Franc Bogovič: Z migrantsko krizo smo dobili novo delitev na vzhod in zahod

Uroš Esih Uroš Esih
05.01.2019 05:08

Evropski poslanec o stanju in prihodnosti EU.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Robert Balen

Ste zaskrbljeni za prihodnost EU? V zadnjih letih smo priča nenehnim krizam, mnoge od njih še niso odpravljene, saj evropske elite zanje ne najdejo ustreznih rešitev.
"V osnovi je življenje sestavljeno iz reševanja problemov, včasih lažjih, včasih težjih. Zdaj smo v EU pahnjeni pred nekaj izzivov. Evropska unija je imela svetlejše obdobje s širitvijo po padcu blokovske ureditve. Obdobje po letu 2000 je bilo podobno medenim tednom. V EU še vedno ni zaključen proces integracije, še vedno obstajajo precejšnje razlike med državami in regijami, kar na koncu rezultira v napetostih. Delno so se razlike s kohezijsko in kmetijsko politiko zmanjšale, še vedno pa so velike. Potem pa so prišli izzivi finančne in migrantske krize. Mediteranski del EU, ki ima ekonomske težave, je imel drugačen pogled na reševanje finančne krize kot Nemčija in druge države EU. Z migrantsko krizo pa smo dobili novo delitev na vzhod in zahod. Tukaj gre tudi za delitev med novimi in starimi državami članicami EU, ki so zadnja stoletja, desetletja sprejemale številne migrante zaradi gospodarske moči ali kolonialnih povezav. Opozoril bi tudi na notranje migracije v EU, ki so zame še bolj problematične kot zunanje, na primer množični odhodi mladih iz nekaterih držav v druge."
Lahko, prosim, pojasnite?
"Dva procesa potekata. Na eni strani urbanizacija in praznjenje podeželja, na drugi strani pa selitev iz revnejših regij in držav v bogatejše. Zame je danes ključni izziv, kako ohraniti kohezivnost Evrope, da se ne bi zgodilo, da bodo najsposobnejši ljudje končali v najbogatejših državah, revnejši pa bodo še revnejši. Sami lahko opazujemo migracije naših ljudi na slovenski severni meji, na avstrijsko Štajersko in Koroško. Še precej bolj drastično je v Srbiji, kjer se je prebivalstvo skrčilo z osem na sedem milijonov, v tujino je odšlo več kot 500 tisoč mladih. Pri politikih iz starih držav članic včasih ni dovolj senzibilnosti, da bi spoznali, da nove članice nismo v enakem položaju kot na primer Nemčija ali Nizozemska."
Vprašanja zunanjih migracij ne povezujete s pomanjkanjem solidarnosti pri delitvi bremen predvsem pri novih državah članicah EU?
"Absolutno je potrebna solidarnost. Slovenci smo jo izkazali med vojno v Bosni, ko smo sprejeli 70 tisoč ljudi. Če se bo kaj zgodilo v Ukrajini, bo solidarnost potrebna nekje čisto drugje. Če se kaj zgodi v Afriki, je najprej na udaru Mediteran. Mnenja sem, da se mora EU na krize v svoji soseščini odzvati solidarno, a sistem kvot je popolnoma nerealen. Najprej zato, ker so migranti tisti, ki izbirajo, kam želijo iti. Tudi če jih kdo na silo kam prestavi, zelo hitro pridejo nazaj, kamor želijo iti. V praksi so migranti namenjeni v šest do osem najbolj razvitih držav EU. Po drugi strani pa je na primer Poljska soočena s kvoto, koliko ljudi naj bi prišlo k njim, ne da bi si sami to želeli in ne da bi imeli razvite in izdelane integracijske procese. Hkrati vemo, da se je iz Poljske po vstopu v EU izselilo na zahod več kot dva milijona Poljakov. Če pa smo pošteni - na vzhod prihajajo migranti, ki so jih na zahodu že 'prebrali'.
Osnovna težava je, da EU pri migrantski krizi nima izdelane realne migrantske strategije. Decembra 2015 sem predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja vprašal, ali je EU ugotovila, kakšna je njena absorpcijska sposobnost za migrante. Koliko migrantom lahko čez dve ali tri leta zagotovimo, da se bodo lahko počutili kot približno enakopravni Evropejci, da ne bodo pristali na robu družbe, kjer se bodo radikalizirali. Odgovora nisem dobil. Na poti do službe v bogatem Bruslju, ko grem 20 minut peš, zagotovo srečam vsaj 50 brezdomcev. Zato tega mesta, kjer si roke podajata blišč in beda, enostavno ne morem prepoznati kot lepo mesto. Spoznavam pa tudi, da kolonialne države plačujejo ceno kolonializma. Ne uspeva jim integracija. V Franciji so predmestja velikih mest geta, v katerih ni več pravne države. Pred stvarmi, ki povzročajo težave, si ne smemo zatiskati oči. Sam nikakor ne morem sprejeti politike o odprti meji EU, da lahko Evropa danes sprejme vsakogar, ki bi želel k nam tudi nezakonito."

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta