Hišnik

Med prvo svetovno vojno je bil zaposlen kot pleskar, po mobilizaciji leta 1917 pa je enaindvajsetletnik odšel na fronto in doma pustil nosečo ženo, za katero ni nikoli več slišal. Do oktobrske revolucije je bil s konjenico carske vojske nastanjen v gruzijskem Tbilisiju, nato pa ga je kot številne druge Ruse zajel in odplavil siloviti tok družbenih sprememb. Postal je vojak armade generala Denikina, ki je po oktobrski revoluciji prevzel poveljstvo nad belo gardo. Maja 1919 je Denikin napadel Moskvo, a ga je rdeča armada odbila. Umaknil se je na Kavkaz, kjer je bila leta 1920 njegova armada razpuščena, sam pa je pobegnil v Francijo. S tem je postal vrhovni poveljnik vojaških sil bele garde general Peter Vrangel, ki je na Kavkazu ohranil oporišče kot predsednik začasne vlade, a je novembra 1920 rdeča armada prebila njegovo obrambo, Vrangel pa se je z nekaterimi poveljniki in delom vojske po dogovoru in ob pomoči francoskih in angleških zaveznikov s Krima preko Carigrada umaknil na turški Galipoli.
Z njimi je bil pod okriljem druge konjeniške divizije generala Barboviča in tretjega konjeniškega polka polkovnika Glebova tudi vojak Ivan Timošenko. Še v letu 1920 je del Vranglove armade prišel v Kraljevino SHS, kjer je bil Timošenko razporejen h graničarjem pri Svetem Duhu na Ostrem vrhu, leta 1922 pa podobno kot mnogi njegovi ruski tovariši k Finančni kontroli. Ko so se leta 1928 tam zaostrili pogoji zaposlovanja tujcev (konkretno Rusov), je bil Timošenko odpuščen. Krajši čas je delal v Tovarni lepenke in papirja v Ceršaku, kjer je pri žaganju ostal brez dveh prstov na roki, ob koncu leta 1929 pa se je preselil v Maribor.
V nasprotju z mnogimi (zlasti premožnimi) ruskimi emigranti Timošenko ni hrepenel po vrnitvi v rojstno deželo. Sredi novembra 1929 se je zaposlil kot hišnik in operacijski strežnik v pravkar odprtem zasebnem sanatoriju Mirka Černiča. V podpritličju sanatorija je bilo delovno okolje Ivana Timošenka, ki je pri Černiču kosil, kuril, urejal okolico, opravljal drobna popravila na objektu, hkrati pa pomagal tudi kot strežnik pri operacijah. Novembra 1940 se je poročil z Marijo Mojser, šiviljo v Hutterjevi tekstilni tovarni iz Lovrenca na Dravskem polju. V sanatoriju, ki so ga zasedli Nemci, Černičevo družino pa izselili v Srbijo, je Timošenko vztrajal do decembra 1941.
Kazalo je, da se nemška oblast, ki je z ustrelitvami in izselitvami dosledno teptala komaj dobro kaljene sledi slovenstva v mestu, za Timošenka in njegovo soprogo ni zanimala. Ivan se je še pred koncem leta 1941 zaposlil kot pleskar pri cestni upravi, februarja 1943 pa je prevzel mesto vodje pralnice, nato pa še hišnika v novozgrajenem Hutterjevem bloku, ki so ga naselili nemške družine in posamezniki. Še enkrat je dokazal, da se je sposoben hitro prilagoditi spremembam. Tokrat je imel dodaten razlog za previdnost, saj je bila Marija noseča. Kljub temu sta Timošenkova med vojno večkrat prenočila Marijinega brata, ki je bil partizanski aktivist. Zakonca sta še pred koncem vojne dobila hčer in sina, po vojni sta vzgajala tudi Marijino nečakinjo.