"Cinično ali ne, predstavljalo nam ni nobenega problema, da so se ti fantje sprehajali ob meji, saj so deloma opravljali del nalog uradne obmejne policije. In če so želeli pozirati kot lovci na migrante – še bolje. Tedaj je bila to naša vodilna smer razmisleka." To so besede kriminalista obveščevalca, ko se je spominjal odnosa bolgarske policije do obmejnih straž leta 2016. Ideja o lokalnih stražah ali milicah za obrambo meje ni slovenski unikum. Mejno milico Vladimirja Ruseva so bolgarski policisti sprva imeli za čuden nabor "klovnov in norcev, ki niso predstavljali resnične nevarnosti".
Medijska poročanja in mednarodna pozornost zaradi beguncev in migrantk, ki so v letih 2015 in 2016 prek Balkana iskali pot do varnosti Evrope, pa so lokalnim bolgarskim milicam povečala prepoznavnost. Dobili so obiske in podporo od nemške in nizozemske Pegide, britanske skrajne desnice in krščanske militantne skupine mednarodni templarski vitezi (Knights Templar International), ki je bolgarskim stražarjem zagotovila med drugim drone, uniforme in neprebojne jopiče. Gre za britansko skupino, ki nasprotuje svoboščinam posameznika in je povezana tudi s skrajnimi ruskimi skupinami, s katerimi jo vežeta krščanski tradicionalizem in sovražna drža do islamske vere. S tem so se še utrdile začetne povezave bolgarskih milic z ruskimi skupinami, tudi s paravojaško skupino Nočnih volkov in sorodnimi grupacijami v Srbiji, Romuniji, vzhodnoevropski in balkanski regiji.
Za varnost moje rase in kulture
Ideje in sporočila bolgarskih obmejnih milic so pisana kakofonija. Njihova urjenja temeljijo na distopični veri v brezvladje, ki bo sledilo skorajšnji katastrofalni "finančni krizi", ki je del načrtov za "uničenje nacionalnih držav". Na to se je treba pripraviti. V svojih nastopih zavračajo sedanjo ustavno ureditev Bolgarije in zahtevajo preprosto obliko ljudske vlade, so proti političnim strankam in za ostre kazni za skorumpirane politične elite. V tem lahko nekaj vzporednic potegnemo z idejami, ki odmevajo med Kolpo in Pohorjem, ter z aktivnostmi, ki so vodile do obsodbe na prvi stopnji marca letos zaradi kaznivih dejanj zoper ustavni red pobudnika Štajerske varde.
Policija deluje, k odgovornemu ravnanju poziva vse
Slovenska policija glede “branjenja državne meje” pojasnjuje, da “so obrambne dejavnosti v izključni državni pristojnosti, varovanje meje pa v pristojnosti policije”. Ravnanj, ki bi izpolnjevala znake kaznivih dejanj ali prekrškov, za zdaj niso zaznali.
Glavne pomanjkljivosti pri omejevanju sovražnosti in radikalizacije, ki lahko vodi v nasilni ekstremizem ali terorizem, vidijo v “odsotnosti celovitega vseskupnostnega pristopa”, ki bi vključeval okrepljeno vlogo civilne družbe. “Strpen dialog, argumentirana razprava in ustrezna zakonodaja po našem mnenju dodatno pripomorejo k zmanjšanju napetosti v družbi,” pojasnjujejo. Dodajajo, da so organi odkrivanja in pregona pomemben člen pri omejevanju in preprečevanju sovražnosti, a ne najpomembnejši. To področje, pravijo, je treba “prej kot z represijo uravnavati s prevencijo in z mehkimi pristopi, za katere so pristojni netipični, nevarnostni deležniki, kot so denimo nevladne organizacije, civilna družba, verske organizacije in interesna združenja. Pomembno je njihovo medsebojno povezovanje in sodelovanje.”
V četrtek so na policiji opozorili na pretirano poročanje nekaterih medijev o samopoimenovanih vaških stražah. “Na mestu je vprašanje: zakaj in kdo daje moč v roke posebnežev in skrajnežev?” so poudarili, da od začetka nasprotujejo skupinam, ki želijo prevzemati naloge državnih organov. “Policija skrbno spremlja tovrstno problematiko,” so zapisali, da redno delujejo, da se prepreči nastanek paraoblastnih skupin in struktur. “Hkrati pozivamo, da enako odgovorno vlogo zavzamemo v družbi vsi, ki lahko preventivno delujemo. Ne zgolj policija, vsakdo mora odigrati svojo vlogo. Kajti noben ekstremizem ne vodi k dobremu v družbi.”
Internacionala ljudomržnje
Gre za politično govorico, ki ni postala le del politik Donalda Trumpa, ampak je repertoar azijskih, avstralskih in evropskih politikov, od britanskega premiera, skrajno desne nizozemske in francoske opozicije, notranjega ministra Italije, donedavnih članov vlade v Avstriji, predsednika vlade na Madžarskem in vladajočih strank na Poljskem, Češkem in Slovaškem. V Sloveniji smo se politični govorici formalnega ljudomrštva izognili enako uspešno, kot je obveljalo, da sta rezilna žica in ograja na meji, ki ju je začel postavljati madžarski premier, nesprejemljivi za slovenska tla.
Leta 2016 je sociolog in predavatelj na fakulteti za varnostne vede Aleš Bučar Ručman v intervjuju za Mladino opozoril, da je bila reakcija ljudi na prihod begunk in migrantov najprej sočloveška in človekoljubna. Prvi se je spremenil odnos oblasti. "Država je začela obravnavati ljudi z vojsko, z žico … In to se je zgodilo kar naenkrat, z razlago, ki ji težko verjamemo, češ da je državo presenetilo, ker je naenkrat prišlo preveč ljudi." Zgolj na glasbenih dogodkih v soški dolini gre skozi Slovenijo v tednu dni približno dvakrat več tujih državljanov in državljank, kot naj bi po policijskih podatkih v letu dni slovensko mejo poskušalo prestopiti beguncev in migrantk.
A uradne politike držav in EU vztrajajo na govorici o neprodušnih mejah. Prve analize raziskovalcev in novinarjev v okviru mreže Vrnitve (Returns Network) ob sodelovanju britanskih, nizozemskih, grških in nemških medijev so ta teden ponudile temno sliko evropske službe mejne straže Frontex. V njej so do sedaj sodelovali predvsem policisti držav članic, v naslednjih letih pa naj bi pridobila tudi 10.000 lastnih uslužbencev, ki naj bi delovali predvsem onkraj mej EU in pomagali uriti lokalne policijske enote, kako ubraniti meje Evrope. Raziskovalci opozarjajo, da je bil Frontex prisoten in ni reagiral na protipravno, nasilno postopanje policije v Bolgariji, Grčiji in na Madžarskem, kar evropska služba za obrambo mej zanika. Že leta 2016 so se sicer pojavili dokumenti, da so policisti v misiji Frontexa v Grčiji streljali na čolne z ljudmi na begu in jih ranili, že leto prej so s streli obmejne policije na grških otokih ubili vsaj enega 17-letnega begunca.
Uradna politika EU je v zadnjih letih v celoti sprejela idejo, da je razumno in legitimno migracijsko politiko osnovati na tem, da se odvrača ljudi z nehumanim, nasilnim in nezakonitim postopanjem. V okviru misije EU Sophia od marca ni več vojaških in policijskih ladij na Sredozemlju, saj so te po mednarodnem pravu zavezane, da rešijo ljudi iz morja, če se ti utapljajo, tega pa EU ne želi početi. EU vse več sredstev nameni libijski obalni straži, ki je prepletena z milicami, ki vodijo taborišča za begunke in migrante, kjer se ljudi muči, strada in prodaja v suženjstvo. Frontex bo po zadnjih podatkih še naprej raje vlagal v nadzor kot v reševanje življenj. Dobrih 100 milijonov evrov bo šlo le za nakupe brezpilotnih letalnikov. Vsaj dva modela bodo dostavila izraelska podjetja, ki so letalnike razvila za namene nadzora in napadov na okupirano palestinsko ozemlje. Smer razvoja politik EU, ki vse bolj temeljijo na zapiranju ljudi in deportacijah, so obsodili tako skupina varuhov človekovih pravic EU-članic kot strokovnjaki za migracije.
Univerzalnost varnosti
V knjigi Migracije in kriminaliteta je pred petimi leti Aleš Bučar Ručman opozoril tako na strukturno nasilje kot na direktno nasilje, ki so mu migranti izpostavljeni tudi prek kriminalitete, ki temelji na nestrpnosti, ksenofobiji in rasizmu, in prek kriminalitete, ki je povezana z izkoriščanjem legalnih in neregularnih migrantov. Kritičen je bil do smeri razvoja evropskih politik in zgrešenega pristopa do upravljanja migracij: "Posledica takšnega zapiranja Evrope in drugih razvitih regij sveta je oblikovanje globalnih totalnih institucij, v katere se zapirajo revnejše prebivalstvo in celo tisti, katerih življenja so ogrožena." Sociolog med te totalne institucije ne šteje le zapore in azilne centre, ampak tudi revne stigmatizirane mestne četrti in nezaželene poklice, ki se opravljajo v izkoriščevalskih pogojih.
Phil McDuff je ta teden v časopisu Guardian opozoril na dvoličnost prebivalcev Evrope in razvitega sveta, ki se obračajo stran od nasilja, ki ga nujno proizvaja sedanja politika upravljanja migracij in mej. To nasilje ni več zgolj na južni strani Sredozemlja, v Ceuti in Melilli, španskih enklavah v Maroku ali na libijski obali, kjer je zgolj najbolj okrutno. Žica in militarizacija mej sta prišli v Evropo. "Aktivno izbiramo utapljanje, zaporne centre, potiskanje ljudi v suženjsko delo na vojnih območjih. Izbiramo sovražno okolje. Izbiramo v imenu ohranitve našega načina življenja, da živimo ob vse več beguncih brez držav, ki so v šotorih iz folije in skladiščih izmučeni do brezupa," je zapisal. Dan prej je na pomen političnega oblikovanja vključujoče družbe, ki si prizadeva za zagotavljanje enakih možnosti za vse, opozoril tudi vodja oddelka zoper terorizem britanske policije Neil Basu. Vzpon nacionalizma je del krepitve desničarskega terorizma, je pojasnil policist, da pri boju zoper ekstremizem nista najbolj učinkovita policijski nadzor in državna varnost, ampak "politike, katerih cilj je večja družbena vključenost, večja socialna mobilnosti in boljša izobraženost". Dodal je, da je policija zgolj orodje, da se problem zatre: "Mi naslavljamo simptome, nasloviti pa moramo temeljne razloge." Opozoril je, da gre za družbeno odločitev, kaj je sprejemljiva govorica in kaj sovražni govor, ki se lahko po njegovem mnenju hitro preobrazi tudi v nasilna dejanja. "Tega ne bo preprečila vlada ali ljudje, kot sem jaz. To lahko naredijo ljudje, ki pridejo v skupnosti in v lokalne prostore ter pojasnijo stvari," je dejal vodja britanske protiteroristične policije.
