Napisali ste odličen roman in vi o njem govorite kot o romanu, ampak verjetno obe veva, da ga berejo tudi ljudje, ki se sicer ne zanimajo za sodobno slovensko leposlovje. Da ga berejo kot priročnik za preživetje raka skratka.
"Nekateri vidijo roman kot knjigo o smrtih, zame pa je to knjiga o življenju. Pa to ni floskula. To je knjiga o mojem življenju, katerega del so pač tudi smrti in bolezni. Knjige sem se lotila, ker sem si želela pisati, želela sem si, da bi se lahko ukvarjala z besedilom, ki ima zahtevnejšo strukturo. Temo je sicer težko najti, a jaz je v bistvu niti nisem iskala, zdelo se mi je, da bi lahko bilo pisanje o mojem življenju in življenju moje družine dovolj zanimivo zame kot pisateljico. Pomembno mi je bilo namreč, da mi bo ob pisanju fino, da mi ne bo dolgčas, da me bo tema vlekla. Nisem pa razmišljala, kako bo nekomu to brati in kakšna, če sploh, bo sporočilna vrednost knjige. S tem se enostavno nisem ukvarjala, pravzaprav dolgo časa sploh nisem računala, da bo knjigo bral tudi kdo zunaj kroga moje družine in prijateljev.
“Belo se pere na devetdeset je pretresljiva zgodovina izgubljanja bližnjih, ki jo krona boj proti izgubi same sebe. Ob koncu srednje šole je avtorica zbolela za rakom. Čeprav je raka vedno več, čeprav ga je danes veliko več kot pred tremi desetletji, doslej nismo imeli kakega resnega literariziranega spopada z njim”, smo zapisali v recenziji v Večeru. Na javnem pogovoru z avtorico v Mariboru pa sta z moderatorko Kristino Kočan - upravičeno - pripomnili, da je v diskurzu o raku klišejska tudi uporaba militantne metaforike.
Vsi ti govorijo: 'Moraš imeti voljo, moraš biti pogumna, moraš biti močna.' Ampak kmalu sem ugotovila, da vse mantre govorijo bolj sebi kot meni. Da so vsi prestrašeni še bolj, kot sem prestrašena sama
Zdravniku, ki bi mi ob taki diagnozi rekel, da bo vse v redu, ne bi mogla zaupati. Kako pa ve, da bo vse v redu? Edina resnica je, da se ne ve, kako bo