Po začetku predvajanja filma Oppenheimer se je močno povečalo zanimanje javnosti za življenje človeka, ki se je v zgodovino zapisal kot oče atomske bombe. Toda zanimivo je, da nihče ne more obiskati groba Juliusa Roberta Oppenheimerja. Za to obstaja več razlogov, ki so povezani tako z njegovim delom pri projektu Manhattan kot z njegovimi osebnimi prepričanji.
Deset let po testni eksploziji, poimenovani Trinity (Trojica), se je Julius Robert Oppenheimer odločil, da se bo skril pred svetom. Leta 1955 se je skupaj z ženo ter hčerko in sinom preselil na Ameriške Deviške otoke. Družina je živela na osem tisoč kvadratnih metrov velikem zemljišču v zalivu Hawksnest na otoku Saint John, v skorajda nenaseljenem delu otočja, ki ga na večini zemljevidov ni mogoče najti.
Obstaja več razlogov za to, da se je Oppenheimer odločil umakniti iz javnega življenja. Eden je bil, da je poznal nekatere strogo varovane skrivnosti ameriške vojske, zaradi česar je bil ves čas pod nadzorom vlade. S preselitvijo na otok Saint John se je znebil agentov FBI, hkrati pa je lahko tam jadral in pisal pesmi, ne da bi mu kdorkoli gledal pod prste. Drugi razlog je, da je, potem ko je videl, kakšno uničenje bi lahko povzročila jedrska bomba, postajal vedno bolj zaskrbljen glede morebitne jedrske vojne. Ravno zaradi svojega protijedrskega stališča si je za svoj novi dom izbral Ameriške Deviške otoke, saj je menil, da so eden od zadnjih krajev na svetu, ki bi jih dosegle radioaktivne padavine.
Oppenheimer je s svojo družino tam živel do leta 1967. Po njem so poimenovali eno tamkajšnjih plaž.
Odločitev za upepelitev, ne klasični pokop
Razlog za to, da nihče ne more obiskati groba Juliusa Roberta Oppenheimerja, pišejo na portalu War History Online, je tudi dejstvo, da ga ta znanstvenik sploh nima. Bil je človek z zapletenimi prepričanji in stvar, v katero kot teoretični fizik preprosto ni mogel verjeti, je obstoj nesmrtne duše; prepričan je bil, da smrt - tako kot njegova jedrska bomba – pomeni dokončni konec življenja. Zato so ga, potem ko je 18. februarja 1967 umrl za posledicami raka na grlu, na njegovo željo upepelili. Čeprav strogo gledano res ne morete obiskati njegovega groba, pa lahko odpotujete na Ameriške Deviške otoke in se tam odpravite na Oppenheimerjevo plažo. Njegova žena je na Carvel Rocku, Oppenheimerjevem priljubljenem mestu, njegov pepel raztresla v ocean.
Na žalost je nedolgo potem, ko se je za vedno poslovil Julius Robert, v družini Oppenheimer znova udarila smrt. Pet let po raztrosu njegovega pepela se je fizikova hčerka Katherine na enak način poslovila od mame, Oppenheimerjeve soproge. Pet let pozneje je Katherine storila samomor.
Skromni bungalov, v katerem so živeli, je ostal v lasti družine Oppenheimer tudi po smrti Juliusa Roberta. Toda Katherine je v pismu, ki ga je napisala pred smrtjo, nepremičnino zapustila "prebivalcem Saint Johna". Izvirni dom družine Oppenheimer sicer ne obstaja več, ker ga je uničil orkan, toda vlada Ameriških Deviških otokov na plaži Oppenheimer upravlja dom krajanov.
Beg pred razvpitostjo
"Bežal, ubežal pravzaprav je razvpitosti, da je oče atomske bombe, pa tudi razvpitosti, ki se ga je držala po sojenju leta 1954, češ da je nelojalen, da je komunist ali morda celo vohun," je dejal Kai Bird, čigar knjiga American Prometheus: The Triumph and Tragedy of J. Robert Oppenheimer je prejela Pulitzerjevo nagrado. "Ko sta prvič videla otok, se je [Oppenheimer] zaljubil v otok ... zato se je naslednje leto vrnil in na koncu našel nekaj posesti na plaži ter zgradil zelo preprosto, špartansko kočo in tam je preživel preostanek svojega življenja ... ni šlo za pokoro; šlo je za vrnitev k fizičnosti naravnega sveta, je še ocenil Bird.
Saint John ni mogel biti dlje od življenja, ki ga je zapustil Oppenheimer – in to je bila poanta, piše BBC. Oppenheimer je odraščal v razkošnem domu na Manhattnu s tremi služkinjami, šoferjem in van Goghovimi slikami, ki so visele na stenah. Ko je družina julija 1954 pristala na otoku velikosti Manhattna, tam skoraj ni bilo telefonov ali elektrike, pavi in osli pa so tavali po umazanih ulicah. Saint John je bil le 37 let ozemlje ZDA in 90 odstotkov njegovih 800 prebivalcev je bilo potomcev nekdanjih zasužnjenih ljudi, ki so jih prejšnji danski lastniki otoka ugrabili iz Afrike, da bi delali na njihovih plantažah sladkorja in bombaža. Prvi bar na otoku je bil zgrajen šele čez dve leti. "Razlog, da so izbrali Saint John, je bil v tem, da je bilo to zaledje," je za BBC povedal David W. Knight starejši, lokalni zgodovinar, čigar družina je bila dobra prijateljica Oppenheimerjev in ki je bival v njihovi koči, ko so bili zdoma. "Nihče ni ga ni mogel nadlegovati. Nihče ni vedel, kdo je, ali mu je bilo mar. To je bil odličen kraj za skrivanje in anonimnost. Tako preprosto je."
Zvezde za novo leto
Oppenheimerjevi so tako leta 1955 na plaži v zalivu Hawksnest zgradili skromen dom. Kot je zapisal Bird, "je bil najnežnejši del Robertove narave razkrit na Saint Johnu". Jedrski fizik je pisal poezijo za svojo mizo, obrnjeno proti zalivu. Z ženo Kitty sta preživljala dneve na jadranju med Ameriškimi in Britanskimi Deviškimi otoki. Vsakega septembra je par svojim prijateljem poslal tri ducate vabil na novoletno zabavo, kjer so postregli jastogovo solato in šampanjec, najeli lokalno glasbeno skupino Calypso, Robert pa je plesal na plaži, preden je gostom pokazal različna ozvezdja.
Skoraj 70 let po tem, ko je Oppenheimer pobegnil na Saint John, ta ostaja najmanjši, najbolj oddaljen in najmanj razvit od treh Ameriških Deviških otokov. Dve tretjini Saint Johna sta še vedno zaščiteni narodni park z grčastimi gozdovi in bodičastimi kaktusi, ki prekrivajo njegove gore, ter več kot 20 pohodniškimi potmi, ki prečkajo 20 kvadratnih kilometrov veliko površino. Ni letališč ali pristanišč za ladje za križarjenje, divji osli pa se še vedno prosto gibljejo po osamljenih vzhodnih gričih otoka.
Vir: War History Online, BBC
