Vpliv digitalne tehnologije na parlamentarno delo analiziramo s pomočjo razmišljanj poslank in poslancev

Sodobna digitalna tehnologija se je zažrla v vse pore našega življenja, najvišja predstavniška in zakonodajna institucija pa pri tem ni nobena izjema. Vpogled v parlamentarne hodnike, sobane in dvorane izriše realno sliko vpetosti mobilnih in drugih naprav v vsakdan poslancev in drugih sodelavcev državnega zbora. Prenosni računalniki, mobilniki, tablice, pametne ure … so v pogonu ves čas, vtičnice pa tako rekoč zapolnjene. Ne samo v preddverju velike dvorane, kjer se največ zadržujemo novinarji, pač pa v precejšnji meri tudi v njeni notranjosti. "Vsako poslansko mesto je opremljeno z mikrofonom, glasovalno napravo z identifikacijsko kartico, sistemom za prevajanje, električnim priključkom ter dostopom do računalniškega omrežja državnega zbora," je velika dvorana s 150 sedeži med drugim opisana na spletni strani državnega zbora. Oznake, ki pred vhodi prepovedujejo uporabo mobilnikov, so postale skorajda brezpredmetne, mobilnik namreč že dalj časa ni več zgolj orodje za klicanje, pač pa je postal nepogrešljivo večnamensko komunikacijsko sredstvo. A tanka je meja med plusi in minusi, tveganje, da poslanke in poslanci med razpravljanjem in odločanjem zaradi brezmejnega "skrolanja" po ekranu izgubijo jasen fokus na vsebino, pa je vseskozi na preži.

Proti "bevskanju" na twitterju

Pošiljanje elektronske pošte, hitrih sporočil kolegom, komunikacijo s strokovnimi sodelavci, branje elektronskih medijev ter iskanje in preverjanje podatkov poslanci navajajo kot najpogostejše razloge za uporabo mobilnih in drugih digitalnih naprav med sejami in drugimi delovnimi obveznostmi v državnem zboru. "Predvsem za iskanje informacij v zvezi s temo na seji, prebiranje odzivov ljudi, ki neposredno spremljajo sejo, odgovarjanje na njihova vprašanja, pripombe, branje elektronskih medijev," pove Predrag Baković iz SD. Lidija Divjak Mirnik iz LMŠ opominja, da imajo na napravah podatke za razpravo, poleg tega pa poslanci "dnevno dobimo tudi več kot sto elektronskih sporočil, zato na teh napravah preživimo toliko časa". V SMC za svojo osemčlansko poslansko skupino pravijo, da z izjemo prebiranja gradiva na mobilnih napravah med sejami preživijo toliko časa, kolikor presodijo, da je nujno, najpogosteje pa da odgovarjajo na SMS-sporočila, v primeru daljše seje tudi na pomembnejša elektronska sporočila.

Da je golo prisotnost na seji ali angažma v razpravi pri tovrstnem tempu praktično nemogoče ločiti od sočasnega opravljanja drugih dolžnosti, je prepričan Miha Kordiš iz Levice. Jože Lenart iz LMŠ najbolj jasno med vsemi vprašanimi pove, da si aktivnega dela poslanca brez tehnoloških pripomočkov sploh ne more zamišljati. "Za aktivno spremljanje sej imam večino vsebinskega gradiva na prenosnem računalniku. Poleg tega na prenosnem računalniku dostopamo do dodatnih vsebinskih gradiv in informacij. Pošiljamo in sprejemamo elektronsko pošto, ki jo potrebujemo v času seje. Vsekakor sem aktivno prisoten na elektronski napravi več kot 50 odstotkov časa (seje, op. p.)," pove poslanec.

Kritiko nekaterim poslanskim kolegom za pretirano rabo twitterja pošilja Franc Trček iz SD, ko spregovori o svojih praksah: "Onkraj koordinacije s 'strokovci' - praviloma v povpraševanju po dodatnih informacijah glede obravnavanih vsebin via varni kriptografirani e-kanali komunikacije - praviloma (mobilne naprave uporablja, op. p.) nič sekund, ker nas ljudstvo ne plačuje za bevskanje na twitterju, ki ga sam sicer ne uporabljam. Plačuje nas za javno rabo uma, kar naj bi politika v osnovi bila."

Če ni moteče za druge, ni problematično

Peščica poslancev posredno vendarle priznava, da lahko pretirano pogledovanje na komunikacijske naprave hitro prinese tudi težave. "Ker je treba slediti razpravam drugih poslank in poslancev, se poskušam omejevati na najnujnejše," pove Nataša Sukič iz Levice. Podobno koordinator te stranke Luka Mesec: "Med sejami se ogibam uporabi teh naprav, ker motijo fokus. Jih pa uporabljam kot vir informacij, ko se pripravljam na razprave ali replike (brskam po shranjenih člankih, bazah podatkov, googlu in tako naprej)." Predsednik državnega zbora in poslanec SMC Igor Zorčič pa je prepričan, da so mobilne in digitalne tehnologije neločljiv sestavni del naših življenj, tudi med tekočim delom državnega zbora. "Sam dnevno uporabljam mobilne naprave najmanj dve uri. Med tekočim delom v državnem zboru največkrat uporabljam mobilni telefon. Med sejami ga uporabljam za branje službenih dokumentov in pošiljanje nujnih sporočil, ki so povezani s tekočim delom," strne lastne navade. Na vprašanje, ali tehnologija po njegovem opažanju kot prvega med poslanci, ki bdi nad razpravo in usmerja njen tok, poslankam in poslancem predstavlja distrakcijo na tudi večurnih sejah ter v kolikšni meri vpliva na kakovost izrečenega, pa Zorčič odgovarja: "Nisem zaznal, da bi uporaba mobilnih naprav delovala moteče pri razpravah."

Uporaba mobilnih naprav med sejami in drugimi dejavnostmi tudi ni omejena, razen v tihi sobi oziroma v primeru zaprtih sej, na katerih je stopnja tajnosti velika. Sodelujoči gredo pred začetkom teh sej skozi vrata z detektorjem kovin in naprave odložijo na skupno mesto pred vhodom v dvorano. Je pa dovoljena raba povsod drugod, predsednik državnega zbora pa "razloga za omejitev njihove uporabe, če ne moti drugih udeležencev", tudi ne vidi.

Potem pa pripombe, zakaj gledajo v telefone

Na delovnem mestu poslanke in poslanci sicer najpogosteje uporabljajo mobilni telefon in prenosni računalnik. "Pri delu v državnem zboru imam pri sebi vedno mobilni telefon, ki je povezan s pametno uro za hitra obvestila, običajno pa tudi prenosni računalnik, saj se je velikokrat treba odzvati hitro," razlaga Nik Prebil iz LMŠ. Pametni telefon in prenosni računalnik Maša Kociper iz SAB uporablja na sejah, v pisarni pa pravi, da namizni računalnik. "Najraje uporabljam mobilni telefon, saj je to pripomoček, na katerem imam vse potrebne aplikacije. Potem pa včasih slišimo pripombe, zakaj vsi poslanci med sejo gledamo v telefone," pove Violeta Tomić iz Levice, ki pravi, da je prenosni računalnik za na sejo pač "prevelik in neroden".

Na vprašanje, koliko časa preživijo na mobilni napravi med sejo državnega zbora, poslanci v veliki meri odgovarjajo, da je odvisno od situacije, dogajanja na seji, tudi nujnosti klicev in drugih obveznosti. Podajajo sicer različne ocene, nekateri govorijo bolj čez palec, drugi si drznejo biti natančnejši. Jani Ivanuša iz SNS "pet do deset minut na eno uro", Baković iz SD četrtino trajanja seje, Vojko Starović iz SAB pravi, da 30 odstotkov seje, Marko Bandelli iz SAB pa, "toliko, kot je treba, da preberem morebitna navodila oziroma pošljem navodila kolegom". Dan ni enak dnevu in seja ni enaka seji, pa ugotavlja Jerca Korče iz LMŠ: "Pri nekaterih tematikah uporabljam mobilno napravo za hitro preverjanje kakšnega izrečenega podatka. S pomočjo naprave dostopam tudi do zakonodaje, poslovnika … Pri nekaterih sejah pa mobilne naprave sploh ne uporabljam, razen če pride do kakšne situacije, ki terja hiter odziv ali prejmem kakšno sporočilo, na katero moram takoj odgovoriti." NSi-jeva Tadeja Šuštar v splošnem pravi, da je "včasih za računalnikom in telefonom cel dan, kakšen dan pa se zgodi, da preverjam samo e-pošto".

Občasna abstinenca, kdaj tudi sproščanje

Večinoma vprašani poslansko funkcijo prepoznavajo kot nujno in ugotavljajo, da morajo biti ves čas dosegljivi. Poslanka LMŠ Andreja Zabret pravzaprav govori o tem, da funkcija zahteva "celega človeka in 24-urno razpoložljivost". "Na mobilni telefon sem dosegljiv cel dan. Če se ne morem v tistem trenutku javiti, vrnem klic takoj, ko lahko," pravi poslanec Desusa Jurij Lep. Enako kolega Branko Simonovič: "Poslanci smo vedno dosegljivi na mobilne telefone." Medtem ko nekateri ocenjujejo še bistveno naraščanje uporabe zaradi epidemične realnosti, virtualnih sestankov in drugih obveznosti, ki jih je tudi politika v dobršni meri skušala preseliti na spletne platforme, Ivanuša skupno dnevno rabo med vsemi vprašanimi ocenjuje na najmanj časa, od dve do tri ure.

In čeravno v velikem deležu poslanci iskreno odgovarjajo, da na napravah preživijo dobršen del dneva, Kordiš iz Levice pravi, da kar "neprestano", nekateri izpostavljajo, da so nanje bistveno manj priklenjeni v prostem času. "Na žalost kar veliko. Predvsem čez dan, kadar delam, v prostem času pa veliko manj," odgovarja Violeta Tomić iz Levice. Jerca Korče iz LMŠ pove, da si ob koncih tedna privošči "malo oddiha" in mobilni telefon za čas sprehodov pusti na funkciji tiho. In še: "Glede na to, da sem članica Knovs, bi lahko rekla, da imam (vsaj) v času zasedanja Knovs abstinenco pri uporabi mobilnih in drugih naprav." Kociprova iz SAB pravi, da ji aplikacija, ki meri čas povprečne dnevne rabe pametnega telefona, kaže tri ure: "Če se le da, varujem oči in uporabljam večje ekrane, prenosni ali namizni računalnik, kjer pa težko ocenim povprečno uporabo." Medtem Trček mobilno tehnologijo uporablja, "kolikor malo je možno, ker rajši čas namenim izobraževanju oziroma da mi vsaj uro dnevno berejo knjige na Audible". Je pa poslanec, ki "visenja na telefonu" ne mara, slikovit, ko niza razloge, za kaj vse tehnološki pripomočki služijo njemu: "Ko pa imam res vsega poln kufer, si nataknem v pisarni slušalke in za 10-15 minut spustim kakšno dobro klasično glasbo. Praviloma skladbo​ Arva Pärta ali arijo Eline Garanče ter kaj od cvetobera sodobne slovenske jazz produkcije, ki je resnično vrhunska. Potem pa nazaj na delo do poznih nočnih ur."