Majski dež

Človek se utrudi od vsega, tudi od lastne usode, kar je popolnoma naravno. Vedno, ko pomislim, da sem končno zaplul v neke mirne življenjske vode, me nekaj vrne k moji usodi. V zadnjih dneh se zelo težko osredotočam na delo, saj se v stanovanju, ki sem ga začel imeti za svoj dom, naenkrat počutim kot v hotelski sobi, kjer mojo koncentracijo moti energija, ki jo oddajajo stene. Delati v hotelski sobi je od mene vedno zahtevalo poseben napor. Popolnoma drugače je, ko gostujem v domu nekoga drugega. Tam, kjer obstaja nek, četudi tuj vsakdan, neka rutina in toplina doma, lažje delam kot v hotelskih sobah, ki so kot nekakšen kolodvor, čakalnica, začasnost. Težko pišem v začasnih okoliščinah. Ne glede na to, koliko sem v življenju prepotoval, za delo sem vedno potreboval znano okolje, neki privid varnosti, ki mi omogoča, da verjamem lastnim besedam, da sem prepričan o tem, kar hočem povedati.

Kljub vsem svojim izkušnjam s podnajemniškim življenjem sem znova dopustil, da sem začel na stanovanje, ki sem ga najel, gledati kot na svoj lastni dom. Ker to potrebujem. Leta minevajo in jaz vse bolj potrebujem ta občutek. Človek se na potovanjih ne more spočiti. Spočiješ se lahko samo doma. In zaradi svojega načina življenja potrebujem dom kot idejo, ki mi lahko zagotovi pravi počitek, duhovni in duševni mir. Tako kot vsako nepopolno človeško bitje tudi jaz pogrešam tisto, česar, tako se mi zdi, nikoli nisem prav imel.

Na enak način, kot sem v preteklem letu začel pogrešati Maribor, Ljubljano, Beograd, Split, Sarajevo, Kotor in Mostar, torej mesta, kjer sem dobival neko, morda samo meni znano energijo, mesta, s katerih duhom sem hranil lastni duh, mi je prijal tudi privid na novo ustvarjenega zagrebškega doma. Učil sem se živeti statično. Določen čas mi je to ugajalo. Potem so prišli dnevi tesnobe, občutka nepopolnosti, ker ne uresničujem svoje usode in v življenju nimam vseh tistih znanih vonjav in prizorov, ki me pomirjajo s sporočilom, da je moj notranji dom popoln, da so zbrani vsi deli mozaika moje usode. Skratka, pravkar sem priznal, da sem na neki način skregan sam s seboj. Zalotim se pri tem, kako mirni, domačni Marko polemizira s popotnikom, ki mora svoj dom snovati s potovanjem od ene točke svojega življenja do druge.

Še eno tuje, neznano stanovanje bom v prihodnjem obdobju spreminjal v dom zase in zanjo. Najprej bom moral spakirati knjige, ki se nenehno množijo na policah, kot da se razmnožujejo z medsebojnimi spolnimi odnosi. Potem bom v škatle zložil svojo mobilno kuhinjo, ki se je prav tako povečala kot moj privid, da sem si v tujem stanovanju ustvaril dom. Nato se bodo v kovčkih in potovalkah znašla še moja oblačila, ki so v preteklem asocialnem letu, v katerem ni bilo priložnosti, da bi nosili srajce in obleke, večinoma počivala. Vse to bova stlačila v avto in odpeljala v neko prazno stanovanje, ki mu bova dala svoj pečat, tako da bova po zidovih in vratih izobesila slike in posterje. Poznam cel postopek, dobro sem se izuril skozi dolga leta selitev, pa se mi kljub temu vedno zdi, kot da se selim prvič. Edina radost izvira iz dejstva, da bom z morebitno spremembo četrti na neki način osvežil svoje življenje in mu dal novo dinamiko. Bolje bi bilo, če bi rekel, da se poskušam zaradi tega veseliti, kajti počutim se predvsem utrujenega. Utrujen sem od globalne psihoze, v kateri vsi živimo že več kot leto dni. Zdi se, da se bom moral ob postopnem vračanju na stare družbene postavke življenja znova naučiti živeti in komunicirati z ljudmi. Dejansko bom moral začeti na novo živeti. Nič starega, navadnega in običajnega ne bo več, ko bom čez dva tedna prejel še drugi odmerek cepiva ter s tem tudi uradno postal kemično ustrezen za druženja in potovanja.

Dež pri tem ni niti malo v pomoč.

Pretekli teden sem se v Zagrebu prvič po letu dni udeležil nekega bolj množičnega dogodka. Vsako leto ob dnevu osvoboditve hrvaške prestolnice po drugi svetovni vojni na savskem nasipu tradicionalno prižgejo Trnjanske kresove. To je manifestacija, na kateri se običajno zberejo skoraj vsi moji zagrebški prijatelji in znanci. Nekaterih nisem videl že od lanske pomladi. To je bil čuden sobotni večer. Prišel sem na kraj, kjer vsako leto prižgejo kresove. Bil sem presenečen nad tem, koliko ljudi se je zbralo. Ne zato, ker jih sicer pride manj, ampak ker sem dojel, da pravzaprav nisem nikogar pričakoval, razen tistih, s katerimi sem se dogovoril za srečanje. Odvadil sem se gneče, zame je postalo normalno prihajati na mirna in zapuščena mesta. Navadili smo se na to, da ne srečujemo ljudi po naključju. Srečevali smo se izključno po dogovoru. Iz naših življenj je izginila spontanost, toda ker smo prilagodljiva bitja, in to sem opazil tudi pri sebi, smo se temu razmeroma hitro privadili. Od tod moje presenečenje, skorajda šok ob tem spontanem srečanju, ki ga nisem pričakoval in niti nisem pomislil nanj. Že samo ta šok je povzročil, da sem se začudil lastnemu vedenju. Vedno govorim, da so moje socialne spretnosti precej čudno umerjene, v tej situaciji pa so se še dodatno premaknile naprej od linije, ki bi jo lahko označili za os normalnega socialnega vedenja. Bil sem zmeden, po mnogih letih sem občutil tesnobo, kakršno sem doživljal v otroštvu, ko smo se preselili v novo mesto in sem začel obiskovati novo šolo. Tako sem se tudi obnašal, kot človek, ki se trudi spomniti imen ljudi, v katerih družbi se je znašel, in je previden med pogovorom kot nekdo, ki se prvič prestavi svojim novim kolegom. Normalno, karkoli je že to, sem komuniciral le z nekaj ljudmi, s katerimi sem se srečeval tudi vse preteklo leto. V nekem trenutku sem se odločil usesti nekoliko stran od vseh, ker mi je zmanjkalo energije glede na to, da je med ljudmi vladala čudna evforija, ob kateri nihče ni prav vedel, kaj bi z njo in kako bi jo kanaliziral. Opazoval sem skupine ljudi. Večino sem že dolgo poznal, vendar nisem bil z vsemi vsak dan v stiku, srečeval sem jih le ob koncih tedna. To so ljudje, za katere bi rekli - poznam ga/jo z ulice. Opazil sem, da so se vsi na trenutke izklapljali iz komunikacije, kakor da se poskušajo zbrati in dojeti, kje so in kako se morajo vesti. Kot da so se poskušali obdržati v "novi normalnosti", ki nas je primorala, da smo spremenili navade, zlasti kar se tiče druženja z drugimi. Dobil sem vtis, da smo se tisti večer vsi znašli v situaciji, ki je za nas v samo letu dni postala nenaravna. Zato so se ljudje na trenutke izklapljali ter vse skupaj doživljali kot film, v katerem so se znašli povsem naključno. Ne nazadnje sem do tega sklepa prišel, ker sem se tudi jaz izklopil, da bi dojel, zakaj se počutim tako nenavadno. Okoli desetih zvečer sem se odločil, da grem domov. Sprehodil sem se do poslopja vzdolž savskega nasipa. Mimo mene je tu in tam pritekel kak nočni tekač. Ob proslavljanju osvoboditve Zagreba smo se tisto noč osvobajali pandemijske psihoze. V zraku je bilo mogoče čutiti, da se bomo kmalu kolikor toliko vrnili v tisto življenje, ki smo ga poznali do lanske pomladi, čeprav se bomo morali znova privaditi nanj.

In majski dež pri razburkanih, nemirnih mislih in občutkih ni prav nič v pomoč.

Ko to pišem, se poslavljam od antične pisalne mize, ki v meni prebuja željo, da začnem za pisanje znova uporabljati pisalni stroj. Ženska, ki spi v sosednji sobi, je zdaj moj edini dom. Mi smo tisti, ki med štiri stene vnašamo življenje. Take misli me pomirjajo. Moram jih ponavljati kot mantro.