(DOSJE POLICIJA) Dr. Aleš Bučar Ručman: Ko bi morali vsi reči "Ne, dovolj je!"

Pandemija koronavirusa in ukrepi, ki jih države izvajajo, predstavljajo nazoren test, kje na razponu avtoritarno-demokratično so posamezne oblasti. V teh ukrepih se prepoznava njihov stil vladanja in pogled na razmerje med oblastjo in prebivalstvom. Tiste oblasti, ki so jim blizu trdi prijemi, so v tej situaciji našle alibi za uresničevanje svojih sladkih sanj z vpeljavo nadzora in kaznovanja, ki presega priporočila epidemiološke stroke.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Aleš Bučar Ručman
Fakulteta za varnostne vede UM

Glavni zaveznik v izvajanju represije pa postane najmočnejši represivni aparat države – policija in ponekod tudi vojska. Tako kot oblast tudi policija potrebuje za uspešno delovanje v demokratični družbi legitimnost in iz nje izhajajoče spoštovanje med ljudmi. To je ključno za delovanje policije kot tudi za zagotavljanje varnosti, reda in mirnega sobivanja ljudi v tej družbi. Spoštovanje izhaja iz zaupanja v policijo, v njeno strokovnost, pravičnost, poštenost in politično nevtralnost. Če legitimnosti in spoštovanja ni, ostane policiji in oblasti samo še stopnjevanje represije. Vendar zgodovina kaže, da se tudi to na določeni točki neizogibno konča.

Pandemija novega in nepoznanega virusa je celoten svet ujela nepripravljen. Ob spremljanju prizorov v Italiji smo bili zaskrbljeni, prestrašeni, tesnobni. Jasno je postalo, da primanjkuje zaščitne in medicinske opreme. Vladna aroganca, ignoriranje epidemiološke stroke, politično določanje in neprestano spreminjanje omejitev, dvojna merila pri spoštovanju pravil, ki naj bi se jih vsi držali, in kot pika na i korupcijske afere ob dobavi mask in medicinskih ventilatorjev so vodili v izgubo legitimnosti in zaupanja v oblast, resno pa so omajala tudi zaupanje v policijo. Za ohranjanje obstoječih pozicij moči se je oblast zatekla k poslednji možnosti - povečevanju represije, ki temelji na policijskem sankcioniranju in zastraševanju s kaznovanjem. Policiji so bila podana nova pooblastila in prevzela je vodilno vlogo.

Kadrovske spremembe in rošade v policiji so v človeškem kapitalu prinašale tudi novo ideologijo in nov pogled na položaj policije v družbi. Kaj se od policistov pričakuje, je postalo jasno ob internetnem linču sicer nagrajenega policista, ki je na protestu pokazal človečnost in "skazil" podobo trde roke oblasti. Inovativnost protestnikov je tedensko razkrivala, da policijsko delovanje ni usmerjeno v preprečevanje širjenja koronavirusa, temveč da se policijo načrtno uporablja oziroma zlorablja za zastraševanje ljudi in onemogočanje javne politične kritike. Najbolj nazorna demonstracija te drže je bilo izrekanje kazni za nežaljivo, vendar politično kritično pisanje s kredo po pločniku.

To je bila točka preloma, ko bi morali vsi, ki so bili v to vključeni, preprosto reči "Ne, dovolj je!". Ne glede na to, kaj si kdo misli o drugem, ki izraža svoja nežaljiva politična stališča, moramo vsi, policija pa v prvi vrsti, njegovo pravico do takšnega izražanja zagovarjati in braniti. To in ne zaščitna oprema in puške pripadnikov posebne policijske enote zagotavljajo policiji legitimnost in spoštovanje med prebivalci. To ustvarja demokratično družbo vključevanja, solidarnosti in sodelovanja. In prav zavedanje o pomenu policije v družbi bi moralo biti osnovno vodilo njenega delovanja. Vlade se menjajo, predsedniki vlad se menjajo, ministri se menjajo, pogosto pred koncem mandata, ocena ljudi o tem, kako in po kakšnih načelih deluje njihova policija, pa ni predmet glasovanja v parlamentu. To je rezultat trdega dela in dolgoletnega sodelovanja policije z ljudmi. Demonstriranje moči z uporabo posebnih policijskih enot, ki zapirajo glavno mesto, medtem ko izbrani oblastniki sedijo na proslavi, paradiranje policistov, oboroženih z dolgocevnim orožjem, kreativna interpretacija zakonodaje itd. kažejo, da oblast išče bližnjice in realizacijo fetišističnega odnosa do represije, v izhodišče razmerja z ljudmi pa ne postavlja spoštovanja, temveč strahospoštovanje.

Ob tem obstaja velika nevarnost, da bodo duh ukrepov in načini delovanje oblasti in policije, ki so bili uveljavljani v času epidemije, ostali tudi dolgo po njej.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.