Dr. Bratko Kreft: “Ubili so ga!”

Polistal bom po beležki z začetka oktobra leta 1990: najprej klic redaktorice kulturnega uredništva slovenske televizije Majde Knap, Mariborčanke sicer, a tudi s pridihom Ljubljanice - in dogovor za portret Borisa Kralja, gledališkega in filmskega igralca. "Desetminutno miniaturo bi pripravil, oris tega samosvojega markantneža. Cel cirkus je okrog Kralja zaradi Borštnikovega prstana. Pomisli, celo odklonil naj bi ga," mi pravi, "a ti si proč od vsega tega in mu boš zmogel pogledati v oči. Pusti mu, naj se sleče, naj se razkrije do golega." Poznal sem Majdin besednjak in čez nekaj dni sem bil z ekipo pri njem, sredi gozda nad Cerkniškim jezerom, pred lovsko lesenjačo na Polanah pod obronki Javornikov, daleč od ljudi.

S Kraljem in ovaduhi do Severja

Boris Kralj (1929-1995), sin financarja iz Cerknice, ki je končal v Dachauu, in matere iz Trsta, ki ju je z bratom Marjanom (1932-2004) reševala med vojno s pošiljanjem na delo k znancem na oddaljene kmetije, dokler se ni po odhodu Italijanov starejši, Boris, pri štirinajstih s prvim plenom fižolovk izkazal za moža, ki bo kot kurir in skojevec skrbel za brata in mater, za domačijo in rod. Ob jurišu na belo postojanko je spoznal krvavo naravo nekaterih sovaščanov, ki so se znesli nad župnikom in nad ženami krvavega dne pred Krimsko jamo. Boris obstane, zgrožen stopi korak nazaj, vanj pa se za vselej naseli dvom. Zaradi svoje drže z vedno novimi vprašaji dobi družbo ovaduhov, z njimi pot do zaporov, pretepanj in mučenj do maščevalne naslade, ki jo razbira v očeh včerajšnjih tovarišev. Za las se izmuzne iz skupine, ki jo čaka ustrelitev na Turjaku. Ob koncu vojne konča med četniki v zaporu v Šentvidu, a ga reši stražar, ki uvidi, da ne sodi na kamion s prižganim strojem za pot brez vrnitve. Ovaduhi ga spremljajo ves čas odraščanja in študija, in tudi še potem v resničnem življenju.

Pričakal me je s črnim labradorcem Mixom in seveda z Bredo, z zadnjo in najpomembnejšo žensko njegovega življenja. "Na njeno okno domačije Konškovih, v gostišču z imenitnimi krofi vrh Trojan, sem potrkal neke noči, ko se je druščina igralcev vračala z nastopa v Šaleški dolini." In je to zgodba, taka iz pravljičnega vrta slovenskega, njegova in njena in njuna.

A naj tista Kraljeva noč na Trojanah ostane na robu jase, prek katere sva se gledala in si stopala vse bliže in bliže. Leta 1990 sem bil sredi novinarske poti, za menoj je bil minulo poletje zahteven prenos spravne slovesnosti v Kočevskem rogu, k njemu sem prihajal z izkušnjo kompliciranih pomenkov z ljudmi vseh profilov. A Kralja sem poznal z ekrana in s filmov, nekako daleč, odtujen se mi je zdel, tu pa je stopal k meni velikan mehkega srca. Začutil sem medsebojno naklonjenost, kar se mi ni dogajalo najpogosteje: s toplino pogleda in z govorico brez igre je deloval mimo vseh pričakovanj. O čisto vsem sva se pogovarjala, in to brez prepričevalnih vijug in naučenih fraz, značilnih za ljudi, ki želijo povedati kaj posebnega.

Boris Kralj je po uspešni karieri na slovenskih gledaliških odrih ter z občasnim pojavljanjem na filmu in televiziji pri 58 letih zapustil sceno, upokojil se je in se osamil v brunarici na Polanah nad Cerkniškim jezerom, sredi gozdov zatišnega notranjskega konca, kjer "lahko hodiš ure dolgo, pa boš prej srečal medveda kot pa človeka, gobarja ali lovca".

Tega oktobrskega dne leta 1990 se mi je po uri, dveh povsem odprl. Ustavili smo kamero, midva pa na sprehod čez travnik po njegovi posesti. Med potjo sva sedla, Kralj pa je začel pripovedovati. Najprej zgolj v obrisih, potem vse bolj natančno. Ob vsakem našem veselju naslednja leta na Polanah je bilo tako.

Racionalno je krajšal pripoved o sebi in govoril le še o svojem vzorniku z odra: Boris Kralj mi je pripovedoval o Stanetu Severju in njegovi poti.

Gosposko je prihajal v naše domove

"Že na začetku moje prve sezone v Drami jeseni leta 1952 sva si pogledala v oči, on s hudomušnim premislekom, jaz kot mladec, ki se je nenapovedano znašel pred obličjem vzvišenega. V študijskem letniku AIU, se pravi Akademije za igralsko umetnost, sem se znašel z Rozmanom, Součkom in Novakovo, dobil pa vlogo Maksa v Kralju na Betajnovi, v predstavi, s katero je Pavle Kovič s Kantorjem proslavil 25-letnico gledališke poti. Bil sem v devetih nebesih, na oder sem dobil enajst steklenic in šopkov in v neumni mladi glavi sem mislil, da se bo vsa dvorana zgrnila okrog mene. Na pogostitvi pa sem ostal sam s prijateljem iz Marjanišča Janezom Menartom. Pobrala sva flaše in odšla v podnajemniško sobo pri gospe Turkovi v Župančičevi ulici, kjer sem stanoval. Bil sem razočaran, prijatelj me je tolažil, naslednji dan pa sem o 'krivici, ki se mi dogaja', tožil Stanetu. Poslušal me je, se zazrl skozi okno in rekel: 'Dragi Boris, gledališče ni tek na kratke, ampak na dolge proge. Stojiš na začetku in vse šele pride, ničemur ne boš ušel, vse te še čaka.' O teh preroških stavkih sva kasneje večkrat govorila, se smejala in se zbadala. A je bil to lep začetek v prijateljevanje, ki nima primerjave, ki je trajalo in zvozilo skozi najbolj neumne čase in ki traja zame še danes, ko Staneta že dolgo ni več."

Seveda me je pritegnil vsak drobec v spominu na Severja, velikana odrske besede. Ujel sem ga v najstniški dobi ob koncu petdesetih prek Radia Ljubljana, na domačiji pri Viltušu v Dravski dolini, ko smo ob sobotnih večerih posedli okrog nemškega sprejemnika Olympia Sachsenwerk, prisluhnili Ježku ali pa Vozlom inšpektorja Braina v Severjevi izvedbi. Vzvišeno in gosposko, a brez patosa je prihajal med nas: z glasovnim niansiranjem srhljivih prizorov nas je vodil skozi napete zgodbe do skoraj hipnotičnega stanja, ko je kmečko omizje obmolknilo in v tišini čakalo na pravičen konec zgodbe s porogljivim nasmeškom, s katerim je igralec sklenil svoj obisk in soboto in teden na kmetiji.

Višek anarhije: "Ven ga vrzimo!"

Toda na planoti pod Javorniki me je zanimal Severjev konec, njegovo zadnje obdobje in dan, ko je omahnil pri prijatelju Francu Erženu na majhnem odru v Ribnici na Pohorju.

Boris Kralj: "Lepa so bila za igralce petdeseta in šestdeseta leta. Živeli smo skromno in spomnim se Stanetove Prešernove nagrade leta 1959: dobil je diplomo in nekaj denarja. Za ta denar, ki je izhajal iz najvišje nagrade v Sloveniji, je njegova žena kupila pet rjuh za enkrat preobleči, torej za vse v družini, in še za tri gojzerje za otroke Živo, Marka in Tineta je bilo. Zanj in za Majdo ni ostalo nič. Malokdo ve, da žena ni šivala le za otroke in zase, ampak tudi za Staneta in druge: vse, kar je imel na sebi, je sešila sama. Vse, razen ta gmašne obleke, ki jo je imel, kadar je kje nastopil.

Leta 1960 si je iz tretje roke kupil močno načet avto. Z njim sta se z ženo odpeljala na Dubrovniške igre, kjer je v Hamletu igral kralja Klavdija. Tri tedne sta, da bi prihranila dnevnice, spala v tem avtu in na koci ob njem nekje na prostem, proč iz mesta. A to le mimogrede, saj se nam ni zdelo to nič nenavadnega. Si je pa Stane pri enem izmed svojih občudovalcev, pri kmetu v Iškem vintgarju, izprosil in kupil parcelo, čez čas pa si postavil še majhno kočo, ki je postala priljubljeno pribežališče igralcev, prijateljev in seveda študentov. Za marsikoga so bili to časi plemenitih, poglobljenih razmišljanj, veselja in hecov. Tudi sam sem bil skoraj vsak dan pri njem. Dneve in noči sva se menila. Toda sreča navadno ne traja dolgo in tudi tokrat ni.

Začelo se je s skrivnostno odpovedjo direktorja Drame Slavka Jana, gospoda, ki je Staneta odkril in popeljal do znanih odrskih višin. Odšel je, ne da bi kdo razložil in javno povedal, za kaj gre. Z razlago je čez čas postreglo novo vodstvo: razširjale so se govorice o nekakšnem 'naftalinskem teatru', novih predstav niso imenovali kot dotlej - udomačila se je nova zveličavna beseda 'projekt'. Nič več se ni govorilo o igrah, groteskah, farsah, komedijah, tragedijah ..., odtlej so se stikale glave le še ob projektih. Novi direktor je obenem naznanil, da zanj ni več velikih in malih igralcev, da so zanj vsi enaki. In ker so slednji pogosto v večini, je bilo navdušenje nad novim vodstvom vedno večje.

Po eni od predstav je režiser na televiziji povedal, da so zanj igralci zgolj rekviziti pri oblikovanju odrskega sporočila, da je prišel čas avtorskega gledališča, pri čemer se ve - edini avtor takšnega odrskega izraza je lahko le režiser. To je bilo obdobje, ko se je na sceni v predstavah za zgled vse manj govorilo, igralci so vse bolj momljali, v ospredje so stopili odrsko lomastenje, cviljenje in valjanje, kriljenje z rokami s čudnimi kriki in take reči."

Kralj je govoril počasi, s pomenskimi presledki, ki so delovali kot ločila, včasih kot klicaji ali pomišljaji, najpogosteje pa kot vprašaji. Slutil je vprašalnice v mojih pogledih, a sem se vzdržal. On pa je dejal:

"Vprašal me boš po imenih in po tistem ključnem, a ne bo šlo. Pri Bogu in pri mrtvem prijatelju Stanetu sem se zaobljubil, da tega priimka živ dan ne bom več izrekel."

In ga tudi ni - Bojana Štiha (1923-1986), v nove tokove zagledanega gledališkega ustvarjalca, čisto drugačnega, kot sem si ga predstavljal sam, ko sem prebiral odstavke iz njegovega Dnevnika 1977-1983 z nadvse zapeljivim naslovom To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen. Kralj se spominja: "V prvo hudo zamero se je Stane zapletel, ko se po koncu Pohujšanja ni hotel sleči, kot je velel režiser - in priteči na oder v samih spodnjicah. Zatem je bil intervju v zagrebškem Vjesniku, v katerem je navedel svoje poglede, navedel, da gre za razsuto in nevzdržno samoupravno stanje, podobno anarhiji z jasnim odklonom od resnične umetnosti.

In je vrglo pokrov z lonca: zaropotalo je aktualno časopisno kolesje, z vedno novimi napadi vseh in vsakogar. Režiserji, dramaturgi in ljudje iz stroke so se potuhnili. Vrelo pa je na sestankih samoupravljavcev, ki so se počutili vzvišeno in poklicani, da tudi oni povedo svoje in odločijo. Nastala je gonja, kakršno človek težko prenese, iz dneva v dan je trajal časopisni napad na Severja. Pa bi bil potreben en sam mig od zgoraj, koga od avtoritet, in bi se to nesmiselno in nesramno klevetanje ustavilo. Eno samo pismo bralcev, močno pristriženo, se je postavilo zanj; bilo je z mojim podpisom, a je bil to klic v gluho noč. Sploh pa pisem, ki bi čemurkoli nasprotovala, časopisje ni poznalo: živelo se je 'v urejeni družbi, vse je štimalo'. Miga od zgoraj - ni bilo.

Na enem izmed gledaliških shodov s prepiri in z gorečo Stanetovo obrambo se je dvignil pomožni električar, znan alkoholik, ki je šele prišel v hišo. Vstal je in izjavil, da je čas, da tudi on, kot predstavnik delavskega razreda, nekaj pove. Potem je skoraj zakričal: 'Ja, kaj ga pa gledamo in poslušamo, vrzimo ga ven, pa bo mir!'

Sledilo je grozljivo navdušenje s tulečim odobravanjem. To je trajalo tudi potem, ko je Stane vstal in brez besed zapuščal Malo dramo. Ljudje so ploskali, nihče ni rekel besede zanj. Za Stanetom sva iz dvorane odšla le Andrej Kurent in jaz."

Beseda prijatelju

In sva prišla tudi do Severjevih zadnjih dveh dni:

"Četrtek je bil, ko se je pojavil na mojih vratih. Prišel je z opravičilom, da bo, žal, manjkal na družinskem slavju, ker se ne počuti dobro, pa še v Ribnico na Pohorju potuje naslednji dan, k prijatelju in sošolcu z mariborskega učiteljišča Francu Erženu, ki vodi tamkajšnjo osnovno šolo in sta se dogovorila za nastop. Stane se mi je tiste tedne pogosto potožil zavoljo težav s srcem, zadnje dni pa se mi je zdel še posebej v slabi koži. Z Bredo sva ga prepričevala, naj ne pojde, naj pot na Pohorje odloži, morda na pomlad, ko bo bolj prijazno vreme, a se ni dal. Beseda prijatelju je bila zanj več od vsega. Nič ni popil, le pipo je pokadil do konca in se poslovil. Gledala sva ga, kako je odhajal, in zdelo se nama je, da hodi počasneje kot sicer. Potem je zavil za ovinkom. Bil je 17. december 1970.

Naslednji dan smo se dobili na večerji s povabljenci pri bratu Marjanu, k nama je za varuško enoletnega sinka Daga vskočila mama. Veselo je bilo in pogovarjali smo se, da se srečamo naslednjič pri Stanetu v njegovi koči v Iški.

Po polnoči smo se razšli, doma pa me je na mizi čakalo sporočilo, izpisano z mamino pisavo:

'Ob desetih je bilo na televiziji, da je nocoj, takoj po predstavi v Ribnici, umrl Stane Sever. Pokliči Stanetovo ženo Majdo.'

Nisem je poklical in tudi ne vem, kaj se je zatem dogajalo v hiši.

Zjutraj me je poklical Andrej Šturm z milice in me prosil, naj se oglasim. Odšel sem najprej do Majde: nobenih solz ni bilo, le objem in neskončna praznina v obeh. Potem sem se oglasil na milici. Ničkolikokrat je nastopal zanje in so želeli, da se mu oddolžijo z edino stvarjo, ki jo imajo - z njihovo godbo, seveda le, če bo za to soproga. Vse se je dogajalo spotoma in hitro.

Na Vurnikovo željo sem se oglasil še na radiu. Prebral sem Puškinov verz:

Bilo je in bo pač ostalo,/od nekdaj svet se že tako vrti:/učenih je na kupe, pametnih je malo/in znancev brez števila,/a prijatelja ga ni.

Sam sem imel srečo, da sem prijatelja imel.

Kako se ga spominjam po dvajsetih letih? Na zunaj: srednje postave, na bolj kratkih nogah, trebuh mu že sega čez pas, okrogla glava, nizko čelo, lasje neukročeni pa usta in en sam nasmeh. V zobeh pipa, baretka na glavi, oči, ki te spremljajo ves čas in to. Drugače pa: ponosen mož, oče treh, katerim je bolj prijatelj kot ata, človek, ki ima rad jedačo in pijačo, naravo, življenje in tudi svoj poklic, predvsem pa ljudi. Verjel je vanje celo proti koncu, ko so ga žalili. V poklicu je presegel mejo med obrtjo in umetnostjo, s talentom in prepoznavnostjo je širil gledališko umetnost. Tako odmevno je izstopal, da je bilo to v tistih časih splošne uravnilovke, za marsikoga izmed tistih, ki so odločali, moteče in nesprejemljivo.

Dan pred pogrebom je na uradni komemoraciji v dvorani Mestnega gledališča ljubljanskega govoril prorektor AGRFT dr. Mirko Zupančič, slovo na Žalah pa je bilo veličastno. Doživel sem pogreb Župančiča in Kidriča, a tudi tokrat množici ni bilo videti konca. Od vsepovsod so prihajali, celo iz oddaljenih krajev Slovenije so prišli tega dne v Ljubljano. In tovariši v prvih vrstah, 'vsi tisti skoraj isti', ki so do nedavnega zlivali žolč ob njegovem imenu: v črnini so izražali žalost. In govorniki: kakšen izjemen človek da je odšel od nas. Izprijeno, žaljivo zanj, za ženo in otroke in za vse nas.

Ker je soprogi zaupal zadnjo željo, je bilo treba na upepelitev čez mejo v Beljak, ker v Ljubljani tega še niso izvajali. Tovarišija je seveda ponudila mercedes, Majda pa me je prosila, da bi prisedel. Ob šoferju je bil Dušan Moravec, z Majdo pa zet Boris in jaz. Ko je kolona krenila, so se oglasile sirene, množica je pritiskala ob vozilo s Stanetovo krsto, nakar so se pripeljali trije miličniki na motorjih in nam utirali pot. Mislil sem, da nas bodo spremili do izvoza iz mesta, a so se zapeljali pred mrliški avto in nas v počasni vožnji spremljali vse do meje. Pač: na Ljubelju, tam, kjer se začne zadnja strmina, so odbrzeli naprej. Ko sta naši vozili pripeljali do mejnega prehoda, je bila zapornica dvignjena, prostor pred njo pa izpraznjen. Le vrsta miličnikov na eni strani, med njimi tudi trije fantje motoristi, in carinikov na drugi stani je s pozdravom rok izkazovala čast velikanu slovenske Talije."

Poštenjak

Boris Kralj je bil s temi besedami še vedno na Ljubelju, pri simbolnem drobcu naše gledališke zgodovine. In kar nekaj let zapored sva se med druženji na Polanah ustavljala pri Stanetu.

Nazadnje sva se srečala jeseni leta 1994. Po dobrodošlici me je ves bradat, priprtih oči, hudomušno ošinil s pogledom, stopil zatem v brunarico in se vrnil - s knjigo v roki.

"Končno je tu," je svečano spregovoril, "knjiga moje poti, in seveda še nekoga. (Boris Kralj: Bežanja, beganja, iskanja, Litterapicta, Ljubljana, 1994, na naslovnici dvoje vtisnih portretov - Kralja in Severja, op. p.) Odpriva najprej stran na začetku. (Je posvetilo 'Po stažu najmlajšemu, zato pa nič manj dragemu prijatelju Frančku - Boris Kralj', op. p.). Ko boš preletel poglavja, se ustavi na strani 159, spodaj. Da boš spoznal, kako naravnost sem praskal po sebi in po vsem minulem."

Polistal sem po knjigi in odprl stran, na kateri piše tole:

"Nekaj dni kasneje je bila spominska slovesnost še v dvorani Kinoteke. Veliko ljudi se je zbralo, govoril pa je dr. Bratko Kreft. Začel je z besedami: - Ubili so ga!"

Dvignil sem pogled in ga znova spustil k mrzlim vrsticam. Nakar sem se ustavil na zavihku:

"Bral sem in nisem mogel nehati. Manjka nam duha in njegove žlahtnosti. Malo je slovenske poštenosti. Ta pa se tu oživlja. Za njo stoji poštenjak ..."

Stavke na zavihek je 29. maja 1994 zapisal prof. dr. Anton Trstenjak. Namenil jih je Borisu Kralju. In Stanetu Severju.