(FOTO) Priprave na fašenk: V Markovcih je korant in ne kurent

Vonj po žakljevini, zvok zvoncev in polna miza papirja vseh barv. Nešteto nasmejanih obrazov in pridnih rok je že kmalu po svečnici polnilo dvorano gasilskega doma v Markovcih, kjer so potekale priprave na najbolj norčavi mesec v letu - eni pravijo peti letni čas, domačini pa mu rečejo fašenk.

Ženske in dekliške roke so skrbno in spretno vrtele dolge pisane trakove krep papirja. Zasuk naprej, nazaj, naprej, nazaj … Dokler niso prišle do konca metrske dolžine. Potem pa vrtenje v krogu in že je nastal cvet vrtnice. Na drugem koncu sta sedeli mama in hči. Desetletnica je rezala okrogle lističe rdeče barve, mama pa jih je zlagala okrog zmečkanega rumenega papirčka, ki je predstavljal pestič. “No, končno, danes pa le imamo žüti papir,” reče Ivanka, ki je nekoliko zamudila. Usede se, prime rumeni kolut in ga hitro razreže. “To so tipični gostüvanjski okraski. Včasih so jih dekleta imela tudi na porokah, poročni šopek je bil iz teh rož. Mi doma smo vsako leto iz njih naredili tudi okrasitev okoli križa, ki smo ga imeli v kotu jedilnice. Seveda pa smo vse te rože izdelovali tudi za fašenk. In to se je ohranilo,” je povedala Ivanka, najstarejša in najbolj izkušena za mizo. Znanje je prenesla na svoje otroke in vnuke, nekaj pa je naučila tudi sovaščanke. “Včasih smo dekleta te rože hodile izdelovat ena k drugi, potem smo si jih tudi izmenjevale in se ena od druge učile izdelovati nove,” še pove. Tako se je to znanje prenašalo takrat in se na mlajše prenaša še danes, ko se vaščanke zbirajo ob večerih pred pustno soboto.

”Vidiš, tako potem zviješ in venčne liste nekoliko obrneš navzdol, jih privihaš,” mi pokaže Petra in na koncu z žico ovije spodnji del, da cvet ne razpade. “Žico potem obrneš navzdol in je nekaj centimetrov pustiš še za pecelj,” razlaga in po petnajstih centimetrih odščipne žico. Vzame zelen trak in ga skrbno ovije. “Tako, pa je prva narejena.” Kar zapleteno se zdi, a dekleta so spretna in izkušena. Tista, ki so z njimi prvič ali drugič, pa se lotevajo bolj enostavnih cvetov. “Veliko načinov izdelave in vrst rož obstaja. Vsaka zna kaj, med seboj si jih pokažemo in potem izdelujemo različne.”

Kup z rožami različnih barv in oblik se je ob robu mize počasi večal. A istočasno se je tudi praznil. Fantje so jih namreč sproti jemali in obešali na velike obroče. Izdelovali so tako imenovane dühe, ki izgledajo kot ogromni lampijončki brez lučk. To so veliki, v pisan papir oblečeni obroči, na vsakem je 24 rož, iz njih pa visijo trakovi. Skupno so izdelali pet dühov in jih razobesili po različnih koncih vasi. “Tako naša vas izgleda bolj pustno obarvana. Si pa v zadnjih letih mnogi tako okrasijo tudi dom. Jaz imam v manjši verziji tega düheca še v avtu,” je rekla gospa na drugem koncu mize.

Dvanajst tradicionalnih mask

V teh dneh je bil čas tudi za peko krofov, izdelovanje domačih okraskov ter za šivanje in popravljanje mask.

”Srce mi zaigra, ko vidim masko. Glede tega sem prava Markovčanka,” pravi Ivanka, ki se zadnja leta sicer sama ne maskira več. “Sem imela tako usodo, da mi desetletje ni bilo več do tega,” nadaljuje, a se vseeno spomni lepih trenutkov iz mladosti. “Punce smo bile frajlice. Iz krep papirja smo si izdelale pisana krila, kolesa pa smo si okrasile s trakovi. Potem smo se vozile po vasi, šle k hišam, tam kaj zapele, zaplesale, v zameno pa smo dobile krofe ali suho sadje,” se spominja. Vmes so se doma večkrat preoblekle in šle še enkrat. Od mask, ki so obiskale njih, pa se je sama vedno najbolj veselila korantov. “To je zame še vedno najlepša maska. Ko so prišli, si vedela, da je eden izmed njih tudi tvoj fant. Pa nisi vedela, kateri je, dokler si niso vsi sneli kape. To je bilo vedno presenečenje, a hkrati tudi zabava. Koranti so včasih bili čisto vsi vaški fantje. No, tisti, ki niso bili, pa za punce sploh niso bili zanimivi,” se nasmeje.

V vasi, ki je daleč najbolj “pri stvari”, ko je govor o šemah, je polno mask še danes. Pa ne govorimo o tistih kirurških in FFP2 maskah, ki so krojile naša življenja zadnji dve leti, temveč o pustnih. Markovčani živijo za fašenk in z njim, imajo ga v krvi. Šemijo se vsi, stari in mladi. Po vasi lahko srečamo čebelice, pikapolonice, miške, kavboje in policaje, seveda pa tudi tradicionalne maske, ki jih v teh krajih skrbno ohranjajo.

Fašenk v Markovcih sega daleč v preteklost. Prve zapise o tem prazniku so sicer našli v kroniki iz leta 1885, v kateri je takratni župnik opisal vse maske. Šlo je za prevod besedila nekega nemškega popotnika, ki jih je opisal kot prvi. A vseeno je etnolog Matjaž Mlinarič, mlad Markovčan, ki je na temo praznikov v Markovcih tudi magistriral in izdal knjigo, prepričan, da so bile maske na tem območju že veliko prej. “To lahko trdimo, sploh če pogledamo razvoj mask po Evropi. Liki, podobni korantu, so bili po nekaterih državah že prej. Ni razloga, da jih ne bi bilo tudi pri nas, večina pa se je verjetno začela pojavljati s prihodom različnih beguncev. S tem mislim predvsem na uskoke, ki so prihajali v 15. in 16. stoletju.”

”V Markovcih imamo dvanajst tradicionalnih mask,” pravi Mlinarič in začne naštevati: “Korant, orači, kopjaši, rusa in melika, vile, frajlice, medved, piceki, kórika, kopaja in bozjak.” Ene so bolj znane, druge manj. A nekaj od teh se jih je prav takrat zbralo tudi pri gasilskem domu. “To je korant. Pri nas ni kurent, ampak korant,” pove Mlinarič in pokaže na kapo. “Markovski korant ima perje in pisane trakove, haloški ima rogove,” pojasni in pokaže še drugega koranta, ki pa je iz starejših časov. “Vidite, to pa je stari korant. Včasih so bile kože drugačne. Oblekli so si, kar so pač imeli. Morda so samo plašč narobe obrnili ali pa je bila obleka iz zajčje ali iz kozje kože. Vse so si naredili sami. Imel pa je še en kravji zvonec. To je naš korant iz konca 19. stoletja. Korant se je skozi čas razvijal. Ko pogledamo v zgodovino, so tri taka obdobja in trije tipi korantov,” razlaga.

Koranti, kopaja, bozjak

Včasih so bili koranti le samski fantje in so k dekletom prišli po robce. Te so zavezali okoli pasu ali na ježevko, ki jo korant nosi s seboj. Danes pravila niso več tako stroga. “Koranti so zdaj tudi poročeni moški in otroci. Ponekod so tudi punce koranti, a pri nas v Markovcih ne. Pa ne zato, ker ne bi smele biti, nekako se za to ne odločijo,” nadaljuje. Dekleta se šemijo v druge maske. Ena takih mask je kopaja. “Pri tej maski gre za vlečenje ploha. S to masko so se včasih ponorčevali, če v času pred fašenkom v vasi ni bilo poroke. Če se v vasi ni omožilo nobeno dekle, fantje iz slame naredijo žensko lutko, jo oblečejo, posadijo v kopajo ter okrasijo z zelenjem in pisanimi trakovi. Takšno skulpturo posadijo na lesen voziček. Sami se oblečejo v starejše ženice, ob vlačenju kopaje pa strašno jokajo in ji iščejo ženina. Če se ni oženil noben fant, enako naredijo punce,” je opisal masko.

Bozjak je naslednja tradicionalna maska, v katero so se običajno šemili starejši možakarji. Oblečeni so bili v stara delovna oblačila, okoli vratu pa so imeli obešen nekakšen pladenj, na katerem so ponujali različne stvari. Sovaščanom so prodajali krtače, kreme za čevlje, staro kramo, mogoče kakšne metle ali “štile” ter mnogo neuporabnih predmetov. Ob bozjaku se je večkrat pojavil tudi žlejfar, možakar, ki je bil podobno napravljen kot bozjak, le da je namesto stvari ponujal brušenje nožev.

Tu so še kopjaši, ki v osnovi sicer niso bili fašenske maske, temveč spremljevalci porok. Zdaj so glavni spremljevalci tudi na fašenskih povorkah. Kopjaš je nekakšen voditelj in zabavljač. Po navadi je ob poroki kopjaš najboljši ženinov prijatelj. Ker pa je v preteklosti bilo največ porok prav v predpustnem času, so se kopjaši zlili s praznikom. Vanje se šemijo fantje in možje, nosijo črno obleko, belo srajco, kravato in črne škornje, okoli klobuka imajo privezan tribarvni trak s šopkom. Prav tako nosijo čez desno ramo tribarvni trak, ki se zaključi na levem boku in je bele, modre in rdeče barve, kar spominja na slovensko zastavo. V rokah držijo kopje s številnimi pisanimi svilenimi trakovi. Na čelu sprevoda svoja kopja med plesom in juckanjem mečejo visoko v zrak.

Piceki in vile

Ker dekleta na začetku niso imela svojega lika, so si izmislila še masko frajlice. Tudi otroci se na začetku niso maskirali, kasneje so postali piceki. Fantiči so si oblekli belo krilo, še eno belo krilo pa so si nadeli okoli vratu. Na glavi so nosili kapo stožčaste oblike, vso pokrito s pisanimi trakovi. Ta maska jaha palico, ki ima spredaj piščančjo glavo, bodisi pravo bodisi leseno, zadaj pa šop kokošjih peres. Deklice so se maskirale v vile. Pojavile so se, ko je v tridesetih letih prejšnjega stoletja v sklopu šole ena izmed učiteljic v markovski šoli predstavila igro, v kateri so nastopile vile. Te so se kasneje postavile ob bok svojim vrstnikom ob fašenku. Na sebi imajo belo obleko in krono, ena izmed njih je kraljica, tista, ki ima lepšo in večjo krono kot druge. Vile se na dvorišču ali v hiši postavijo v krog in pojejo pesmi, ki prerokujejo dobro letino. Njihova specifika pa se kaže predvsem v tem, da so kot dar vedno prejemale denar. Tako v piceke kot v vile se osnovnošolski otroci maskirajo še danes.

Doma narejena glava in obleka iz žakljevine ter zvonci - tako so po sliki iz leta 1939 mladi fantje izdelali masko medveda. Zraven hodijo še trije gonjači. Eden ima medveda priklenjenega na verigo. “Ko medo pride na dvorišče, skače preko ovir in vuli oziroma renči, nasploh divja in se zaletava v ljudi. Zdaj se večina, ki se maskira v medveda, obleče bolj moderno, v ovčjo dlako. V skupini jih hodi tudi več, spremljajo pa jih cigani, ki igrajo na različne inštrumente. Mi smo se odločili, da ga predstavimo v osnovni obliki. Že nekaj časa takega ni bilo, zato smo ga obudili,” so povedali fantje.

Če zime ni, odganjajo vse slabo in kličejo dobro letino

Prvi in glavni namen fašenka je odganjanje zime. “Kaj pa zdaj, ko zime skorajda ni več?” vprašam. “Pa saj ne odganjajo le zime, ampak vse slabo. Kličejo pomlad, dobro letino,” razlagajo maske. Orači tako zaorjejo prvo brazdo in napovejo dober pridelek. Prav zato veljajo za eno bolj priljubljenih mask. Skupino sestavlja šest ali osem konjev, to so mladi fantje, oblečeni v črne hlače, preko njih pa imajo zavezan moder predpasnik ob beli srajci in črnem telovniku. Na glavi nosijo klobuk, prekrit s pisano ruto s franžami, prav tako jim na ramenih izpod telovnika gledajo konci rut. Obuti so v črne škornje. Tako napravljeni konjiči vlečejo za sabo plug, na katerem je smrečica, okrašena s pisanimi trakovi. Zraven skupine hodi pobirač, ki v košaro pobira darove ob obisku domačije, med oranjem pa tudi simbolično seje v brazdo. Še danes je navada, da ljudje darujejo klobaso ali jajca, kot dar pa se pojavlja tudi denar, a ta v preteklosti zaradi pomanjkanja ni bil v navadi. Zraven je tudi pokač, ki z bičem ustvarja zvok poka in naznanja prihod oračev. Za plugom pa hodi korant.

Zdravje perutnini prinašata maski picek in kórika, za štirinožno živino pa srečo zaželijo ruse in melike. Razlika med tema dvema maskama je, da se v rusi skriva en človek, v meliki pa dva. Obleki pa sta si sicer zelo podobni. Melika ima približno dva metra dolgo leseno ogrodje. Njegovi daljši stranici sta med seboj povezani z loki iz lesenih palic, samo ogrodje pa je pokrito s ponjavo, največkrat z vrečevino. Spredaj ima melika leseno glavo z ušesi, iz gobca pa ji visi dolg rdeč jezik. Večkrat imajo melike gibljivo čeljust, ki jo premika tisti, ki je skrit pod masko. Zadaj ima melika rep, spleten iz slame ali kakršnega drugega odpadnega materiala, pod repom pa je privezan napihnjen in posušen svinjski mehur. Včasih ima tudi jezdeca, lutko iz cunj, imenovano faček. Spremljata jo pobirač in porta. Oba imata zakrit obraz z masko ali namazanega s sajami. Pri rusi je podobno, le da je ogrodje manjše in ga lahko nosi samo en človek, na hrbtu pa ni lutke. Po navadi je rus v skupini več, kar pa nanese tudi več gonjačev. Obe maski sta divji in nagajivi, brcata in strašita vse okoli sebe. Velja pa nezapisano pravilo, da če se rusa sama od sebe na dvorišču uleže na tla, pomeni to slabo znamenje. “Tega zato ne delamo. Radi pa prestrašimo pse, saj se rus precej bojijo,” je v šali povedal gonjač rus.

Za fašenk ni pouka ne službe

S tradicionalnimi maskami živijo vsi. Koranti so bili dedki, nato sinovi, zdaj tudi že vnuki. V orače hodijo sosedje, v vile se maskirajo sošolke, v ruse pa cele družine. Tako je tudi pri Vrtačnikovih. Trije bratje imajo skupaj trinajst otrok in vsi se radi oblečejo v ruse. Stric Slavko je bil na tisti dan gonjač v spremstvu treh nečakov, ki so bili ruse. Ana, Špela in Gašper. “Ko si v maski, lahko noriš, skačeš. Že vonj po teh žakljih spomni na nori čas v letu,” so povedali. “Ja, res norijo, ko je vsega konec, moram pa jaz vse te maske popravljati. Glavni remont pa je zdaj. V dneh pred pustno soboto iz podstrešja privlečem te maske in jih pregledam,” razlaga Slavko.

Masko ruse so obudili po zapisih iz kronike. Slavko pravi, da se njihova družina vanje maskira že 25 let, tradicijo prenaša iz roda v rod. “Otroke smo vpeljali v to. Kdo pa jih bo, če ne mi! Od pustne sobote naprej hodimo po hišah in želimo dobro letino. Tam potem kaj pojemo in popijemo, nato pa gremo naprej. Veliko je hiš, do vseh ne moremo več iti. Včasih so potem kateri užaljeni, ker k njim nismo prišli, a dnevi so prekratki,” pravi. A po vseh teh letih še vedno vztrajajo. Tiste štiri dni v letu so v kraju, pustujejo, norijo in ohranjajo kulturno dediščino. “To je naša dolžnost. Mi kot nosilci te tradicije jo moramo živeti in predajati naprej. Le tako se bodo ti lepi običaji ohranili. Ljudje so že tako preveč zaprti. Veliko jih za fašenk ni več v kraju, gredo v mesto, drugam. Včasih smo šli po hišah, pa so nam vsi odprli, čakali so maske. Danes marsikje ni nikogar. Prav je, da hodimo okrog, da se povežemo s krajani, da se vidimo, da se poznamo. Vsaj za fašenk je prav, da se vaščani bolj družimo,” razmišlja Slavko. “Deco je treba rano vpeti v to,” še poudari. “Včasih se kateri bojijo, ampak to je samo napaka staršev. Moj sedemletni sin je bil že sedemkrat v rusi. Prvič je bil star samo pol leta, pa je že bil v povorki. Oblekli smo ga v medvedka, dali v voz in je bil z nami.”

Za fašenk v Markovcih se torej ni bati. Tiste dni v tednu si večina vzame dopust. Ves kraj živi za fašenske dneve, tudi šola. Na pustni ponedeljek se učenci maskirajo, na pustni torek pa je za šolarje prost dan. Pustna povorka je v kraju na pustno soboto. Lani je sicer zaradi ukrepov ni bilo, vsaj uradno ne. Tudi letos je še pred enim tednom slabo kazalo, a zdaj bo. Sicer tudi tokrat ni tako spontano, a zagotovo je bolj živahno. Pa ne le danes, živahno bo še vse do torka do polnoči. Potem gredo maske nazaj na podstrešje in v kleti vse do naslednjega leta, ko fašenk zagotovo spet bo. “Kot je bil vsa leta nazaj in bo vsa leta naprej. Tudi v času epidemije. Fašenk vedno je. Tudi če so omejitve, ljudje ta čas čutijo in doživljajo,” je še pripomnil Mlinarič.