Gnev, ki se preliva po omrežjih, ne ostaja zgolj v digitalnem delu naše realnosti. Vse bolj pogosto pljuskne v fizično življenje

Svet na drugi strani zaslona je postal naša glavna resničnost, že zdavnaj pa je zastarel slogan domačega ponudnika internetnih storitev izpred dveh desetletij, ki je razlagal, da "svet ni eden, svetova sta dva". Ostal je le en svet, v katerem sta se fizično in digitalno povsem prepletla. Po zaslonu spremljamo ukrepe za zajezitev epidemije (in besnimo ob njihovi konfuznosti), skušamo poiskati najboljšo restavracijo v mestu (in ugotovimo, da je v tem času seveda zaprta) ter sledimo besednim duelom politikov na twitterju (ter zavijamo z očmi, ko vidimo, kako nizko se lahko spustijo vodilni možje in žene).

S pametnimi napravami v roki pa nismo zgolj pasivni opazovalci političnega dogajanja, temveč se lahko z njihovo pomočjo prelevimo v preiskovalne novinarje. Ovekovečimo, denimo, četico politikov, ki se v času zdravstvene krize zbere v gostilni in dvigne kozarce z radensko. Fotografiramo nadležne sosede, ki se ne držijo ukrepov in pripravijo piknik na lep sončen dan, ter podobo privoščljivo delimo z občestvom - ali pa jo posredujemo policiji. Z nekaj kliki lahko celo organiziramo protest in tako še bolj dejavno vplivamo na družbo. Skratka priročne naprave nam omogočajo participacijo in to kar iz fotelja. Namesto da brusimo kose, lahko z nekaj ostrimi besedami sprožimo revolucijo, če nam le kdo prisluhne. In ravno to je problem foteljskih revolucionarjev. Njihove pobude pretežno potonejo v poplavi objav, in to iz preprostega razloga: samo peščica ljudi je na omrežjih neizmerno bogatih po svojem socialnem kapitalu, zato se njihov glas sliši, medtem ko je tiha večina razmeroma revna.

Politiki se seveda zelo dobro zavedajo, kako lahko oplemenitijo in unovčijo socialni kapital, ki ga kopičijo, odkar so se na spletu pred približno desetletjem in pol razrasla družbena omrežja. Spomnim se, kako sem bil začuden pred državnozborskimi volitvami leta 2008, ko so se z mano po tedaj še mladostnem facebooku želeli spoprijateljiti številni slovenski politiki. Navidezno roko so mi ponudili Zmago Jelinčič, ki je že bil Plemeniti, Katarina Kresal, Bojan Šrot, Gregor Golobič in drugi velmožje in velžene tistega časa. Vsakič, ko sem prejel novo vabilo, sem bil malce vznemirjen, ker sem kot antropolog, torej "profesionalni voajer", dobil priložnost, da pokukam v zakulisje znanih ljudi. Ogledal sem si takratno predsednico LDS, ki se je ličila v toaletnih prostorih ljubljanskega kluba, in se čudil podobam Jelinčiča med streljanjem s polavtomatskim orožjem. Ko sem tisto leto pripravljal analizo lastnega omrežja za neki znanstveni članek, sem ugotovil, da sta največ prijateljskih povezav v mojem omrežju na facebooku stkala prav dva politika. Eden med njimi 4996, druga pa 4886. Sledil je vedeževalec s slovenske komercialne televizijske postaje, ki je takrat imel 3733 prijateljev, za njim je bil pop pevec s 3146 prijatelji, nato pa še dva politika (1641 in 975). Naslednji po uspešnosti zbiranja prijateljev je bil študent na izmenjavi v Sloveniji (905), sledili pa so producent pornografskih filmov (843), glasbeni producent (842) in še en politik (841). Skratka v deseterici mojih najbolj omreženih "prijateljev" je bilo kar pet politikov.

Danes po facebooku spremljam predvsem politične drugokategornike in tiste politike, ki želijo ugajati vsem po vrsti, kar pa je v času večplastnega nacionalnega razkola neproduktivna strategija. Najvplivnejši in najglasnejši so se že zdavnaj preselili na twitter, ki ima tri značilnosti. Prvič, dopušča neomejeno število sledilcev. Drugič, zagotavlja večjo anonimnost ter možnost ustvarjanja lažnih profilov. In tretjič, dopušča več "svobode govora". (Sintagmo namenoma postavljam v navednice, saj je pogosto zgolj izgovor za žaljiv in sovražen govor.) Načelo, da bogati postajajo še bogatejši, je zaradi teh treh posebnosti na twitterju lažje uveljaviti. Sledilce namreč lahko pridobite tako, da jih preprosto (pod)kupite oziroma umetno ustvarjate lažne profile, ki vam sledijo. Druga strategija za njihovo kopičenje je objavljanje kratkih in udarnih sporočil. Bolj so žaljivi in predrzni (ali pa zabavni), bolj koristijo pri plemenitenju socialnega kapitala. Ogorčenje, ki se širi med občestvom, je skoraj po pravilu voda na mlin tistega, ki podžiga z neprimernimi objavami. Ker se dno vsak teden poglablja, je treba besede sproti ostriti. Politične korektnosti v politiki na omrežjih ni več, protokola in bontona tudi ne.

Na takšnih izhodiščih je nastal tudi nedavni tvit državnega sekretarja Žana Mahniča, ki se je spravil nad novinarko TV Slovenija, češ da ji je treba pojasnilo napisati na steklenico, s čimer je namigoval, da preveč pije. (No, dejansko je napisal, da ji je treba napisati "pojansilo", kar je zanimiv freudovski lapsus, povezan s priimkom predsednika vlade.) Ksenija Benedetti, poznavalka poslovnega komuniciranja in bontona, se je nemudoma odzvala in po twitterju okarala Mahniča, da kot predstavnik države sramoti Slovenijo in da je z zapisom stopil čez rob. Mahničev "prestop" dejansko ni presenetljiv, saj je tik ob omenjenem robu sveti gral tvitanja, ki ga politiki ves čas iščejo. Če ne stopijo čisto do roba, ostanejo v poplavi tvitov skriti in neprepoznavni, če pa stopijo čezenj, jih skupnost lahko izobči. (To se očitno redko zgodi.)

Gnev, ki se preliva po twitterju in drugih omrežjih, pa ne ostaja zgolj v digitalnem delu naše realnosti, temveč vse bolj pogosto pljuskne v fizično življenje. Dokaz več, da digitalno življenje nikakor ni zgolj virtualno, fizično pa resnično, je bil vdor Trumpovih podpornikov v ameriški Kapitol. Predsednik je celoten mandat v Beli hiši (in seveda že prej) s tviti podpihoval plamen med ljudmi in nazadnje še pljusnil bencin neposredno na ogenj z izjavami o ukradenih volitvah. Množica je podivjala in krenila nad hram demokracije, visoko vijoč konfederacijske zastave. Kot vemo, je Twitter zatem hitro utišal Trumpa, ob čemer se je izkazalo, kdo so dejanski vladarji sedanjega časa. To niso tisti, ki se najglasneje repenčijo po omrežjih, temveč držijo niti v rokah oni, ki omrežja vzpostavljajo in si jih lastijo. Poleg tega se je ob bizarnem uporu ljudstva pokazalo še, kako hitro lahko po omrežjih mobiliziramo množice, in to na podlagi absurdnih teorij zarote.

~

"Knjiga je orožje, vzemi jo v roke!" je nekoč dejal Bertold Brecht. Danes pa bi lahko rekli, da je orožje telefon, ki ga držimo v rokah. Premalo se namreč zavedamo, kako hitro podležemo eksplozivnim idejam, ki nam jih nekdo postreže po zaslonu. Še manj nam je jasno, da lahko s telefoni tudi sami spreminjamo svet, in to na bolje. Omogočajo nam, da smo sooblikovalci politik, ter olajšajo širjenje zamisli, ki jih sami zasnujemo. Mimogrede, pravimo jim pametni telefoni. Mar ne bi bilo najbolj pametno, če jih namesto za pranje možganov in nove družbene razkole raje uporabimo za povezovanje ljudi in vzpostavljanje "pametnih množic", ki jih je pred dvema desetletjema napovedoval teoretik mobilnih tehnologij Howard Rheingold?

Pametno je seveda tudi, če telefon pogosteje odložimo. Tako bomo pridobili do štiri ure dnevno (človeštvo pa šest bilijonov ur letno), v katerih bomo nabrusili misli, namesto da nam jih med gledanjem v zaslon skuša prekovati nekdo drug.

~

Dr. Dan Podjed je antropolog in raziskovalec na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, izredni profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti ter svetovalec na Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani.