Esej dijakinje: Storiti vse za ljudi prihodnjih generacij

V filozofskem eseju, katerega širša tema so filozofski premisleki o podnebnih spremembah, se bom osredotočila na temo okolja in bodočega človeštva. Pri pisanju eseja se bom naslonila na doktorsko disertacijo Medgeneracijska pravičnost kot temelj ravnanja z okoljem avtorja Dejana Savića.

Ustrezno okolje in narava predstavljata eno izmed esencialnih, nujno potrebnih pogojev za življenje ljudi in ostalih živih organizmov. Za ljudi je narava v osnovi izredno pomembna z dveh aspektov. Prvi so naravni viri, ki nam jih nudi, na primer: živali in rastline kot hrana in s tem tudi glavni vir energije za delovanje naših organizmov, abiotski okoljski dejavniki (na primer: veter, voda, svetloba itd.), ki nam omogočajo izkoriščanje energije, ki jo nato uporabljamo za gretje ter pogon različnih nepogrešljivih električnih strojev in naprav, viri, iz katerih izdelujemo oblačila, in tako naprej. Drugi aspekt je izkušnja, ki nam jo nudi narava. V naravi se počutimo dobro, pomirjeno in sproščeno, nudi nam uživanje estetskih izkušenj, kot so opazovanje sončnih vzhodov in zahodov, poslušanje šumenja deroče reke, opazovanje mavrice in z neba padajočih snežink najrazličnejših oblik.

Osnovna ali glavna ideja eseja je, da moramo ljudje zdajšnjih generacij varovati okolje, ne samo zaradi okolja samega, temveč zaradi ljudi prihodnjih generacij, saj nas k temu zavezuje naša morala. Ljudje kot moralna bitja moramo torej poskrbeti, da bodo imeli naši otroci, vnuki, pravnuki in ljudje nadaljnjih generacij, ki jih ne bomo nikoli spoznali, zagotovljene osnovne pogoje za življenje na našem planetu oziroma za življenje nasploh. To bi jim zagotovili z varovanjem okolja, kar je trenutno nujno potrebno, če želimo razmišljati o nadaljnjem življenju in ga omogočiti nam samim kot tudi drugim. Torej če posamezniki ne čutijo moralne zaveze do okolja in se ga ne čutijo dolžni varovati zaradi njega samega, bi ga morali varovati že zaradi nas, soljudi, človeštva nasploh in tudi bodočega človeštva.

Najprej bom predstavila in komentirala argument samostojnega razvoja in napredka, katerega glavna točka je, da se stanje statusa quo skozi generacije izboljšuje spontano ter da je napredek in izboljšanje kvalitete življenja prihodnjih generacij neizogibno in neodvisno od delovanja predhodnih družb. Skozi zgodovino je jasno razvidno, da smo ljudje skozi čas dosegali velike napredke na raznih področjih, ki so pripomogli k vedno boljši kvaliteti življenja. Od prazgodovine, ko so naši predniki odkrili ogenj, do industrijske revolucije in neverjetnih napredkov v medicini, kvaliteta naših življenj se je skozi zgodovino močno izboljšala. Če na celotno zadevo torej pogledamo s tega vidika, sledi logičen sklep, da je napredek samoumeven in da zavoljo tega niso potrebne drastične, načrtno uvedene spremembe v načinu življenja današnjih družb. Ta argument je možno ovreči z dvema argumentoma, ki podpirata glavno idejo eseja, prvi je argument aktivnih sprememb, ki smo jih ljudje uvedli skozi zgodovino, drugi pa je argument kulturnega in naravnega kapitala.

Prvi od navedenih argumentov se osredotoča na aktivne spremembe v zgodovini človeštva. Sploh skozi modernejšo zgodovino lahko opazimo, da smo do napredka pri nekaterih stvareh, kot so na primer uvedba in izboljšanje človekovih pravic, ter neuporaba obstoječega jedrskega orožja, prišli z aktivnim zavzemanjem za boljšo prihodnost (v danih primerih so bile uvedene in podpisane Deklaracija o človekovih pravicah ter mednarodni pogodbi o neuporabi in neširjenju jedrskega orožja). Razvidno je, da napredek ni popolnoma samoumeven in da je v nekaterih okoliščinah nujno poseči v delovanje družb in posledično življenja posameznikov. Če to navežem na primer pogodb, navezujočih se na jedrsko orožje, je razvidno, da smo kot človeštvo sicer napredovali v jedrski znanosti do točke, ko smo bili zmožni proizvesti jedrska orožja, a v primeru uporabe in nadaljnjega razvoja tega orožja to za človeštvo ni napredek, temveč grožnja celotnemu človeštvu. Zaradi tega smo bili ljudje primorani aktivno poseči in uvesti spremembe, ki za človeštvo pomenijo pravi napredek.

Drugi argument za ovržbo argumenta samostojnega razvoja in napredka je argument kulturnega in naravnega kapitala. Predpostavljamo lahko, da bo v prihodnosti res prisoten napredek, na primer na področjih medicine, industrije in umetne inteligence, a hkrati je iz trenutnih znanstvenih napovedi treba predpostaviti tudi, da bomo ob tem močno prikrajšani narave. Ob tem bi bilo sicer možno ugovarjati, da lahko izjemen razvoj skupaj s prikrajšanjem narave še vedno vrednotimo kot dovolj dober položaj za prihodnje generacije, in s tega vidika ne bi bilo treba aktivno posegati v trenutno okoljsko stanje, a bom skozi argument predstavila tudi ovržbo tega ugovora. Ideja argumenta je, da moramo prihodnjim generacijam zapustiti ne le dovolj kulturnega, temveč tudi dovolj naravnega kapitala. Zapuščina bodočim generacijam mora torej obsegati tako kulturni razvoj kot tudi okolje in naravo, primerno za življenje. Zapuščina le kulturnega kapitala ne omogoča življenja na našem planetu, zato brez aktivnega poseganja v trenutno okoljsko stanje za naše zanamce kljub zapuščini razvitejše medicine, industrije, visokih tehnologij in podobnega ne bi naredili dovolj.

Na tej točki sem na osnovi zgornjih argumentov pojasnila, zakaj so aktivne spremembe v zvezi z našim ravnanjem z okoljem nujno potrebne. V nadaljevanju bom predstavila še, zakaj smo ljudje današnjih družb tisti, ki moramo omogočiti življenje in prihodnost nadaljnjim generacijam.

Ljudje smo živi organizmi, ki se celotno življenje staramo in bližamo smrti, trenutna povprečna življenjska doba znaša okoli 73 let. To pomeni, da ljudi, ki se bodo rodili čez 150 let, ne bo poznal nihče iz danes živečih generacij, torej so za nas tujci. Ker smo od tujcev že danes odtujeni (na primer, za Slovence so Afričani načeloma tujci, poznamo njihove življenjske razmere in njihove zgodbe nas pretresejo, a tako imenovane fair trade kave zaradi višje cene ne kupi skoraj nihče), se pojavi vprašanje, zakaj bi morali skrbeti za tujce, ki še niti ne obstajajo. Za razlago bom predstavila utilitaristično načelo morale in kantovsko načelo morale, iz katerega bom izpeljala Gauthierjevo različico družbene pogodbe, imenovano kontraktarna teorija, ter njeno nasprotje, kontraktualistično teorijo Johna Rawlsa.

Ideja utilitarističnega načela morale je, da moralno ravnamo takrat, ko je posledica naših dejanj korist oziroma sreča največjega števila ljudi. V tem primeru je motiv za moralno ravnanje korist. Kantovsko načelo pa med drugim pojasnjuje, da ravnamo moralno in pravično, kadar druge obravnavamo kot cilj, ne le kot sredstva, torej, da soljudi obravnavamo sebi popolnoma enakopravno in enakovredno. To je po Kantu predpostavka za pravičnost v družbi, ki je predpogoj za dobro družbo. Motiv za moralna dejanja po Kantu torej ni korist, temveč dolžnost, ki nam jo narekuje naš um. Ljudje smo v želji, da se v posameznih družbah vzpostavi pravičnost, uvedli razne zakone in kazni, ki sledijo neupoštevanju le-teh. Tak sistem predstavlja prenovljena družbena pogodba Davida Gauthierja, ki je poznana tudi pod imenom kontraktarna teorija. Njeno nasprotje, ki prav tako stremi k pravičnosti, je kontraktualistična teorija, ki jo v okviru teorije pravičnosti izpelje Rawls. Teoriji bom predstavila in primerjala.

Kontraktarna teorija temelji na tem, da skupaj postavimo določena pravila in v primeru kršitve le-teh branimo svoje pravice. Sicer soljudi obravnavamo enakovredno, a nas to naredi v egoiste, saj se pravil držimo izključno za naše dobro in ne z mislijo na soljudi. Tak pristop k vprašanju dolžnosti do prihodnjih generacij sam po sebi ni najbolj primeren, saj temelji na tem, da nas nekdo nadzoruje in tako drži nazaj, ob nepravičnem ravnanju pa nas kaznuje. Če se naša generacija razbohoti in izčrpa okolje, ni nikogar iz prihodnosti, ki bi nas držal nazaj. Generacijski egoizem torej ni nadzorovan in se ga ne da kaznovati, zaradi česar lahko preseže vse meje. Teorija postane bolj primerna za generacijske odnose, če zmanjšamo časovno razliko med generacijami tako, da ti ljudje niso več naši tujci in smo se do njih dolžni obnašati pravično že zaradi lastne koristi v družbi oziroma zato, da za svoja dejanja nismo kaznovani. Tako lahko na primer namesto 150-letne razlike med generacijami vzamemo 50-letno razliko. Generacije čez 50 let bodo nad nami lahko izvajale pritisk, kot to mlajše generacije počnejo že danes. Za primer lahko vzamemo Greto Thunberg, 20-letnico, ki izvaja pritisk na 70-letnike. Podnebna vprašanja so za 20-letnike namreč izjemno aktualna, medtem ko za 70-letnike niso, a so se zaradi pritiska mlajših generacij tudi starejše generacije primorane potruditi pri izboljšanju podnebnih sprememb. Izvajanje takega pritiska je bolj verjetno in uspešno v razvitejših državah, kjer pa se hkrati pojavi tudi problem demokratičnega deficita. Če vzamemo za primer Slovenijo, kjer državljani pridobimo splošno volilno pravico z 18 leti, vidimo, da se mlajše generacije, torej ljudje do 18. leta, ne morejo odločati o zakonih in spremembah glede podnebnih razmer, ki bodo pomembno vplivale na njihova življenja, medtem ko 90-letniki to pravico imajo, čeprav podnebne spremembe na njihova življenja ne bodo imele pomembnejšega vpliva.

V okviru moralnega vprašanja v zvezi s podnebnimi spremembami je zato bolj primerna kotraktualistična teorija, po kateri na ljudi ne gledamo kot na posameznike z imeni in priimki, temveč jih obravnavamo kot skupnost. Pravil ne upoštevamo zaradi lastne koristi, temveč ker si želimo pravične skupnosti. Imamo sicer lastne interese, ki pa jih omejimo zavoljo boljše skupnosti. Ker si želimo pravične družbe in pravičnih zakonov, ponosno pomagamo pri vzpostavljanju le-tega in ne tekmujemo z drugimi. V okviru kontraktualistične teorije se srečamo tudi z načelom razlike, ki pravi, da je razlike možno dopuščati le, če s tem omogočimo boljši položaj tistim, ki so v najslabšem položaju. Dejstvo, da se od naših zanamcev razlikujemo le v letu rojstva, jih naredi nam enakopravne, torej lahko razlike med nami in nam enakovrednimi zanamci dopuščamo le, če bo s temi razlikami za naslednje generacije pošteno poskrbljeno, kar se v statusu quo ne dogaja. Takšno početje ni pravično in nas kot družbo dela nepravično, to pa ni moralno sprejemljivo.

S tem sem predstavila utilitaristično načelo morale in kantovsko načelo morale ter Rawlsovo in Gauthierjevo teorijo v zvezi s pravično družbo in tako predstavila idejo, da smo zavezani k pravičnemu obravnavanju prihodnjih generacij, tudi če jih še ne poznamo oziroma jih nikoli ne bomo poznali. Po Kantu smo se zaradi dolžnosti, ki nam jo narekuje um, dolžni obnašati moralno, po utilitaristih pa nas k moralnim dejanjem zavezuje motiv koristi.

Skozi esej sem torej pokazala, da so na področju okolja in narave potrebne velike aktivne spremembe (uporaba obnovljivih energijskih virov, manjša konsumpcija mesa, avtomobili, ki jih poganja električna energija, nameščanje sončnih celic itd.), ki smo jih dolžni uvesti ne le zaradi nas samih, temveč tudi zaradi prihodnjih generacij. Menim, da se človeštvo trenutno zagotovo spopada z izjemno zahtevnim izzivom, ki pa ga moramo sprejeti in se ga lotiti reševati tudi z mislijo na zanamce. Naši zanamci so nam enakopravni, zato jih je treba enakopravno tudi obravnavati. Sami smo deležni življenja in vseh lepih trenutkov, ki jih to prinese, in pravično bi bilo, da storimo vse, kar je v naši moči, da to izkušnjo omogočimo tudi ljudem prihodnjih generacij.