(FILM) Južnokorejska uspešnica

Južnokorejska kultura je v zadnjem desetletju osvojila svet. A ta država svetu ni dala samo Parazita, serije Squid Game in obilja K-Pop izvajalcev, temveč je močno posegla tudi v področje art filma. Danes si težko predstavljamo kakšen večji festival brez filma iz te azijske države. Eden od najodmevnejših avtorjev v tej sferi je režiser Lee Chang-dong, ki sicer filme ustvarja že od konca prejšnjega stoletja, a je svoj najodmevnejši uspeh dosegel s svojim zadnjim filmom Požiganje (Burning) leta 2018, ki je prejel nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film. Prav ta celovečerec bodo jutri v sklopu Sedmega pečata predvajali na prvem programu nacionalne televizije.

Lee Chang-dong je s filmom Požiganje skupaj z japonskim filmom Drive My Car (2021) v zadnjih letih močno povišal interes za adaptiranje zgodb pisatelja Harukija Murakamija na veliko platno. Tudi Leejev film je namreč razširjena priredba kratke zgodbe tega japonskega avtorja - in prav v tem filmu je pokazal, kako dober material za celovečerni film tvori njegovo pisanje.

Požiganje je zgodba o Lee Jong-suju, nadebudnem pisatelju, ki po dolgih letih sreča svojo nekdanjo sosedo, prikupno Hae-mi. Fant seveda želi spet navezati stik z njo, a se Hae-mi ravno odpravlja na potovanje v Afriko, on pa dobi nalogo, da mora v času njene odsotnosti hraniti njeno mačko. Potem pa se začnejo dogajati nekoliko čudne stvari. Hae-mi v Afriki spozna Bena, frajerskega bogataša, in Jong-su se tako znajde v nekakšnem ljubezenskem trikotniku, kjer ni zares jasno, kam vse skupaj vodi - razen tega, da imata oba moška simpatije do mladega dekleta.

Film je sila izmuzljiv za interpretiranje, saj ga je hkrati mogoče brati kot kriminalno zgodbo, a tudi kot meta pripoved, v kateri mladi pisatelj sproti odkriva zgodbo, ki jo piše. V vsakem primeru se je Lee Chang-dong mojstrsko lotil Murakamijeve zgodbe in ustvaril unikaten film, ki gledalce zapelje v svoj tempo in jih na koncu pusti ugibati o tem, kaj se je sploh zgodilo.

Ameriško-korejski igralec Steven Yeun, ki je po zaslugi filmov in serij, kot so Okja (2017), Minari (2020), Nak (Nope, 2022) in Beef (2023), od tedaj postal veliko ime tudi v ZDA, je o Požiganju ob premieri v Cannesu leta 2018 spregovoril tudi za Večer. Ko smo ga vprašali, kaj mu kot igralcu pomeni, da lahko ob bolj instantnih, televizijskih vlogah igra v art filmu velikega režiserskega mojstra, je povedal: “Blagoslov je, da ti režiser da prostor, svobodo in čas, da se posvetiš igri. To v filmu ustvari trenutke, ki jih pri hitrejšem delu nimaš. To da tudi gledalcem priložnost, da začutijo like in moč trenutka. Na snemanju se je velikokrat zgodilo, da si je šel režiser pogledat prizor, pa z njim ni bil zadovoljen, zato smo ga kasneje posneli še enkrat. In potem smo se na prizorišče vrnili še enkrat, pa nas je ravno takrat pričakalo čudovito nebo, ki ga na prvem snemanju ni bilo. Nekateri gledalci sicer rečejo, da je tempo filma nekoliko počasnejši, kot bi želeli, ampak meni se zdi, da so ravno počasni trenutki tisti ujeti trenutki magije. Ravno to, da je v njem prostor za take trenutke, je del čarovnije tega filma.”

Požiganje je film, ki je imel tudi sicer sila uspešno pot, saj je poleg oskarjevske nominacije osvojil več kot 50 mednarodnih nagrad in se je redno uvrščal med najboljše filme leta 2018. Edina škoda je le, da je režiser Lee Chang-dong razvpit po tem, da zelo dolgo ustvarja svoje filme. Od izida Požiganja nam režiser tako še ni postregel z novim filmom - in prav lahko se zgodi, da bomo nanj čakali še nekaj let.