Iluzije

Mater sem len danes, prekleti alkohol. Pavzo rabim, eno dolgo, leno, debelo, mastno pavzo. Ni šanse, da grem zdaj takoj spet v nov študij predstave, zmešalo se mi bo, jaz rabim pavzo. Sprehod, tak dolg, počitnice, ne morem. Saj ne moreš neprestano nekaj proizvajati, ne gre. Lahko sploh kdo? Gre komu to od rok, da je neprestano v pogonu? Mah, ne, sigurno ga ni, če pa je, se pa ponavlja, ne gre drugače. Mater sem povožen. Danes bi kar plačal nekoga, da namesto mene opravi delo, sigurno danes nekdo hoče igrati, bom pokril njegov honorar. Mah, ne, ne moreš tako, saj je bilo včeraj pravzaprav prav luštno, ni res? Ajde, brcni se v rit, lenuh, zmigaj se, čez petindvajset minut je začetek, zamujaš na upevanje.

Hja, nič, ko prideš v dvorano, se delaj, da si imel opravke, pa te nihče ne bo pogruntal, da se ti ne da. Da me ne bo? Joj, si naiven, vsi bodo vedeli, saj bodo vsi isti, samo delali se bodo, da niso mačkasti. Ej, ne, ni res, kaj zdaj govoriš, da so vsi lenuhi? Ti si danes pač len in ne da se ti, to ne pomeni, da si zmeraj tak. Ne razmišljaj preveč, to samo škodi. Joj, kako neumen stavek je pa to? Ne razmišljaj, ker škodi! Ne hodi, ne jej, ne kakaj, ne dihaj, ker škodi. Hm, mogoče pa bi šlo. Samo, kaj pa imaš potem v glavi, če ne razmišljaš? Tišino? Če potem razmišljaš o tej tišini, se ti potem šteje, da ne razmišljaš ali da razmišljaš, ker razmišljaš samo o tišini v glavi? U, težka bo, bo treba o tem še razmišljati. Aaaa, glej, koliko je ura, spet si se zasedel, spet si čas vrgel stran.

Vedno isto, kar nekam se zapičiš, kar nekam pošlješ misli. Ej, pa saj to ne pomeni, da nisem skoncentriran. Saj mi ni treba že prej dve uri razmišljati samo o tekstu in predstavi. Saj sem se dva meseca učil, saj je sveže. Pa danes je itak prva repriza, saj vsi vedo, da smo vsi na odru adijo. Daj, ne dajaj si potuhe! Vstani. Kdo si daje potuho? Kdo si pa ti v moji glavi, da me komandiraš? Zašel si, stari moj. Nisem, res, kdo pride gledat prvo reprizo? Če je pa jasno, da jih je vsaj pol od včeraj? S čim se ti vse ne ubadaš? Uuu, šit, glej, koliko je ura, že štirideset minut sediš tukaj in nekaj tumbaš. Gremo lepo po vrsti; nogavice, gate, srajca, mater jim vidim, spet so jo oprali na šestdeset, rokavi so se skrčili, pa daj, spet jih moram zavihati, prekratki so, če so spuščeni, se to vidi, z zavihanimi pa sem videti kot slab bankir na piru popoldne po šihtu, samo progasta kravata mi še manjka. Aaaa. Hlače, škornji - niso ne udobni ne lepi, jebiga. Ajde, dvigni rit … opa, no, vidiš, saj je šlo. Vedno isti samogovori, najprej nekaj godrnjaš, na koncu pa uživaš. Dete razvajeno. Haha, samo to je res, kako si predvidljiv, ampak se vedno znova nategneš, da nisi. Nič, fajn se imej, pa ne pozabi poslati kartice. Haha.

Adijo pamet, zdaj se že sam sebi smeješ, no, saj včasih se je treba, dolgočasni so tisti, ki se samo (pre)resno dojemajo. Pa daj no, poglej, koliko je ura, samo še sedemnajst minut do začetka, čeprav itak vedno publika na koncu zamuja. Ha, to je pa res. Kaj pa ne pridejo prej in najdejo parkirišča, sami so krivi. Zakaj so pa krivi? Čudna fraza. Zakaj ne pridejo s kolesi? Na Nizozemskem se zagotovo tudi stare mame v pelzmantlih vozijo s kolesi. Ja, če bi vsi bili s kolesom, ne bi nihče zamujal, pa še smrdelo ne bi po avtih. Sovražim ta smrad iz auspuha, želodec mi obrne. Najprej parking, potem šampanjček, potem pa zamudiš, logično. Dobro, samo tudi ti sam še pred začetkom tečeš na stranišče, ne bodi zdaj pameten. Daj, vstani, ajde, glej, čestitam, premikaš se, si že pri vratih garderobe, samo kljuko še pritisni in bo. Pritisni ali povleci? Hm, moram vprašati. Ne, povleci ni, bo kar pritisni. Daj, ne bluzi, poglej, koliko je ura, šit, teci zdaj na oder, pozabi danes na masko, prepozen si, pa daj no, kako spet …"

Zgoraj napisani samogovor ni resničen. Ni niti približen prikaz resničnega dogodka. Ni niti približen oris tega, kar mi gre po glavi, preden grem na oder. Čeprav, hmm … Ne, ni, prisežem! (Kaj pa, če je vse res? je bil slogan neke revije včasih - spomnim se ga, revije pa nisem nikoli niti kupil niti bral.) Ta zapis je točno takšen, kot je oder. Je iluzija, je slika, ki jo prodamo na odru, hkrati se pa delamo, da jo res živimo tisto uro, dve, tri. Kot vsaka iluzija ima tudi ta iluzija v sebi nastavke resničnega, nekje neko skrito bazo, podstat, iz katerega črpa. Koordinatni sistem, nastavljen na plus dve in minus tri. Odrska iluzija je trik, skoraj čarodejev trik, in to vemo, tega se zavedamo, zato jo pa radi gledamo in ustvarjamo.

Zgornji zapis ni nastal zato, da bralcu pokaže, kaj vse ti lahko gre skozi misli, preden stopiš na oder. Ne, nastal je iz igrice, iz kratkočasja, ko se nekega dne poskušaš spomniti, kaj pomeni iti na oder in kaj to vse potegne za sabo.

Zakaj bi se človek to igrico sploh šel? Najprej je zabavna, potem pa hitro vidiš, da oder pogrešaš, da si želiš nazaj. Kako? Eno leto! Lažem, več kot eno leto je minilo, odkar si nazadnje stal na njem. Še znam, se še spomnim, še gre? U, ti mater, mi je to mogoče res šlo po glavi, preden sem stopil pred publiko? Ne, ne, ni mogoče. Bi si res govoril, da potrebujem pavzo? (Mati moja, da nisem jaz vsega skupaj priklical – čakaj, umiri se, nadnaravnih sposobnosti nimaš … še.) Bi drugače dojemal vse skupaj, bi se drugače pripravil na nastop pred več kot letom, če bi vedel, da je zadnjič? Bi vse skupaj delovalo kot zadnji obrok v ameriškem filmu o zaporniku, preden mu v roko vbrizgajo strup in rečejo: "Adijo in srečno"?

Pred prvim majem se je na balkonih mojega Maribora, ki se upre, ko gre zares, in je tiho, ko bi moral kričati, začelo petje in igranje na smrt obsojenih. Žalostna koračnica, sprejeta z velikim veseljem poslušajočih, ki pravijo, da to potrebujemo, to pogrešamo, to prinaša normalnost. Normalnost? Normalnosti ni. Oziroma: odvisno, od kod gledaš ali za koga delaš. Vse je danes relativno, mar ni? Mar nima danes vsak bedak pravice do mnenja? Za nastopajoče normalnosti ni, ker ne morejo delati, ker za njih ni rešitve, ker se za njih nihče ne bori. Že več kot eno leto, nanje pa baje mislijo vsi. Larifari.

Nastopajoči opravljajo druga dela. Pobirajo jagode. Pišejo kolumne za 1. maj – jebote praznik dela, dela pa ni. Delajo na radiu, čeprav niso novinarji. V stiski igrajo na balkonih, se vklepajo pred predsednikom države (Sašo Gačnik, BRAVO!), ki nič ne vidi, nič ne sliši, razume baje vse, ampak hkrati poziva, da naj se situacija razreši, ker to je v današnjih časih pomembno, kajti slišati se pomeni imeti ušesa, v katerih so nakovalce, stremence in bobnič … Menjaj kanal, Borut, daj, saj gre, samo pogumno.

Sto dvajset opravkov na dan, da se zamotiš. Sto majhnih opravkov čez celo leto, da si ohraniš občutek, da si nekaj delal, da si bil nekje koristen. Ne, ne morem ležati doma na kavču in čakati, da Jelko vse razreši, ker Jelko ne zmore in Jelko ne zna. Sto dvajset nesmiselnih opravkov na dan, da ti na koncu gledajo iz oči in si misliš, kdaj se bo vse nehalo. Korona je iluzija, prosim, naj bo, ni možno, da nekaj, kar je nerealnega, traja že predolgo.

Ampak vseeno nekdo gre na balkon in brenka, trobi, piha, poje in bobna, in nekdo se vklene in igra, in nekdo mimo mojega okna zvončklja na kolesu in pravi, da ima dovolj, in nekdo se pod balkonom nasmehne in reče, da ko bomo nazaj, bo prvi v vrsti, in nekdo ti preko družabnega omrežja pošlje kratko vzpodbudno sporočilo, in nekdo si vzame čas, da prebere celoten članek … Upanje.

Vsi pa imamo spet iluzijo, da bo enkrat bolje; samo malo še, samo malo še …

Do kod še? Sploh še? Od kdaj že? Zakaj že?