/PETEK, 30. NOVEMBER
Vse razbija okoli mene, ampak sem si končno oddahnila. Zaključila sem intervju. Spet sem napisala preveč, ampak kar imam povedati, imam povedati. Livija, sodelavka, ki že celo leto pripravlja zgodbe o našem delu, pravi, da zelo zanimivo razvijam misel. To je njen način kako povedati, da naj samo odgovorim na vprašanje in neham "bluziti". Saj vem za ta svoj problem. Vse se mi zdi povezano. Ampak odločitev je padla. Kot je zapisano, gre v objavo. Pa vso srečo, Tereza.
Še kar razbija. Na Cesti Dolomitskega odreda 11 v Ljubljani se dela. Notri in zunaj. Delavci dokončujejo fasado na hiši Slovenske filantropije. Pravzaprav je hiša last Mestne občine Ljubljana, mi jo imamo v brezplačnem najemu. Skoraj tako kot Andersenova zgodba o grdem račku. Postajamo labod. Ampak tu bomo morali izreči še veliko zahval. Nič ne bi bilo brez nekaterih podjetij in ljudi, ki so nam pripravljeni pomagati. Javna razsvetljava in Borzen. Tudi Jub. Brez njih in Aleša, ki vso zadevo koordinira, ne bi bilo laboda.
Lepo je, ko ljudje vidijo v našem delu smisel in nas podpirajo. Tako kot naši donatorji. Če nas podpirajo, potem delamo prave stvari. Hvala za zaupanje. Zdaj smo vsi doma. Naša sestavljena družina. Damir se je pripeljal iz Stare Baške, Nejc se je vrnil s treninga, Luna se preteguje na svojem ležišču, jaz gospodinjim in sem zelo vesela, da je petek zvečer.
/SOBOTA, 1. DECEMBER
Tako zelo ne maram potrošništva, ampak kakorkoli pogledam, sem tipična predstavnica, pravzaprav kar model potrošnika. Glede tega moram nekaj narediti. Mislim, da imam letošnjo novoletno zaobljubo. Ampak potrebujemo kos pohištva. Damir zagovarja domačo ekonomijo. Je šel v center s pohištvom, našel, kar mu je ustrezalo, in hotel kupiti. Ha, to pa ne gre tako, gospod. Rok dobave je tri mesece. Sem nekritično triumfirala. Torej greva v Ikeo, dragi.
No, potem sva imela zelo prijetno druženje ob sestavljanju pohištva.
/NEDELJA, 2. DECEMBER
Danes pleskamo. Sobo najstnika, ki mu seveda niti slučajno ni do tega, da sodeluje. Pleskanje je na žalost potrebno, ker imamo plesen. Bloke je pred desetimi leti zgradilo Primorje, šlo je v stečaj in zapustilo novogradnje, kjer smo se stanovalci zdaj prisiljeni učiti, kaj so zračni mostovi in kaj je rekuperacija v iskanju rešitev za plesen in mrzle stene.
Ob tem že malo panično razmišljam o sporočilu ob letošnjem 5. decembru, mednarodnem dnevu prostovoljstva.
Kako nagovoriti, da se čim več ljudi odloči za prostovoljstvo. Sploh ne, da prostovoljijo ves čas, ampak da vsak pozna in izkusi to možnost. Če se ti podre kaj drugega v življenju in iščeš nove variante, je prostovoljstvo idealna aktivnost za ohranjanje delovne vitalnosti. In na ta način ustvarjamo solidarnejšo družbo. Nujno bi morali sistematično vpeljevati mlade v prostovoljstvo. Seveda je družina pomembna, ampak otroci rastejo in se oblikujejo tudi z vrstniki. Še kako je pomembno, kaj je "in". Kako narediti prostovoljstvo "in"? Vprašanje, na katero iščemo odgovore. Še vedno so v obtoku spoti in radijski oglasi, ki nagovarjajo k prostovoljstvu. V celoti so jih pripravili mladinci. In duhoviti so. Upam, da jih je videlo in slišalo čim več ljudi. Za to nikoli nimamo dovolj denarja in potem se vrti, kolikor se vrti.
Še počistim in zaključimo beljenje za danes.
Razen dveh sprehodov po ravnem z našo trinajstletno psičko spet nič narave.
/PONEDELJEK, 3. DECEMBER
Kot da vikenda sploh ni bilo. Res moram razmisliti, kako upočasniti čas. Polovico dneva sem preživela s predstavniki ministrstev na izobraževanju o pomenu vsebinskih mrež. Mi, predstavniki mrež, smo govorili o našem delu, partnerstvu in zaupanju. Jaz sem predstavila Slovensko mrežo prostovoljskih organizacij www.prostovoljstvo.org. Vse čestitke skupini, ki na MJU skrbi za nevladne organizacije. Res se trudijo in vejo, o čem govorimo, ko govorimo o partnerstvu. No, tudi drugi so bili kar naklonjeni temi, vendar moramo še veliko delati na partnerstvu in zaupanju. Da bomo razumeli, da če vsi živimo tukaj, moramo imeti skupni cilj, delati v dobro ljudi, vseh nas. Skupaj. Ne drug proti drugemu.
/TOREK, 4. DECEMBER
Narobe svet. Od jutra do večera. Oče me obvesti, da je umrla teta. Zelo je bila bolna, popolnoma dementna. Hudo mi je, ker vem, da je hudo njemu. Pravi, da je ta čas tak, da ljudje umirajo. Prav razumem ga. Nočem takega časa.
Potem krizni sestanek. Nekdo čisto blizu mene spi v kleti. Veliko ljudi, brezposelni, majhno najemniško stanovanje in še vse drugo, česar ne poznam. Vsak si zasluži kvalitetno življenje. Nekje smo temeljito zamočili. Dolgotrajno brezposelni ostajajo v svojem začaranem krogu občutka nemoči, krivic, nepravičnosti, ujetosti, krčev. In ni izhodov. Tudi to vemo. In?
Pri socialnovarstvenih programih pa baje še krčijo sredstva. No, več jih naj ne bi bilo. Razmišljam, kaj lahko naredimo, da pomagamo. Vem, da je tako, pred očmi imam in ne vem kaj narediti. Vsekakor bom poskusila storiti vse, kar je v moji moči. Ampak drek pa tak socialni sistem, kjer lahko sredi obilja ostaneš brez dostojanstva, brez življenjske moči, brez perspektive. Ko si enkrat zabredel tako globoko, se lahko rešiš samo še po čudežu, mi je povedala modra sodelavka, ki že leta dela na tem področju. Kdo si bo vzel čas in poskušal, motiviral, iskal rešitve, razpiral vozel, za katerega ne veš, koliko vozličev ga sestavlja? Od kod sicer počrpati energijo, ki si jo verjetno leta in leta zatiral in zatrl.
Ni še konec. Klic. Zaradi dolga bližnjega sorodnika ji grozi, da izgubi edino premoženje, ki ga ima poleg stanovanja. Narobe svet. Dolg je bil 2000 evrov. Pa saj ne morem verjeti. Vse, kar je prav! Kje je tu kakšna pravičnost? Vse to se dogaja čisto blizu nas.
Dobro je imeti prijatelje.
/SREDA, 5. DECEMBER
Dan D. Mednarodni dan prostovoljstva. Ampak izjavo že imamo, ni več moja stvar, da cel dan odgovarjam na klice. To zdaj počnejo moji sodelavci. Zelo dobro. Poslušam po radiu in sem ponosna na naše delo. Peljem se v Maribor. Skupaj z Barbaro, našo računovodkinjo. Te poti so dobra stvar, čeprav tokrat najina naloga ni nekaj, kar bi me veselilo. Se veliko pogovorimo in vožnja sploh ni samo naporna in nadležna. Seveda, če se voziš zjutraj iz Ljubljane v Maribor in ne obratno. Tam te lahko samo boli glava.
Sva z drugo izjemno sodelavko Barbaro na ta način napletli veliko dobrih idej. Vse poti, takrat v Mursko Soboto, so imele za rezultat vzorčni projekt medgeneracijskega skupnostnega centra in zdaj jih imamo že šest po Sloveniji. Brez Barbare jih ne bi bilo.
Govoriva malo o delu in malo o najinih mulcih. Sem in tja se razgledam naokoli in ugotovim, da je res lepo, navkljub sivini. Lepo je na tem svetu, če ne spiš v kleti, nisi bolan in ne živiš z minimalno plačo. O tem razpravljajo na radiu. Kar se mene tiče, bi bilo treba odstaviti vse direktorje, ki ne zmorejo svojim zaposlenim zagotoviti več kot minimalno plačo. Najmanj to, saj očitno svojega dela ne znajo opravljati. Minimalno plačo je treba dvigniti nad prag revščine. In strinjam se, da morajo vsi, ki delajo, zaslužiti za kakovostno življenje. Ne dostojno, kakovostno. Tudi tisti, ki so brez dela, si to zaslužijo. Ne vem pa, zakaj si nekdo zasluži 40-krat več. Mogoče s... zlate palice?
V Mariboru trenutno gostujemo v prostorih Mladinskega sveta. Lepo so nas sprejeli in samo tako smo lahko nadaljevali izvajanje programa dnevnega centra za migrante. Prehodno, do konca leta, smo se dogovorili. Potem se bo mogoče našlo kaj občinskega, primernega za tak program. Mislim, da ga Maribor potrebuje, in upam, da bo imela nova mariborska oblast posluh za take programe. Ura je že tri, ko se odpravimo nazaj v Ljubljano.
/ČETRTEK, 6. DECEMBER
Najstnika peljem v šolo. Piše matematiko in se ga usmilim. Se pogovarjava. Torej lep dan.
V službi na kolegiju cela gostija. Franci časti za rojstni dan. En krog, veliko izzivov, veliko dobre energije. Veliko nas je in danes pravzaprav praznujemo kar tri rojstne dneve. Nič posebnega, ne izgubljamo časa, vse se zgodi med tem, ko si predajamo poročila o vsem, kar se je dogajalo v tem tednu in kar načrtujemo za naslednjega. Sama sem bila vedno zadržana do praznovanja v službi. Po načelu služba je služba, družba pa družba. Pa se niso kaj posebej ozirali na to. So mi sodelavci rekli, da bomo praznovali. Prav so imeli. Da ne rečem, da sem se prav vsak vikend celo poletje z največjimi simpatijami spomnila na njih, na Tjašo, ki se je tega domislila, ko sem poslušala imenitno branje Harryja Potterja v petek na poti v Staro Baško in v nedeljo na poti nazaj v Slovenijo. To je bilo namreč moje darilo.
Dobro mi je.
