(FILM) Priporočamo ogled reprize mojstrovine: Sladičeva pica, ameriški film

Ponovna predvajanja filmov, ki so že davno zaključili redno distribucijo v kinih, so lahko dvorezen meč. Po eni strani ta poteza včasih daje vtis, da gre za polnjenje lukenj s starimi filmi v poletnem obdobju, ko manjka novih filmov, po drugi pa je lahko to tudi nova priložnost za osvežitev spomina na kakšen zares dober film, ki je svoj uspeh dosegel šele po predvajanju v kinu.

Organizatorji Letnega kina Minoriti so letos vsekakor zelo spretno izbrali te "starejše" filme. Ne gre samo za projekcijo ob 50. obletnici Botra, tudi ostali filmi, kot so Belfast, Mala mama, Vzporedni materi in Inventura, si več kot zaslužijo ponovnega ogleda, pa čeprav smo jih pozimi in spomladi že gledali v kinih. Med te filme sodi tudi film Sladičeva pica (Licorice Pizza) ameriškega režiserja Paula Thomasa Andersona. Spomnimo, film smo v slovenskih kinih gledali januarja, ko smo ga tudi v Večerovi kritiki že vnaprej nedvoumno označili za enega najboljših filmov letošnjega leta. Gre za sijajno delo sodobnega ameriškega filma in za enega najboljših filmov v impresivni karieri Paula Thomasa Andersona, ki že dolgo velja za režiserskega velemojstra naše dobe.

Kaj je torej tisto, kar Sladičevo pico dela za takšen presežek? Njeno bistvo se skriva nekoliko pod površino. Sama premisa namreč bolj ali manj sledi zelo konvencionalni liniji izrazito nostalgičnih najstniških dram o odraščanju, kakršne so Ameriški grafiti (1973), Briljantina (1978), Zadeti in zmedeni (1993), Skoraj popularni (2000) in Zgodba z zahodne strani (2021). Podobno kot ti filmi se tudi Sladičeva pica s pomočjo popularne kulture neke pretekle dobe in retro fotografije vživlja v mentaliteto odraščanja v času, ki je bil zelo drugačen od današnjega.

Mojstrstvo Sladičeve pice izhaja iz režiserjeve razvpite metode dela, ki v veliki meri sloni na improvizaciji in poglobljenem vživljanju v filmske like, kar njegovim filmom daje nekoliko bolj razpuščen, a igralsko izredno močan značaj. Ta pristop je v preteklosti najbolj prišel do izraza pri režiserjevih sodelovanjih z Danielom Dayem Lewisom v filmih Tekla bo kri (2007) in Fantomska nit (2017) ter s prezgodaj preminulim Philipom Seymourjem Hoffmanom v Magnoliji (1999) in Gospodarju (2012).

Čeprav tudi v Sladičevi pici najdemo nekaj slavnih igralskih imen, kot so Bradley Cooper, Sean Penn in Tom Waits, pa je režiser reflektorje drzno usmeril v dva popolna novinca filmske igre. V filmu namreč v svojem prvem projektu nastopi Cooper Hoffman, komaj 19-letni sin omenjenega Philipa Seymourja Hoffmana, ob njem pa kot igralska novinka tudi Alana Haim, članica sestrske glasbene skupine Haim. Ta tvegani poskus z nepreizkušenimi igralci se izkaže za naravnost sijajnega. Tako Hoffman kot Haimova prikažeta karizmo, sproščenost in igrivost, kakršne redko vidimo na filmskem platnu tudi s strani najbolj preizkušenih igralcev. Film pa s tem prekaljeno oriše vzdušje v Hollywoodu 70-ih let, obenem pa privzema obliko navdahnjene najstniške romance. Sladičeva pica zaradi menjave generacij glavnih igralcev vsekakor deluje kot neke vrste prelomnica v Andersonovi karieri, s katero je resetiral svojo igralsko ekipo. Če je to popotnica v nadaljnje ustvarjanje tega režiserja, bo imel Anderson pred sabo še eno izvrstno desetletje.