Zgodba za na plažo

Pogosto se zgodi, da zaspimo v raju in se zbudimo v peklu. Raj je umeten, samo pekel je resničen. In tako iz dneva v dan. Včasih se zgodi, da pozabimo, da ob nas živi še nekdo drug. Včasih pozabimo sami nase. Kajti življenje je zreducirano na lovljenje lastnega repa. Menda so nam zato tudi psički tako ljubi. Življenje je kot alkoholni maček, je nekaj, kar moramo, tudi ko se nam nič ne ljubi. Pokazalo se je namreč, da sem tudi jaz za nekoga glavobol, dokaz za obstoj, ki bi se ga rad znebil s tableto. In to se ni izkazalo samo enkrat. S tem se soočam skoraj vsak dan.

Na koncu se lahko po vsem, kar skleneš in misliš, da razumeš, le zajočeš nad obrokom, ki ti ga je nekdo pripravil, medtem ko si ti razmišljal, kako naj ga zapustiš. Toda dovolj je bilo filozofiranja, poletje je in moram povedati zgodbo.

Enkrat sem se razjokal zaradi bivše žene.

Ona se ni ukvarjala z mojim značajem. Za take stvari sva bila premlada. Na začetku najinega kratkega zakona sem imel dve službi. Zjutraj sem bil prodajalec v knjigarni, popoldan sem vodil kavarno v nekem priljubljenem mladinskem klubu. Ona ni delala. Moj delovni dan se je v glavnem končal okoli osmih zvečer. Ob koncih tedna sem v kavarni ostajal še dolgo po polnoči. Še sva bila strastno zaljubljena. Nabavila sva majhno psičko. Psička je še vedno z mano. Ona ne več. Tedaj je vseeno ostala ob meni, čeprav si ne morem niti predstavljati, kako prizadeta je bila.

Bil je delovni dan. Okoli osmih zvečer, ko sem že hotel oditi domov, je v kavarno vstopil prijatelj, ki ga nisem že dolgo videl. Odločila sva se popiti pivo. In še drugo, tretje, dokler se ga nisva pošteno nacedila. Nekaj čez polnoč sem se odpravil domov. V opitem stanju sem bil dobre volje in nežen. Tako je bilo tudi tokrat. Odprl sem vrata in zaklical njeno ime. Ni mi odgovorila. Dnevna soba je bila prazna, čeprav je v njej gorela luč. V kuhinji je dišalo po Mehiki. Odšel sem do stopnic, ki so vodile do spalnic v nadstropju, in jo še enkrat poklical po imenu. Spet ni bilo nobenega odgovora. Povzpel sem se po stopnicah in počasi odškrnil vrata spalnice. Mislil sem, da že spi. Tedaj sem iz mraka zaslišal besno ihtenje.

- Rekel si, da boš prišel najpozneje do devetih, mi je zbrusila.

- Pa kaj potem, če sem ostal dlje?

- Nič, prav nič. Prosim, pusti me pri miru …

Mirno sem odšel iz sobe. Slej ko prej bom dobil pojasnilo, sem si mislil. Imam to vznemirjajočo lastnost, da v morebitnih dramatičnih in nevarnih okoliščinah ostanem popolnoma hladnokrven. Odšel sem na balkon, da bi pokadil cigareto, in se z vprašujočimi očmi zazrl proti zvezdam. Ko sem odprl balkonska vrata, sem videl neresničen prizor. Po ograji in robu mize so stale goreče sveče, na mizi krožnika z mojo najljubšo jedjo – tortiljami. Ter odprta steklenica vina, ob njej pa dva do polovice polna kozarca. Iz majhnega CD-predvajalnika v kotu balkona se je razlegal latinskoameriški jazz. Tedaj sem spoznal, zakaj me je prvič, odkar sva bila poročena, poklicala in vprašala, kdaj pridem iz službe domov. Plamen sveč je zatrepetal kot nekaj drobcenega, kar se je nenadoma znašlo v mojem grlu. Počutil sem se bedno. Zvezde na nebu so se starale, goltale svoje planete in umirale. Pomislil sem, da bi se moral vrniti v sobo in se opravičiti. Ji povedati, da nisem vajen takih presenečenj in da nisem niti pomislil na to, da pripravlja nekaj posebnega. Toda raje sem sedel za mizo. V roke sem vzel hladno tortiljo, polnjeno s piščancem, zelenjavo in sirom, ter ugriznil vanjo. Del nadeva mi je stekel na kolena. Nato sem popil vino. Psička, ki je ves čas hodila za mano, me je gledala z ljubeznijo. Morda pa je hotela samo ​od mene ​izmamiti tortiljo. Pogladil sem jo po gobcu in vzdihnil. In tudi ona je zavzdihnila, kot da ji na prsih ležita vsa žalost ali morda ljubezen tega sveta.

Po prstih sem vstopil v spalnico. Dihala je enakomerno in sanjala kdo ve kaj. Slekel sem oblačila in se počasi ulegel v posteljo poleg nje. Psička se je ulegla ob postelji in spustila gobček na šape. Zaihtel sem, vendar tako prekleto tiho, da se ni prebudila. Psička je vprašujoče dvignila eno še vedno klapasto uho in nekoliko obrnila glavo, na katero je padal žarek ulične svetlobe. Morda je bil to konec najine ljubezni. Skoraj leto in pol pred tem, ko sem na mizo v drugi najeti hiši položil denar. Bilo ga je dovolj za nakup vozovnice do njenega rojstnega kraja. Odpotoval sem k prijatelju v Split in ji dal čas, da se odseli.

Med tema dogodkoma dvakrat nisva dobila otroka. Ona je postajala vse bolj ohola. Ni hotela delati, jaz pa sem izgubil eno službo za drugo. Sicer pa sem tako imel samo dve. In nekaj časa sva se še skupaj prebijala skozi to revščino. Slabše ko mi je šlo, bolj hladna je postajala. Na vseh področjih se je trudila otežiti mi življenje. Nikoli nisem razumel, ali me je poniževala, da bi se mi maščevala za tisto noč. Morda preprosto nisem bil vreden spoštovanja, ker sem izgubil svoji službi. To je zanesljiv znak, da vse manj ljudi želi imeti opravka s tabo. Devet mesecev po razhodu me je za praznike povabila k svojim. Očitno je hotela zgladiti stvari, videti, ali je mogoče še kaj rešiti. Ničesar nisem popil, kar je privedlo do popolnega izostanka sentimentalnosti. Zato sem se le vljudno zahvalil za povabilo. Hitro za tem sem se zaljubil v neko znanko. Ko me je bivša žena spet poklicala, sem ji to povedal. Čez mesec dni sem v modri kuverti prejel zahtevo za sporazumno ločitev. Podpisal sem jo in poslal na navedeni naslov. Srečala sva se samo še enkrat. Še vedno je bila videti lepa in je imela enak nenavaden smisel za humor. Prišel sem v njeno mestece, da bi prevzel ločitvene dokumente. Presenetilo me je, ker je pet let po ločitvi v mojem rojstnem listu še vedno pisalo, da sva poročena. Kriv je bil neki neizveden meddržavni postopek. Bila sva namreč iz različnih mest in tudi iz različnih držav. Torej tujca. Zdaj to potrjuje tudi moj rojstni list. Tam piše, da sva ločena. Država me opominja, da sem nekaj časa načrtoval življenje s popolno tujko. In vse to je tako preprosto. Kot da se je zgodilo nekomu drugemu v nekem drugem življenju. Po spletu okoliščin sem bil ta drugi jaz in to je še naprej moje življenje. Očitno je v meni nekaj nezanesljivega in zame neujemljivega. Ali pa se ljudje z leti res spreminjamo. Težko prepoznamo sebe v dogodkih, ki so se nam nekoč zdeli usodni.

≈

Včasih ne vem, kdo sem. Neverjetno je, kaj vse uspe človeku biti v življenju. Še bolj neverjetno je to, kaj vse mu ne uspe biti.

Evo, spet se mi dogaja, da gledam v krožnik in ne vem, ali gledam hrano ali pa gre za kakšno čustveno izsiljevanje.

Vsi smo nastali iz žalosti nekoga in njegove nesposobnosti, da sprejme dejstvo, da je živ. Že zdavnaj sem spoznal, da jaz nisem nobena rešitev, ampak le delegirani problem. Eni stvari se še posebno čudim. Nenehno nekaj načrtujemo in organiziramo, čeprav nam vsak dan nad glavo visi razhod, prekinitev odnosa. Opazil sem to nekakšno absurdno pravilnost.

Skupno življenje začnemo lahkomiselno hitro, zanos se nam zdi kot prepričanje, da druge izbire niti nimamo, nato pa se začnemo čez pol leta ali leto dni razhajati. Za trenutek se vzhičeni vselimo v skupno stanovanje, nato pa se dolgo mučno razhajamo. Kot da se razhajamo v mišljenju in ne v veliko drugih stvareh. Nekateri ljudje se razhajajo tako dolgo, da ostanejo skupaj do konca življenja, se zrastejo eden z drugim kot kožna bolezen. Nekaterim v taki situaciji celo uspe ohraniti mir in dostojanstvo. Nikoli ne obiščejo dermatologa. Ravnodušno kažejo svojo bolezen.

Zdaj me grize vest zaradi vsega, na kar sem pomislil. Od kod ta vest, ne vem, toda tukaj je, zbada me pod rebri in vnaša nered v moje misli. Sem v fazi življenja, ko se mi zdi, da pred menoj ni ničesar več razen staranja, bolezni in smrti. Midva pa odhajava na dopust. Kam? Kaj neki me čaka tam? Morda se človek tam ne stara in ne umira, kdo bi vedel.