(DNEVNIK) Jožica Frigelj: Sem jim povedala, da jih bom pogrešala?

/ PETEK, 23. junij

Slabo sem spala. Kar nekajkrat sem se prebudila, ob petih pa kar vstala. Jutranji ritual s kavo, make up, da prekrijem utrujenost in celi dve uri prekmalu odidem v šolo. Vsepovsod vrvež, nestrpni otroci, proslava ob dnevu državnosti, predaja ključa šole ("devetaki" predajo ključ v varovanje in posest zaslužnim "osmakom"), spričevala …

Sedim v zbornici in se trudim ostati mirna.

"Učiteljica Jožica, mi vas pa potrebujemo!" Glas pri vratih zbornice pripada eni res prijetni mami deklice iz 5. razreda. Moji ljubi "petarčki".

V razredu pa presenečenje: otroci stojijo in ploskajo, pristopi učenec s šopkom in manjšo pozornostjo. Naučen in lepo povedan govor z lastnimi vložki me je ganil skoraj do solz. Moji ljubi "petaki", kako rada sem bila z njimi. To je zdaj slovo. S cmokom v grlu. Sem jim povedala, da jih bom pogrešala? Da imajo za vedno prostor v mojem srcu? Da bom zanje vedno tu? Ja, zagotovo sem, itak bi ne mogla oditi, ne da bi jim povedala, jih objela. In potem še eni "petaki", ravno tako dragi. Za zaključek pa četrti, s katerimi grem tudi v novo šolsko leto, zato je slovo bistveno lažje. Ko odide domov še zadnji otrok, sem čustveno in fizično popolnoma izčrpana. In popolnoma brez občutkov, da je šolskega leta res konec. Neverjetno, kako hitro je minilo. Še v mislih ne zmorem narediti obnove, je bilo leto dobro, slabo, povprečno? Za ocene bo še čas, zdaj najprej potrebujem počitek.

/ SOBOTA, 24. junij

Danes imam rojstni dan. Hja, ko si odrasel, je rojstni dan le dan kot vsi drugi. Tedenski nakup navsezgodaj zjutraj, da se izognem gneči, potem pa sledijo priprave. Na obisk pride moja vnukinja. Spakirala je pleničke in dudo ter zadolžila svoja starša, da jo varno pripeljeta čez pol Slovenije. Tale deklica je že v prvem letu, ne da bi se sploh trudila, postala center sveta in bližnje okolice. Cel dan nekaj pripravljam: kuham, pečem, nestrpno pogledujem na uro in računam, koliko časa potrebujejo za pot.

Končno zaslišim brnenje avtomobilskega motorja, ki ga dobro poznam. Stečem do vhodnih vrat, ker že res komaj čakam, da objamem svojo vnučko. Zdaj je v fazi, ko vsem deli lupčke - in kar takoj ga dobi tudi babi.

Popoldne in večer preživim v občudovanju tega meni popolnega bitja, berem ji pravljice, pojem pesmice in delam z njo ene njenih prvih korakov po stanovanju. Sem ter tja. Vsaj sedemindevetdestkrat.

/ NEDELJA, 25. junij

Praznovanje mojega rojstnega dne v malce širši zasedbi: moj brat, njegov sin z družino pa vsi moji. Iskanje lokacije za praznovanje je vsako leto prava nočna mora. Ob nedeljah je skoraj vse zaprto, mi pa drugače kot ob nedeljah ne moremo. Če pa je nedelja in še državni praznik obenem, je pa to skoraj misija nemogoče. A sem začuda našla odprto gostilno, ki je za povrh še v zelo prijetnem okolju. Čudovito druženje.

Žal pa se vse lepe stvari prehitro končajo in že je tu nedelja zvečer, ko utrujena sedem za računalnik, odprem teamse in rokovnik dela za naslednje dni. Ja, saj vem, otroci imajo počitnice, kaj naj bi učitelji sploh še delali v šoli? Ampak učitelji nimamo počitnic, zgolj odmerjene dneve dopusta, veliko, vse več pa je administrativnega dela, ki mora biti opravljeno, veliko je tudi planiranja, ki zagotavlja čim bolj tekoče delo v novem šolskem letu. Rokovnik dela za ponedeljek že ob osmih zjutraj predvideva sestanek učiteljskega zbora.

/ PONEDELJEK, 26. junij

S sestankom učiteljskega zbora se je le začelo, nadaljuje se s planiranjem dnevov dejavnosti, sestavljanjem učnih skupin, pripravo na novo šolsko leto. Se je eno komaj končalo in že se pripravljamo na novega.

Nekako pa ne morem mimo občutka, da nam novo leto ne prinaša nič dobrega. Dejstvo je, da učiteljev primanjkuje. Nedomišljena rešitev je, da lahko poučuje tudi nekdo, ki nima pedagoške izobrazbe. Na tem mestu delim svojo osebno izkušnjo: moj najljubši predmet in dolgo časa tudi poklicna prioriteta je bila kemija. A je v 3. letniku gimnazije profesorica odšla na porodniško, zamenjala jo je oseba, ki je bila kemijska inženirka. Zelo hitro je moj najljubši predmet postal največja muka in pristal na dnu mojih zanimanj. Ne trdim, da so vsi inženirji taki, ne posplošujem na podlagi enega primera, a vendar – je to res prava pot za rešitev kadrovskega manka? Ne, ni. Je le nespretno gašenje požara brez poglobljenega razmisleka, kako narediti poklic učitelja bolj zanimiv in privlačen.

Namesto ustvarjanja pogojev, ki bi promovirali poklic, določene poteze le še bolj odvračajo od njega. Le zakaj so svetovalni delavci po novem uvrščeni tri plačne razrede nižje kot učitelji? Zelo rada bi prebrala strokovne razlage in argumente za tako odločitev. Pa ne mi o denarju, ki ga ni. Ker denar je, samo v napačne kanale je usmerjen.

Prav tako nedoumljivo je izenačenje dela učiteljev in razrednikov. Dober razrednik je neprecenljiv, a mora vlagati veliko truda in časa v oblikovanje in napredek svojega oddelka. Da dodatne birokracije sploh ne omenjam. Že tako smo učitelji preobremenjeni z nepomembnimi deli, kot so pisanje zapisnikov, poročil, seznamov, obvestil, soglasij, evidenc, razredniki pa še prav posebej. Tudi v tem primeru bi me zelo zanimala strokovna razlaga in argumenti za takšno odločitev.

Na vsak način in ne glede na vse pa – obvezen drugi tuj jezik bo. A kot pravi minister: "Poučevanje bo drugačno, saj imamo na ministrstvu druge sistemske mehanizme. Če bi kdo imel težave, ne bi dosegel minimalnih standardov, ne bi bil ocenjen in bi šel naprej do 9. razreda in to ne bi vplivalo na vpis v srednjo šolo."

Spet pride na dan moja naivnost, ker vedno znova pričakujem, da resorni minister pač pozna svoje področje. Kakšno drugačno poučevanje neki? S čarobno paličico, ki bo učence v zadnjem triletju kljub možnosti, da sploh niso ocenjeni, prepričala v aktivno usvajanje tujega jezika? Obvezni predmet, ki ni ocenjen? Zakaj pa ne bi potem tudi učencem, ki imajo težave pri matematiki, omogočili taisto? Neocenjeni in napredujejo. Da sploh ne omenim v nadaljevanju meni zelo sporne izjave ob predlogu, da Romi in tujci ne bi imeli tega (ker jim je že slovenščina tuj jezik): "To bi bila absolutna napaka, ker so nekateri med njimi tudi zelo sposobni." A bejž! Tudi med njimi so nekateri zelo sposobni?

Postajam zajedljiva, sarkastična. Ne želim biti taka. Ampak: ali skrbi mogoče koga upad bralne pismenosti? Res vedno slabše znanje slovenskega jezika? Novica je šla mimo, kot da se nas sploh ne tiče. Kar je izjemno žalostno, saj tako v ozadje potiskamo tudi svojo identiteto, kulturo, državo. Domoljubje se namreč začne s spoštovanjem (in znanjem) lastnega jezika in ne z ocenjenimi standardi pri predmetu domovinska in državljanska kultura in etika.

Kljub vsemu pa v prvi predlagani spremembi vidim celo žarek upanja. Res je vsaka stvar vsaj za nekaj dobra. Predlog, da bi lahko poučeval kader brez pedagoške izobrazbe, je lahko tudi koristen. Prinaša možnost, da vsi, ki se čutijo poklicane, da v šolstvo uvajajo sistemske spremembe, vsaj en mesec, preden sploh odprejo usta, preživijo oziroma oddelajo v šoli, recimo v 1. ali 4., 8. razredu, saj praktikov niso pripravljeni poslušati, kaj šele upoštevati. Mogoče pa bi potem …

/ TOREK, 27. junij

Zelo delovno: pospravljanje učilnic, urejanje letnih priprav, pregled sprotnih opomb na dnevnih pripravah, odločamo se za projekte v novem šolskem letu, sledi še sestanek strokovnega aktiva. Debatiramo o kriterijih ocenjevanja, katere standarde znanja bomo vključili v kateri razred. Celotni učiteljski zbor sodeluje v diskusiji o predlaganih spremembah vzgojnega načrta.

Potem pa – najbolj osovraženo delo verjetno večine učiteljev – evidenca delovnega časa. Štetje in beleženje minut, ur in dni, ki sem jih opravila za šolo poleg vseh obveznosti, ki so mi bile določene s sistematizacijo in z letnim delovnim načrtom šole. Hkrati s preštevanjem opravljenih ur preverjam tudi to, ali opravljeno delo sploh sodi v tako imenovani doprinos, ki uradno sploh ne obstaja in ga vsaka šola ureja po svoje. Večinoma pa učitelji začnemo novo šolsko leto s kakimi dvesto urami minusa, ki ga je treba tekom leta spraviti na nulo. Izjemna motivacija, ni kaj. Čeprav sem načeloma zelo vestna in vse delo opravim sproti, tole pa res prestavljam na čisto skrajni rok. Grrrr!!!!

Sledi še obvezno izobraževanje in delovni dan se zavleče v pozno popoldne.

/ SREDA, 28. junij

Jutro začnemo z zaključno konferenco. Popravni izpiti so opravljeni, zdaj je čas za statistiko. Suhoparne številke, popolnoma nezanimivo. Rezultati NPZ-jev, kot vedno precej nad povprečjem. Razmišljam, kako bistveno raje bi prispevala k načrtovanju sprememb in izboljšav, ki bi jih pripravljali za novo šolsko leto. Poslušam poročilo mobilnosti Erasmus+. Letos smo imeli izmenjave z Grki in Španci. In ko greš takole po svetu pogledat v šole, pouk in organizacijo, pravzaprav ugotoviš, da je naš javni šolski sistem zelo dober. Z možnostmi za izboljšave, seveda, a v primerjavi … Ja, pregovorno večno nezadovoljni Slovenci tudi v kritiziranju šolskega sistema nikoli ne zatajimo.

Smo pa polni nekih birokratskih predpisov, ki ne le, da niso logični, celo ne služijo ničemur. Sodelavci, ki bi radi napredovali v višji strokovni naziv, morajo po pravilniku zbrati določeno število točk iz dodatnega strokovnega dela. In jih zberejo. Njihovo delovno uspešnost oceni tudi ravnatelj. Potem pa se mora učiteljski zbor večinsko strinjati z napredovanjem kolega oziroma kolegice. Ne razumem, čemu to služi? Kdo sem jaz, da bi se lahko izrekala o napredovanju kolegice, ki že z zbranimi točkami dokazuje, da si zasluži višji naziv. Torej? Še ena v nizu neskončnih nebuloz birokracije. Izglasujemo vsa predlagana napredovanja. Kaj pa drugega!

/ ČETRTEK, 29. junij

Končno imam čas tudi za pospravljanje sicer skopo odmerjenega delovnega prostora v zbornici. Nabral se je kup odvečnih papirjev, nekaj jih gre v kontejner, večinsko pa v razrez. Kajti tako občutljivi podatki, kot je recimo število neopravljenih domačih nalog določenega učenca, res ne sme končati kar v kontejnerju. Da ne omenim soglasij staršev, da se učenci lahko udeležijo športnega dne, čigar plačilo bo urejeno s položnico. Ne, to so preveč skrbno varovane skrivnosti, da bi se z njimi hecali … Ob vseh potrebnih evidencah, soglasjih in izjavah razrez vzame celi dve uri. Rezalnik pa se pregreva, treba je počakati, da rdeča lučka ugasne in se posveti zelena. In lahko vstavim nov list.

Kasneje s kolegico načrtujeva ocenjevanje. Časovno, radi pa bi prilagodili tudi načine. Silno obremenjujoče je, ker je pravilnik o ocenjevanju izjemno precizen, da natanko določa tako število kot načine ocenjevanj. A vsaj v okviru tega se lahko domisliva kakšnega bolj ustvarjalnega načina: projektno delo, mogoče odigran prizor na izbrano temo, dramatizacija besedila in igra vlog …

Razmišljava, tehtava možnosti, prednosti in pomanjkljivosti drugačnega načina, sestavljava kriterije. Tako zavzeto sva delali, da sva še na malico pozabili. A to ni nič posebnega, tudi med šolskim letom pogosto ni časa niti za toaleto, kaj šele za malico. Ampak – naredili sva! Še enkrat pregledava in si zadovoljno prikimava. Super bo. Narejeno vneseva v letne priprave. Dodava še bralno značko. Tudi v naslednjem šolskem letu bomo spodbujali branje. Še enkrat preletiva priprave, shrani in zapri. Malce si oddahnem in pogledam v rokovnik načrt dela za jutri. Ja, jutri bo pa nov delovni dan …