Poleg svečane akademije, posvečene temu pomembnemu dogodku in 220-letni zgodovini mariborske bolnišnice, ki jo je počastil tudi predsednik republike Borut Pahor s častnim pokroviteljstvom, so zdravstveni delavci pod vodstvom Muzeja narodne osvoboditve pripravili tudi zanimivo razstavo, ki v slikovni predstavitvi in kratkih pojasnilih opisuje to zgodovino.
Na ogled je tudi najširšemu krogu mariborskih meščanov in drugih, ki jih zanimajo tovrstni dogodki, v prostorih tega muzeja v Tomšičevi ulici. Sprehod med razstavljenimi slikami in drugimi predmeti je pravi sprehod skozi zgodovino naše bolnišnice, saj se je njena podoba ves čas spreminjala.
Najprej kot preskrbovalnica
Prvo obdobje je predstavljeno s srednjeveško podobo Maribora, ko je v bil leta 1384 ustanovljen mestni špital. Po svoji dejavnosti je to bila nekakšna hiralnica in preskrbovalnica obubožanih meščanov in drugih revežev. Poslopje hiralnice na južnem delu današnjega Slomškovega trga so uporabili in ustrezno preuredili za bolnišnico, ki je pričela delovati 1. decembra 1799. To je tudi rojstni dan mariborske bolnišnice. Do pomembnega strokovnega izboljšanja pri delu z bolniki je prišlo leta1844, ko so nego prevzele sestre usmiljenke, ki so z enim občasnim zdravnikom na 29 posteljah zdravile obolele meščane in prebivalce iz mariborske okolice.
Slovenska zdravstvena ustanova
Po razpadu avstro-ogrske monarhije in z Maistrovim prevzemom oblasti nad slovenskim spodnještajerskim ozemljem se je vloga Maribora spremenila, saj je, kot je dejal general Maister, mesto postalo metropola Štajerske, s tem pa so se zahteve po posodobitvi in širitvi mariborske bolnišnice povečale. Maja 1919 sta oba nemška predstojnika prim. Thalmann in prim. Filafero dobila odpovedi in interni oddelek je 1. junija 1919 prevzel slovenski zdravnik dr. Ivan Matko, kirurškega pa mesec dni kasneje dr. Mirko Černič. Že 8. novembra 1919 je nastopil službo v mariborski bolnišnici dr. Janko Dernovšek, ki je 1. decembra 1919 prevzel vodstvo novoustanovljenega oddelka za očesne, ušesne, nosne in vratne bolezni. Novi oddelek je dobil zasilne prostore v pritličju vzhodnega dela starega internega oddelka. Imel je štiri večje bolniške sobe in manjšo enoposteljno sobo. Skupno 30 postelj. 1. junija 1920 pa je bil ustanovljen še oddelek za kožne in spolne bolezni, ki ga je vodil dr. Hugon Robič in je dobil svoje prostore v kirurški stavbi. Tako je mariborska bolnišnica postala slovenska zdravstvena ustanova, ki pa se je soočala z velikim pomanjkanjem postelj.
Dvainštirideset aretiranih zdravnikov
Med drugo svetovno vojno, 8. aprila 1941, so nemške čete zasedle Maribor. Takoj zatem so vodenje bolnišnice prevzeli nemški zdravniki in 15. aprila je bilo v meljski vojašnici že 42 aretiranih slovenskih zdravnikov. Večina je bila nato s prvimi transporti izseljena v Srbijo, Hrvaško, Bosno in kasneje tudi v Nemčijo, tako da je ostala v bolnišnici le peščica slovenskih zdravnikov, ki pa so postali sodelavci narodnoosvobodilnega boja. Med nemško okupacijo so zaključili dela na še nedokončani stavbi in vanjo premestili očesni, otorinolaringološki in ginekološko-porodniški oddelek. Stavba je imela zavoljo zaščite pred bombnimi napadi temno obarvano zunanjost, zato so jo Mariborčani še dolgo po vojni imenovali "črna stavba". Prav tako so pričeli gradnjo stavbe, v kateri je danes nevrološki oddelek in ki so jo zaposleni in drugi imenovali "nemška stavba".
Aprila 1941 je bilo v meljski vojašnici že 42 aretiranih slovenskih zdravnikov
Začetek gradnje stolpnice
Leta 1961 se je začela graditi stolpnica, a je bila zaradi takratne gospodarske reforme dokončana šele leta 1978, ko so se vanjo preselili kirurški oddelki. Takoj zatem se je začela postopna izgradnja medicinsko funkcionalnih stavb za potrebe operativne kirurgije in reanimacije, transfuzije, lekarne ter fiziatrije. S pomočjo samoprispevkov so zgradili stavbo za otroške bolezni. Oddelek se je 6. marca 1987 preselil iz starih prostorov v Vinarski ulici v novo, za mlade paciente prirejeno stavbo. 22. maja 1991 je bolnišnica dobila novo porodnišnico in kmalu zatem obnovljeno stavbo, v kateri se je namestil in razširil ginekološki oddelek s svojim centrom za reproduktivno medicino. V tem času so bolnišnico vodili večinoma zdravniki, med katerimi je največjo sled zapustil dr. Zmago Slokan, po katerem se imenuje velika predavalnica v 16. etaži stolpnice.
Tudi v okviru samostojne Slovenije se razvoj ni zaustavil
