O tako imenovanem incidentu v Nišu se v nekdanji Jugoslaviji, pa tudi v nekdanji Sovjetski zvezi in ZDA ni veliko govorilo. Ne glede na to, da bo prihodnje leto minilo 80 let od dogodka, pa je ta še zmeraj zavit v tančico skrivnosti. Znana so le nekatera precej zanesljiva dejstva, kaj se je tistega 7. novembra 1944 dogajalo v bližini srbskega Niša. Uradno je dogodek označen za "prijateljski ogenj", torej incident, ko vojskujoča stran pomotoma napade svoje enote ali celo zavezniške. Zračne sile ZDA so namreč tistega dne napadle konvoj sovjetske Rdeče armade. Uradno zaradi hude navigacijske napake pilotov in ker naj bi jih zamenjali za nemške enote. Končni izid incidenta: več kot 30 mrtvih in skoraj 40 ranjenih sovjetskih vojakov, zaradi napada pa se je vnela huda zračna bitka med zaveznicama; dve ameriški letali P-38 Lightning in dva sovjetska lovca Yak-9 so bili sklateni z neba, tretjega sovjetskega lovca pa je prizemljila sovjetska protizračna obramba. Da bo slika še bolj tragična, je v ameriškemu napadu umrl sovjetski general Griorgij Kotov. Uradno se je zgodba - ki je seveda povzročila zaplet med zaveznicama - končala z ameriškim opravičilom in pojasnilom, da je bil napad posledica napake v navigaciji. Ne glede na ta uradni zaključek pa je domneva, ki je obveljala predvsem v sovjetskih krogih, da je bil ameriški napad nameren, obvisela v zraku. Stalin naj bi menda poveljniku zavezniških zračnih sil na Mediteranu sporočil: "Pripravljal sem se, da bi ameriškemu predsedniku čestital k zmagi na volitvah, vi pa ste nam čestitali 27. rojstni dan velikega oktobra (oktobrske revolucije) tako, da ste nam ubili 34 vojakov, 39 ranili in uničili 40 kamionov."
Kako se je začelo? Kolona vozil 6. gardijskega strelskega korpusa Rdeče armade se je 7. novembra pomikala iz Niša proti Beogradu z ukazom, da okrepi južno krilo madžarske fronte. Nenadoma, ob približno 10. uri dopoldne, so z jugovzhoda priletele eskadrilje ameriških lovskih letal P-38 Lightning iz 82. lovske skupine, ki jim je poveljeval Clarence T. "Curly" Edwinson. Priletele so nad ozemlje pod sovjetskim nadzorom. Prva eskadrilja je takoj začela obstreljevati vodilna vozila. Veliko jih je uničila, pri čemer je, kot zapisano, življenje izgubilo več sovjetskih vojakov skupaj z generalom Kotovom. Med napadom druge skupine ameriških lovcev je poveljnik 17. zračne armade general Vladimir Sudets, ki je bil takrat v letalski bazi v Nišu, izdal ukaz za takojšen vzlet dežurnim pilotom Yak-9 iz 866. lovskega letalskega polka 288. lovske letalske divizije s sedežem v Nišu. Prepričani so bili, da so konvoj napadla nemška izvidniška letala Focke-Wulf Fw 189, ki so bila zelo podobna ameriškim letalom P-38 Lightning. Čeprav so bili sovjetski lovci dobro označeni z velikimi rdečimi zvezdami, se je vnel spopad, ki je nad Nišem trajal skoraj 15 minut.
Sovjetska poročila, ki so jih sestavili piloti in poveljniki, vpleteni v incident, se sicer nekoliko razlikujejo, drugo sovjetsko poročilo denimo opisuje, da je bitko končal stotnik Koldunov, ki da se je v boj vključil kasneje in naj bi se približal vodilnemu ameriškemu lovcu in mu "pomahal" s krili, da so bile vidne oznake na njih. Kakorkoli, prva ameriška poročila ne obstajajo, saj Edwinson incidenta ni prijavil svojim nadrejenim in je odšel na dopust. Tri dni kasneje, 10. novembra, je namestnik načelnika generalštaba Rdeče armade general Aleksej Antonov o incidentu poročal generalmajorju Johnu R. Deanu, vodji ameriške vojaške misije v Moskvi. Antonov je sicer Deanu predal napačne podatke, saj je njegovo poročilo govorilo kar o 27 ameriških letalih, čeprav jih je bilo manj. Edwinsona so v času preiskave premestili v ZDA. Spor se je, kot rečeno, končal z opravičilom ZDA in izjavo, da je bil napad posledica hude napake ameriških pilotov, ki so bili poslani v napad na nemške sile na cesti od Skopja do Prištine. Ameriški veleposlanik v Sovjetski zvezi William Averell Harriman se je 14. decembra opravičil v imenu Franklina D. Roosevelta in Georgea C. Marshalla ter ponudil častnike za zvezo, da bi preprečili morebitne nove incidente; Stalin ga je zavrnil, saj da obstaja razmejitvena črta zavezniških zračnih akcij.
V Sovjetski zvezi se o incidentu ni govorilo, še posebno zato ne, da ga ne bi izkoristila takrat še zelo aktivna nemška propaganda. Spomini sovjetskih častnikov, objavljeni šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, so prinesli prve javne razprave o incidentu, čeprav nihče od sovjetskih pilotov, ki so bili neposredni udeleženci, ni objavil spominov. Ta poročila z vrhunca hladne vojne so ponavljala izrazito sovražno razlago ameriških dejanj. Ker se je incident zgodil 7. novembra, na dan oktobrske revolucije, so se pojavile trditve, da je šlo za namerni ameriški napad. Poveljnik 37. armade Sergej Birjuzov je incident prvič omenil leta 1963, ko je opisal smrt Kotova. Birjuzov je v svojih spominih citiral Koldunova in Sircova, ki sta zračno bitko opisala kot neizzvan napad dveh skupin ameriških letal, od katerih je ena krožila nad Nišem, druga pa je napadala sovjetske enote. Nasploh so spomini polni obtoževanj ameriške strani; od tega, da so Američani nadaljevali napade kljub jasnim opozorilom sovjetskih letal, ki so kazale na svoje oznake. "Provokativen napad zavezniškega letalstva", "Zahrbten napad izza vogala" in "Piratski, izdajalski napad 'zaveznikov'" - to je le nekaj zapisov iz takratnih spominov. Debate so nato potihnile vse do obdobja Glasnosti, ko je poveljnik 288. lovske letalske divizije Boris Smirnov objavil svoje spomine, v katerih se je spomnil preiskave incidenta in ponovil prejšnje trditve, da so zračni boj sprožili ameriški lovci. Smirnov je celo zapisal, da je na mrtvem ameriškem pilotu našel zemljevid, ki je označil Niš kot tarčo, kar namiguje, da je bil napad nameren.
V začetku leta 2010 je bila ruska vlada pobudnik obeležitve incidenta in ga opisala kot ameriški napad. Leta 2015 so v Nišu odkrili spomenik v spomin na sovjetske vojake. Drugi spomenik je bil odkrit na dan zmage lani, po ruski invaziji na Ukrajino. Slovesnosti sta se udeležila ruski veleposlanik in srbski notranji minister. Odkrili so tudi stensko poslikavo, ki prikazuje ameriška letala, ki napadajo sovjetske čete, in sovjetske lovce, ki napadajo ameriška letala.
Pred kratkim je o incidentu pisal tudi portal War History Online, kjer so zapisali, da je razlog napada še naprej nejasen, saj obe strani incident obravnavata kot zaupen. Ne glede na to pa incident, o katerem se še danes prepirajo, nizajo različne številke in razloge, velja za edini spopad med ameriškimi in sovjetskimi silami v času druge svetovne vojne.
Vir: Wikipedia, War History Online, Vice
