(FOTO) Zgodovina in politika: Stalag XVIII D v primežu Rusije in Desusa

Zgodba, ki se je razgrnila na podlagi številnih dokumentov in poizvedovanj, govori o tem, kako si je Rusija s pomočjo stranke Desus Karla Erjavca prisvojila tragično zgodbo nemškega taborišča za jugoslovanske, kasneje pa zavezniške vojne ujetnike Stalag XVIII D. Nekateri so operacijo celo označili za marketinško in politično odlično, saj da so se le redki - vključno s politiki, ki so se udeleževali slovesnosti, med njimi tudi nekdanji predsednik Danilo Türk - vprašali, ali ima na prvi pogled pietetna zgodba kakšna ozadja. Naše informacije kažejo, da jih ima, saj se je zgodba sestavljala natančno v smeri rusko-desusovskega prijateljstva, vpleteni pa trdijo, da gre zgolj za "favšijo" in da so nameni čisti.

Sovjetsko ali zavezniško taborišče?

Še pred desetletjem večina Mariborčanov za taborišče za vojne ujetnike, ki ga je nemški okupator v Melju odprl takoj po kapitulaciji jugoslovanske vojske, ni vedela. V njem so bili sprva nameščeni jugoslovanski in britanski vojni ujetniki. Julija 1941, denimo, je bilo v taborišču že več kot 2250 Britancev in 2200 Jugoslovanov, kmalu pa je bilo tam še 1000 Britancev več in pridružilo se jim je skoraj 7000 francoskih vojnih ujetnikov. Proti koncu leta je okupator v taborišče pripeljal nekaj več kakor 1400 sovjetskih ujetnikov, njihova številka v Melju je kmalu narasla na več kot 5100. Večina jih je zaradi nečloveških razmer umrla, aprila 1942 jih je bilo le še okoli 170. Od junija 1941 do zgodnje jeseni 1942 je bilo med vojnimi ujetniki daleč največ Francozov (7000), Britancev je bilo povprečno 3500. Jeseni istega leta je v Stalag prispelo še 2450 sovjetskih vojnih ujetnikov. Od jeseni 1942 Stalag XVIII D ni bil več samostojno taborišče.
Takšen zgodovinski in faktografski uvod je nujen iz preprostega razloga, ker se je nenehno izpostavljanje ruskih in sovjetskih ujetnikov - ki so brez dvoma v taborišču najbolj trpeli in množično umirali - prijelo do te mere, da se je v Mariboru začelo govoriti o ruskem muzeju. Ne nazadnje je na stavbi v Melju napis Muzej nacističnega taborišča za sovjetske vojne ujetnike. Kar, žal, ne glede na plemenite namene tistih, ki bi si želeli urediti ta pomnik, ne ustreza zgodovinskim dejstvom. Po številu zapornikov je bilo, kot rečeno, največ Francozov, po dosegljivih podatkih pa je bilo med sovjetskimi ujetniki največ - Ukrajincev. Ne glede na te podatke pa je taborišče danes znano kot rusko, kar je, pod črto, izkrivljanje zgodovinskih dejstev. Če bi na tem mestu nastal muzej, bi to lahko bil le Muzej nacističnega taborišča za zavezniške vojne ujetnike. Seveda s prav posebnim poudarkom, da se režim za sovjetske vojne ujetnike v Melju ni razlikoval od tistih v najhujših nacističnih koncentracijskih taboriščih.

Državni muzej na stranskem tiru

Zgodba Stalaga XVIII D je tesno povezana tudi z Muzejem narodne osvoboditve Maribor (MNOM). Stavbo nekdanjega Stalaga je pred časom odkupila mariborska občina in po prvotnih idejnih načrtih naj bi jo, hkrati pa tudi muzejski program v njej, prevzel MNOM, torej muzej, ki izvaja državno javno službo muzejev in ki je pristojen za obdobje druge svetovne vojne. "Na to vprašanje na žalost ne bi znala odgovoriti," je direktorica MNOM Aleksandra Berberih Slana odgovorila na naše vprašanje, zakaj je bil muzej, ki ima vso strokovno znanje, zbrano gradivo o Stalagu in usposobljene muzealce, odrinjen iz projekta. "MNOM trenutno nima zveze s tem projektom, vsekakor pa zbiramo muzealije in arhivsko gradivo ter še naprej preučujemo to poglavje naše zgodovine, kar je del našega poslanstva. V začetku razvoja projekta je bilo predvideno, da bo muzejsko dejavnost v tem prostoru izvajal naš muzej, saj smo pooblaščeni muzej za novejšo zgodovino SV Slovenije. Mi bomo svoje delo opravljali še naprej in računamo, da bo naš muzej, če bo dejansko zaživel, pozvan k sodelovanju. Stalag XVIII D in njegova zgodovina tako po območju kot tudi po tematiki sodi namreč v delokrog našega muzeja," pojasnjuje direktorica. Na vprašanje, ali se jim kot strokovni instituciji zdi prav, da za muzej, njegovo upravljanje in zgodovinsko interpretacijo dogodkov v Stalagu skrbi zasebni zavod, ki ga vodijo ljudje brez ustreznega znanja, izkušenj in kompetenc, pa odgovarja: "Trenutno še vedno veljavna definicija muzejev točno določa, kaj so naloge, ki jih opravlja muzej. Prav tako obstajajo zakonske podlage, ki določajo delovanje in naloge muzejev. Če omenjeni pogoji niso izpolnjeni, ne moremo govoriti o muzeju, in Stalag XVIII D to trenutno ni. V spodnjem nadstropju je postavitev, ki sicer predstavlja neko obdobje zgodovine, a ni pripravljena v skladu z muzejskimi standardi in ne ustreza načrtovani postavitvi, prav tako pa ne predstavlja zgodbe Stalaga XVIII D v popolnosti. Trenutna postavitev je le kulisa. Na žalost mi na to zdaj nimamo nobenega vpliva, saj lahko glede na zdajšnje sporazume sodelujemo le na podlagi vabila in proti plačilu za naše delo."

Rusko-Desusov center

Odgovor, zakaj je bil MNOM odrinjen, kljub diplomatskim odgovorom muzeja, bi lahko bil na dlani - težnja in poslanstvo muzeja, da se predstavi točna interpretacija zgodovine, je postala moteča in, kakor kaže, ni bila skladna z ruskimi načrti, da Stalag XVIII D uporabijo za širjenje svojega (kulturnega) vpliva. Tukaj je najbrž tudi odgovor, zakaj je bil MNOM postavljen na stranski tir in zakaj je bil kot "nadomestek" ustanovljen ruski zasebni javni zavod - Mednarodni raziskovalni center druge svetovne vojne Maribor (MRC). Novembra 2017 ga je ustanovil Petr Rižkov (častni občan Volgograda in direktor gradbenega podjetja Gorstrojzakažčik), direktor MRC pa je postal Janez Ujčič (Desus). Ni skrivnost, da je Karl Erjavec v času, ko je vodil zunanjo politiko, precej ostro zavil proti Rusiji. Zgodba se je sicer začela že pred letom 2017. Kot je razbrati iz dokumentacije, ki jo hranimo v uredništvu, je takratni ruski veleposlanik z Ujčičevim posredovanjem začel pogovore o ustanovitvi centra že leta 2014, slovesna virtualna predstavitev projekta Muzeja nacističnega taborišča za sovjetske vojne ujetnike pa je bila istega leta, ko je julija Slovenijo in Maribor obiskal ruski zunanji minister Sergej Lavrov. Takoj zatem se je mariborska mestna občina zavzela, da se v projekt vključi država, koordinacijo pa je prevzel Gorazd Žmavc (Desus). Ministrstvo za kulturo je takrat pojasnjevalo, da denarja Sloveniji ni treba vložiti, ker "njeno" delo že opravlja MNOM, ki je za to tudi plačan iz državnega in občinskega proračuna.
A zgodba je kljub različnim pomislekom šla naprej in februarja lani sta slovenska in ruska vlada podpisali memorandum, s katerim sta podprli delovanje zasebnega MRC. Ruska stran je obljubila financiranje (2,5 milijona evrov; ta znesek v memorandumu sicer ni zapisan), slovenska pa strokovno podporo, ki bi jo izvajal MNOM. A memorandum ni kar tako priletel z neba. Ministrski zbor je memorandum sprejel, ne da bi se ukvarjal s primerom, pa še pod pritiskom je bil, saj je bilo treba ob obisku ruskega zunanjega ministra Lavrova "nekaj podpisati", kar je sicer pogosta praksa. Ministri zato kakih dodatnih informacij niso zahtevali.

Država postane pozorna

Po izvolitvi nove vlade in selitvi Erjavca na drug ministrski položaj se je Desusova (zunanjepolitična) moč očitno precej zmanjšala, kar se je odrazilo tudi v projektu MRC. Državne organe je zaskrbelo širjenje ruskega vpliva preko slovenskih občin. Ne gre seveda le za MRC, temveč tudi za Rusko-slovenski center Davorina Hostnika na gradu Bogenšperk in ne nazadnje tudi za Zavod Moskovske državne univerze M. V. Lomonosova v Kopru. Po naših informacijah so občine dobile napotke, da ne sprejemajo nikakršnih obveznosti in da naj državo obvestijo, če želi kakšna tuja država z njimi ustanavljati znanstvene, kulturne in informacijske centre. Izkušeni slovenski diplomat je to komentiral z besedami: "Ni pomembno, kaj je na policah takšnih centrov, pomembno je, kaj je v kleti."
Če prej državnega pregleda, kaj se v povezavi s tujimi državami dogaja "na terenu", ni bilo, je po novem vse drugače, saj se vsako takšno delovanje gleda tudi skozi prizmo državnih interesov. In po naših informacijah bosta tako vsebinska primernost kot finančna konstrukcija MRC šli pod drobnogled. Da dogajanje okoli Stalaga XVIII D, katerega lastnica je, sproža vprašanja in pomisleke tudi na Mestni občini Maribor (MOM), se da razbrati iz različnih dokumentov. V enem piše, da bi se obnovitvena dela v objektu morala pričeti že lani, pa se niso, čeprav naj bi bilo rusko veleposlaništvo prispevalo 250.000 evrov. MRC, piše v dokumentu, naj bi prostore uporabljal, a ne plačuje najemnine in nima urejenih dokumentov z lastnikom, torej MOM.

V rokah občine

Na občini danes pojasnjujejo, da so kulturnemu ministrstvu večkrat predlagali, naj se program Stalaga vključi v državno muzejsko službo, MOM pa kot lastnik poskrbi za investicijska dela (z denarjem Ruske federacije). Kulturno ministrstvo, pojasnjujejo, je to zavrnilo, pa tudi rusko veleposlaništvo je "izrecno pogojevalo", da njihov prispevek za investicije spremlja zaveza Slovenije o zagotovitvi delovnih mest in programskem financiranju. In da, poenostavljeno povedano, ruski denar prihaja preko posebnega pravnega subjekta, torej MRC. Leta 2017 je meddržavna delovna skupina poskušala uskladiti različna stališča in jih, kot zdaj že vemo, oblikovala v memorandumu, ki sta ga vladi podpisali februarja lani.
Mariborska občina je sicer - če zelo skrajšamo - preigravala različne možnosti, kako bi stavbno pravico podelila MRC, a zakonodaja ji je kaj takšnega onemogočala, zato se je odločila, da bo stavbo Stalaga oddajala. Če informacije MOM držijo, so Stalag MRC oddali le dvakrat, občina pa pojasnjuje, da najemnik računov - očitno zaradi zapletov na občinski strani - ni mogel plačati. Računi so po Ujčičevih besedah že plačani.
Posebno vprašanje pa so obnovitvena dela. Doslej opravljena naj ne bi bila primerna in v skladu s smernicami Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Na MOM pojasnjujejo, da so bila dela opravljena, še preden so postali lastnik zgradbe: "Domnevamo, da so bila dela izvajana po naročilu veleposlaništva Ruske federacije, saj je to pogosto izražalo velik interes, da se objekt čim prej uredi in v njem začne izvajati program." Večer je denimo avgusta lani - torej v času, ko je bil Stalag že v lasti MOM - poročal, da je prvo nadstropje centra in muzeja "popolnoma opremljeno", urejene so tri pisarne za zaposlene in konferenčna dvorana. Vse to je nakazovalo, da MRC prostore že uporablja. Na dodatno poizvedovanje, ali MRC torej vendarle uporablja prostore, so na MOM dodatno pojasnili: "Gradbena dela obnove in delno opremljanje ene etaže osrednjega dela je bilo izvedeno, preden je MOM stavbo kupila. RKC je nekaj časa občasno uporabljal stavbo, ne da bi bilo to formalno urejeno, v tem času je umestila v stavbo dodatno opremo ... Ker je MRC izražal interes za večkratno uporabo stavbe tudi v aktualnemu režimu občasne oddaje, MOM ni zahtevala vsakokratne izselitve te opreme MRC."

Vizije mariborske občine

In kakšni so načrti mariborske občine? Pravijo, da so "v veliki meri odvisni od nadaljnje uspešnosti realizacije programskih zamisli MRC: uspešnega kandidiranja za najem stavbe, stabilnih virov sredstev za delovanje MRC in kakovostne izvedbe programov". Pa da bi izvedba "zasnovanih programskih zamisli ter arhitekturnih idejnih rešitev za obnovo stavbe in vzpostavitev muzeja s svojim programskim kulturnim in turističnim potencialom pozitivno vplivala na hitrejše revitaliziranje tega zdaj devastiranega urbanega območja v Melju". Na občini se ob tem zavedajo, da projekt "evidentno sega na področje meddržavnih odnosov" in "z obravnavo vprašanj vojnih ujetnikov druge svetovne vojne iz drugih držav sodi vsaj v državni, če ne mednarodni muzejski program". Če se projekt ne bi realiziral, je odprtih več možnosti, pojasnjujejo, na primer odprodaja nepremičnine ali zagotovitev spominskega prostora in ureditev nepremičnine za muzejske depoje.
Iz vseh odgovorov, ki smo jih prejeli od MOM, je razbrati, da imajo tudi sami nekaj zadržkov, ne glede na to, da so najmočnejša stranka v projektu - so namreč lastniki stavbe in lahko samostojno odločajo, kako bo projekt potekal v prihodnosti. Brez dvoma so tudi do njih prišli zadržki državnih institucij, prav tako pa informacije, da je MRC strokovno nekompetenten za izvajanje muzejskih in drugih zgodovinskih dejavnosti. A v igri je denar in Rusija je zagotovila, da denar za obnovo bo. Predvidevamo lahko, da bo občinsko vodstvo že zaradi tega zamižalo na vsaj eno oko.

Očitki so samo "favšija"

Po oceni direktorja MRC Janez Ujčiča so očitki, ki prihajajo z več strani, brezpredmetni. Da so le prisluhnili pobudam ruskega veleposlanika Dokuja Zavgajeva, ki so prišle skoraj pred desetletjem, in kot takratni podžupan Maribora jim je prisluhnil. Sodelovanje se je pričelo že leta 2011 in to je bil po Ujčičevih besedah začetek dolge poti sodelovanja z veleposlanikom, ki je bil "glavni pobudnik" glede Stalaga. Glavni poudarek na sovjetskih vojnih ujetnikih je zgolj zato, pojasnjuje, ker so v stavbi, ki jo je odkupila MOM, bivali in umirali prav ti ujetniki. O očitkih, da nimajo strokovnih kompetenc za oblikovanje muzeja, pa, da se bo s tem mesecem vse spremenilo, saj bo MRC naposled dobil sredstva, kar prav tako pomeni, da bodo lahko zaposlili ljudi, ki bodo deležni tudi muzejskega izobraževanja, ne glede na to pa računajo, da bo MNOM nosilec vsebinske muzejske dejavnosti. To, ker ni bilo denarja, doslej ni bilo mogoče, a Ujčič zagotavlja, da bo MNOM "aktivno vključen".
Glede težav z morebitnim najemom ali plačevanjem najemnine pa je spomnil na dogovor, da bo najemnina bodisi simbolična bodisi brezplačna, saj da bodo ne nazadnje vsa investicijska vlaganja v center namenjena Mariboru. MRC zato zdaj čaka na dogovor o dolgoročni najemni pogodbi. Prepričan je tudi, da bo urejen objekt, skupaj z okolico, pomenil tudi pospeševanje turizma, ne nazadnje pa tudi gospodarstva. Ruska stran z donatorji naj bi bila od leta 2014 prispevala že okoli 400.000 evrov, nova pogodba naj bi prinesla še 200 tisočakov, z novim veleposlanikom pa naj bi se dogovorili, kako v letu 2020 in kako pridi do popolne prenove objekta v dveh do treh letih. Napovedani sporazum, ki naj bi ga podpisala MRC in rusko kulturno ministrstvo, je bil po Ujčičevih besedah podpisan septembra, denar pa naj bi bil na voljo konec tega meseca. Zadoščal naj bi za delovanje centra.

Namesto epiloga

Zdaj je, kot kaže, vse več ali manj v rokah mariborske občine. Ne samo da imajo vse (nepremičninske) adute v svojih rokah, na mizi imajo tudi precej jasne pomisleke, ki zadevajo nacionalne interese, in tiste nič manj pomembne pomisleke, ki so povezani s strokovnim izvajanjem muzejske in zgodovinske dejavnosti. Bodo torej pretehtali rublji, ki bi prinesli obnovo občinske lastnine in nekoliko izboljšali podobo dela Melja, ali pa bodo potegnili ročno zavoro in dosje Stalag XVIII D vrnili na začetek in ga, tudi z ruskimi partnerji, postavili na prave temelje?