovanji. Morebiti se ta zapis zdi patetičen, a ta neopazna vseprisotnost knjižnice se je tisti četrtek zlila v iskrene čestitke, ponos. Noro.
Še osmi marec je in v ženskem kolektivu se spodobi vsaki prinesti rožico. Pretirana pozornost tega dne ženskam, njihovi neenakopravnosti, a na drugi strani njihovi veliki uspešnosti, poudarjanje prednosti in sploh ah in oh mi niso blizu. A je vsaj na ta dan malo več besed o nas, ženskah, kar pa tudi ni zanemarljivo. Je pa seveda res, da ženske še vedno prepogosto ostajamo ob strani, še posebno na vodilnih in vodstvenih mestih. Zdi se, da se mlajša generacija, če samo pogledam vloge v družini, spreminja, in prav gotovo se bo to preneslo tudi na družbo. Seveda pa je nedoumljiv in vsega obsojanja vreden položaj žensk v določenih družbah in delih sveta.
/ SOBOTA, 9. MAREC
Ob devetih zjutraj me na slavnostno podelitev cepiča najstarejše vinske trte spremljajo: Jože Prednik, skrbnik trte, Đuro Haramija, eden izmed pobudnikov za zasaditev trte, in Maksimiljan Večko, častni občan občine Ravne in nekdanji župan. Gospodje prijetno klepetajo, izvem marsikaj zanimivega. Vreme je prijetno, dogodek deležen velike pozornosti. Seveda, tako kot velikokrat, lahko rečem, da je darilo lahko tudi velika obveznost. Mikrolokacijo bo treba doreči z varuhi naravne in kulturne dediščine. Popoldne posedam na domačem balkonu v Kotljah, pogledujem na Uršljo. Popolno. Zvečer začnem prelistavati albume fotografij in razglednic Kotelj, ki mi jih je posodil domačin Lipi Merkač. Moj osebni projekt v naslednjih dveh letih, si rečem.
/ NEDELJA, 10. MAREC
Obvezna kava s sosedoma Darinko in Marjanom. Vzamemo si čas, tudi dve urici, rešujemo svet, naš kraj ... ob tem pa neizmerno uživamo in z nasmehom začnemo dan. Potem se začne tipično žensko opravilo moje generacije: kuhanje tradicionalnega nedeljskega kosila. Moji gostje, moji najdražji: vnukinja Ema in vnuki Tevž, Žiga in Žan, tamladi Veronika in Tina ter sinova Gašper in Miha.
