V realnem sektorju lastniki in menedžerji gospodarskih družb vodijo tržno bitko na slovenskem in predvsem svetovnem prostem trgu ter pogosto tarnajo nad slovenskim gospodarskim okoljem, ki je zaradi zakonodajnih rešitev in visokih davčnih obremenitev baje nekonkurenčno. V primerjavi z nestimulativnim gospodarskim okoljem v državi pa so v javnih sistemih - ki jih za družbeno dobro na področju zdravja, izobraževanja, varnosti in sociale mora zagotavljati država -, zakonske rešitve velikokrat še bolj absurdne in vredne presoje celo na ustavnem nivoju.
Mnenje računskega sodišča v zvezi z javnim sistemom skrbi za starejše in vse, ki zaradi duševne ali telesne prizadetosti potrebujejo pomoč drugih, je bilo podano v revizijskem poročilu septembra letos in me v ničemer ne preseneča. Morda celo ne razkriva vse tragike tako pomembnega družbenega sistema, ki sloni na izčrpanih kadrih, ki si vse bolj iščejo dostojno življenje izven izjemno zahtevne panoge dolgotrajne oskrbe. Zaposlene puščamo brez strokovnih rešitev in pomoči vsa zadnja desetletja, ko se razmere z vidika pričakovanih standardov in kvalitete storitev nenehno stopnjujejo, njihovo število pa ne dosega bistvenih korekcij.
Plenjenje se nadaljuje
Vsa tragika opisanega v nadaljevanju je posledica kronične neučinkovitosti države in njenih uradnikov, ki ne zmorejo državotvornega konsenza niti v tako pomembnem družbenem segmentu, kot je skrb za starejše, odrasle in vse, ki za svoje življenje potrebujejo našo pomoč. Ob kronični državni neučinkovitosti in političnem okolju, ki s kvaziinteresom države kot lastnika ob vsaki menjavi oblasti po koalicijskih formulah imenuje in razrešuje tudi politično nastavljen menedžment, smo javni sistem ranili do krvi, ki je zadišala v zadnjem času ne le slovenskim socialnim kapitalistom, temveč tudi tujcem, ki prihajajo tudi nad starejše. Poenostavljeno povedano, socialnim kapitalistom, po novem tudi tujcem, smo odprli pot do javnih financ izven prostega trga in plenjenje po vzorcu, ki ga poznamo iz tranzicijskih časov, se nadaljuje.
Na začetku igre ste nam, javnim, vrgli s šahovnice kraljico in konja. Takšno igro se lahko igrate sami
Spoštovani župani, spoštovana državna oblast
Tako kot je Pegaz, ki je skočil iz trupa Meduze, ko ji je Perzej odsekal glavo, nosil Zevsu strele, tako mi nosimo zlato in srebrnino iz družbenega v zasebno. Upam, da bodo župani in oblast ljudem kdaj tudi odgovarjali in javnosti pošteno razložili, da je po obstoječi zakonodaji oziroma metodologiji v ceno storitve domskega varstva vključen tudi 60-odstotni strošek novega doma. In ta strošek, velik skoraj dve tretjini celotnega objekta in opreme, plačujejo ponovno naši starejši občani, ko so sprejeti v dom, iz svojega lastnega žepa oziroma tisti, ki so zavezani doplačevati storitev zdravstvene nege in oskrbe v novem domu. Torej tisti, ki jim župani zaradi njihove socialne izključenosti in, vendarle upam, ne izključno zaradi njihove žalostne atraktivnosti venomer in še posebej v soju luči ter ob stoletnicah namenjajo izjemno veliko pozornosti. Cena oskrbe v domu torej v svojem znesku, ki ga naši starejši in njihovi zavezanci tako težko plačujejo, spretno skriva tudi strošek 60 odstotkov vrednosti investicije. Praktično to pomeni, da se nekajmilijonski kredit skozi vsa leta amortizacijskega kreditnega načrta v dveh tretjinah odplačuje s sprotnimi in ne tveganimi plačili naših stanovalcev v domovih. Tako bi se cena oskrbe v domu morala pravzaprav imenovati: "Cena oskrbe s prikritim prispevkom za gradnjo mreže domov". Ljudje bi vendarle morali vsaj vedeti, da si svoj novi dom v kar dveh tretjinah gradijo sami!
Vreča, ki bo zadišala
Stanovalci v okviru cene ne plačujejo le povsem izmučenega in preobremenjenega kadra, vseh materialnih stroškov in vzdrževanja objekta, temveč sta z njihovimi lastnimi viri plačani kar dve tretjini objekta in opreme, kar bi morali vedeti. Morda bi jim morali pošteno ponuditi vsaj solastniške deleže na nepremičninah, v katere vlagajo, in milijoni evrov vrednosti nepremičnin po poplačanem kreditu ne bi ostali v rokah tako imenovanih socialno usmerjenih kapitalistov oziroma države.
Agresivna strategija
V želodcu se obrača, ko pomislim, da se bomo ob otvoritvah novih domov in celo tujih prevzemih javnih zavodov smehljali, si čestitali in se slikali ob uspešnih zgodbah, ki nam jih je prineslo partnerstvo državnega (javnega) in privatnega. No, medtem so Francozi že v Radencih in pripravljeni na agresivno strategijo osvajanja slovenske mreže domov za starejše. In najhuje je to, da se v prvi fazi navzven nič ne vidi. Niti to ne, da bo tudi profit iz davkoplačevalskega solidarnostnega denarja iz novega sklada za dolgotrajno oskrbo romal k tujcem in ne bo namenjen za razvoj slovenske infrastrukture. Ta s francosko tako ali tako ni primerljiva. No, po gospodarstvu in vseh izkušnjah iz tranzicije jim odprimo še državne jasli. Cankar se res ni motil.
Morda pa je državni menedžment vendarle vedno in znova politično nameščen in nekompetenten, da bi bil kos brutalu kapitala
Ključno dejstvo
Razlogi so lahko le trije. Ali "državni" nismo sposobni ali pa smo koruptivni in imamo večje osebne apetite, ko opazujemo ustvarjanje dobičkov na lastnem dvorišču, ali pa res nimamo uspešnega in sposobnega menedžmenta, da bi učinkovito upravljal sistem tako kot zasebniki. Morda pa je državni menedžment v skladu z veljavno zakonodajo ustanovitvenih aktov zavodov in prevladujočim vplivom vedno novih apetitnih koalicijskih strank pri imenovanjih menedžmenta v javnem sektorju vendarle vedno in znova politično nameščen in nekompetenten, da bi bil kos brutalu kapitala. O tem pa bo čez leta, po razprodaji javne mreže, prepozno razpravljati. Vsaj zase vem, da sem pri ohranjanju poštenega in učinkovitega sistema storil vse, kar je v moji moči.
In zdaj še ključno dejstvo.
To je, da se privatniki za izgradnjo novega doma lahko zadolžijo, kar seveda tudi storijo, javni (državni) pa se ne moremo, ker je takšna slovenska zakonodaja in ker je nihče ne želi in je ni sposoben prilagoditi. Lahko bi jo v enem dopoldnevu. In to dejstvo kaže na neenakopravnost pred ustavo, ki bi jo bilo vredno tudi ustavno presojati.
Na začetku igre ste nam, javnim, vrgli s šahovnice kraljico in konja. Takšno igro se lahko igrate sami. A vendarle se zavedajte, da za šahovnice prihajajo nove generacije. Tudi naši otroci. Župani pa ste lahko brez skrbi. Pred volitvami bodo razpisane koncesije. Tujci ali zasebniki vam bodo iz socialnih motivov zgradili domove za nove uspešne mandate in brez konkurence vas ob aplavzu čakajo novi mandati. Ceho z višjimi cenami pa bodo kot vedno plačali vaši volivci.
In takrat, ko bo zaradi nepotrebno višjih cen oskrbe prihajalo tudi do mnogo višjih obremenitev občin, ki doplačujejo storitve tistih, ki ne zmorejo, bo za ljudi in občine prepozno. A ob prigaranem novem mandatu to res ne igra bistvene vloge.
