Najprej smo doživeli zamenjavo celotnega policijskega vrha, nato je policijo skoraj leto dni vodilo začasno vodstvo, potem pa takšni ali drugačni odmiki in ocvirki skoraj vsak teden. Poleg kadrovanja, ministrovih usmeritev, twitter pričakovanj, dopisov policiji s pričakovanjem ukrepanja ob nedokončanih kazenskih postopkih in pa praviloma slepo sledenje vodstva GPU, kamor štejem tudi pokritje ministra, in zadnji nekorektni odgovori policije na Večerova vprašanja glede zasebnega izleta na meji s Hrvaško. Vse to brez dvoma vpliva na delo policije.
Tudi zadnje imenovanje GDP ni prav posrečeno, če vemo, da je bil imenovani, kateremu sicer ni mogoče oporekati policijske kilometrine in strokovnih kompetenc, imenovan s položaja državnega sekretarja, ki je tipična politična funkcija. Tisto, kar nam pokaže popolno razgradnjo izbornega postopka za ta najvišji policijski položaj, ki si ga je žal uzurpirala politika, pa je, da je bil to edini kandidat od dveh prijavljenih, ki je izpolnjeval razpisne pogoje. Če bi bil karierni in izborni sistem pravi, potem bi se moralo za najvišji policijski položaj v državi treti primernih kandidatov. Tako pa se, ker je vse to farsa, ustrezni kompetentni in izkušeni policijski strokovnjaki na razpis ne prijavijo, saj je že vnaprej znano, kdo bo (politično) primeren in izbran. Tako smo s popolnoma strokovnega delovnega mesta, ki bi moralo biti branik policijske avtonomnosti, kadar vanjo želi poseči politika, prešli v odkrit politični izbor.
In tisto, kar je najhuje: vodstvo policije jih, razen medlega odziva, ni zaščitilo
Kar zadeva represivnost policije, se moramo državljani najprej zavedati, da ima slovenski policist malo možnosti diskrecijskega ukrepanja. Ko policist ugotovi prekršek ali kaznivo dejanje, je dolžan ukrepati, in zgolj pri prekršku majhnega pomena se lahko odloči za ustno opozorilo. Seveda pa je pomembno tudi, da je policijski postopek izveden korektno. V zadnjem času se policiji predvsem očita, da ukrepa preostro, predvsem na javnih zbiranjih in ob ukrepanju zaradi covida-19. Tu pa lahko zaznamo problem, saj je ostrina določenega ukrepanja lahko tudi posledica odkritih ali prikritih političnih pritiskov. Spomnimo se neupravičenih postopkov ugotavljanja identitete potencialnih storilcev KD in prekrškov na javnih zbiranjih, ki jih je šele varuh človekovih pravic pravilno ocenil kot neupravičeno zastrahovanje in zaustavil, pa poslednji mimohod pripadnikov PPE skozi Metelkovo, nekatera ukrepanja policistov na neprijavljenih zborovanjih ... Ob preveč servilnih policijskih šefih, ki skozi neposredne ukaze in odredbe realizirajo politična pričakovanja, se to prenese na policiste. Čeprav policija že dolgo ni več zgolj hierarhično postavljena in vodena organizacija, pa je načelo poslušnosti še vedno temelj delovanja. Policisti so danes zmedeni in razdvojeni. Najprej zaradi nestalnega in nekompetentnega vodstva, ki ne zna, si ne upa ali pa ne sme zagovarjati potrebne avtonomnosti policije. Potem zaradi ministrovih oznak in opazk o delu policije, ki je po njegovem, vsaj del nje, pristranska, politično motivirana, udbaška ... in še kaj. Potem pa še ta nesrečni javno objavljeni seznam skoraj vseh policistov in njihovih plač. Na plečih policistov minister razrešuje spor z enim od sindikatov, kot da ni dovolj, da policiste včasih razdvajata že dva sindikata, ki se ne moreta dogovoriti o tako pomembni stvari, kot je stavka. Doživeli pa smo tudi tisto, česar v preteklosti še nismo videli, in to je poimenska diskreditacija določenih policistov, preiskovalcev in policijskih vodij, ki so bili oblateni v določenih medijih, ki so prijazni do sedanje politične opcije ali celo kar neposredno od politikov v državnem zboru. Policist prometnik, ki se je fotografiral s protestnikom, določeni preiskovalci NPU, ki preiskujejo domnevna kazniva dejanja, povezana z vladajočo stranko, in podobno. In tisto, kar je najhuje, vodstvo policije jih, razen medlega odziva, ni zaščitilo. To pa je, ne samo pri policijskem delu, temveč tudi drugod, osnova odnosa med delavcem in delodajalcem. Policisti morajo biti prepričani, da jim bo v primeru nedokazljivih obtožb vodstvo krilo hrbet, saj so dovolj izpostavljeni že pri svojem vsakodnevnem delu.
In prav zato potrebujemo kompetentno vodstvo policije, ki se zna postaviti po robu takšnim političnim pritiskom. V policiji je zaposlenih ogromno strokovnjakov in kompetentnih ljudi, ki zelo dobro vedo, kaj so zakonitost, strokovnost in integriteta. Zaradi vseh teh zgodb, zdrsov in dogodkov je policija v zadnjem času vsekakor izgubila visok odstotek zaupanja državljanov, ki ga je nosila od osamosvojitve dalje, in zelo se bo morala potruditi, da ga dobi nazaj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
