/ PETEK, 2. NOVEMBER
Končno! Po 24 urah letal sva s fantom prispela nazaj v Kanado. Malo jih imam že "poln kufer", teh letal. Pred mesecem dni sem letela domov v Maribor, danes se vračam z Balija. Kam naslednje leto?
Na vancouvrskem letališču ob 6.50 končno zavoham zimo! Ta sveži, mrzli zrak, za to živim! Na Baliju je bilo 25 stopinj in moje telo ni narejeno za takšno vročino. Boljše se počutim, kadar je mraz. Takrat, ko po celem dnevu v naravi zvečer, doma, čutiš, kako ti gorijo lica. Ko se koža in obraz spreminjata tam, kjer se bo čez 30 let poznalo tvoje aktivno življenje. Seveda pa je bilo tudi na Baliju odlično! In tudi to se bo poznalo na obrazu čez nekaj let. Noro je bilo ponovno videti prijatelje, s katerimi si preživel prejšnjo zimo. Zdaj jih nekaj živi v Avstraliji, nekaj še vedno v Kanadi, vendar nam je uspelo - dobiti se na čisto drugem koncu sveta. Prijateljstva, ki jih spleteš v zimskih sezonah z delom na kanadskih smučiščih, so nekaj posebnega. Ne glede na to, kam te pot zanese, si s temi ljudmi deliš strast do snega in "ski bum" načina življenja.
S fantom prispeva do avtomobila, ki ga v Kanadi oziroma na splošno v Severni Ameriki skoraj moraš imeti! Tu je vse super masivno. Avti so veliki skoraj toliko kot kakšna stranska cesta. Ogromna razlika, sploh z Indonezijo, kjer je glavno prevozno sredstvo skuter. In po 24-urnem potovanju se morava do doma voziti še pet ur. V Kanadi velja to za krajšo pot … Osem, devet, deset ur vožnje? Za Kanadčane? Ni problema! Končno prispeva domov, kar je za teh šest mesecev majhna hotelska soba sredi smučarskega središča, za katero plačujeva veliko preveč. Dejstvo v smučarski industriji je, če želiš živeti "na gori" in iti v korak z vsemi, ki pridejo za samo eno leto in jim je vseeno, koliko plačujejo za najemnino, pač moraš plačati toliko, kolikor od tebe zahtevajo. Ne glede na to, kako absurdna je ta cena. In danes tu sneži. Na polno!
/ SOBOTA, 3. NOVEMBER
Dan za počitek. Dva tedna potovanja in jet lag terjata svoje. Zajtrk imam najraje! Že kot otrok sem s starši in bratom vsako soboto in nedeljo pripravljala noro bogat zajtrk. To tradicijo sva z mamo nadaljevali tudi kasneje, ko sva bili sami. Danes nadaljujem sama, na drugem koncu sveta. Seveda popolnega zajtrka ni brez dobre kave in to je zame še vedno barcaffe. Ne glede na to, da mi kanadsko življenje veliko bolj ustreza, v sebi še vedno nosim del doma. Ali je to v obliki kave, bučnega olja, domačih keksov, paštete ali slovenskih športnikov, ni važno. Verjamem, da se veliko ljudi sprašuje, zakaj "bežimo" od doma. Ja, res je; očitno nam Slovenija ni potešila ambicij ali ponudila življenja oziroma službe, kot bi si želeli; vendar to ne pomeni, da vsak od nas s seboj na drug konec sveta ne nese dela doma. Za mene so to določene tradicije in tudi nacionalni ponos. Čeprav je veliko razlogov, zakaj sem sploh odšla. Od pasivnosti, nepotizma, sistema "daj, zrihtaj mi", vse do ignorance do zunanjega sveta ter zavračanja drugačnosti, do jeze, agresivnosti ... razlogov je veliko, žal več slabih kot dobrih. Vendar - zdaj sem tu. Kar se dogaja doma, me ne vznemirja več, zdaj živim v državi, kjer si ljudje gledajo v oči, neznanci se pozdravljajo na ulici, ljudje se zahvalijo vozniku avtobusa, istospolni partnerji se poročajo ter imajo otroke in marihuana je legalizirana.
/ NEDELJA, 4. NOVEMBER
Nedelja. Ura se prestavi. Pravzaprav prave nedelje nisem imela že kar nekaj časa. V Kanado sem prispela 13. oktobra 2015. Službo sem imela že zagotovljeno. Znanci, ki so tu že živeli pred menoj, so mi povedali, da si severnjaki boljše službe za zimo zagotovijo že avgusta. Moj prvi postanek je bil v Vancouvru. Mesto na zahodu, tik nad Seattlom. Po mesecu življenja v tem čudovitem mestu sem se odpravila v svojo prvo kanadsko službo, v Manning Park Resort. Za eno leto. Zdaj sem tu že tri. V Manningu sem preživela tri zime in dve poletji, kjer sem delala vse; od izposoje čolnov do učenja smučanja ter teka na smučeh, vodila zimske ture, vodila trgovino za izposojo opreme ter odkrila svojo novo strast in bodočo kariero reševalca na smučišču. To zimo (moja četrta zima tu) bom preživela na smučišču, imenovanem Big White. Jutri začnem uvajanje kot reševalka na snegu in že komaj čakam, da spoznam nove ljudi, napadem nov teren ter pomagam ljudem.
