Mogoče pa kmalu skoraj spet

Ustvarjalci v gledališču o gledališki skupnosti največkrat govorimo, da smo gledališka družina. Da so sodelavci naša druga družina. Da je gledališče svet v malem. Da se na odrskih deskah preslikava vse, kar se dogaja v realnem svetu. Svet se zdaj že leto ne preslikava. (Epidemija naj že spizdi.) Moja začasna družina je zaprta v škatli, ne more ven. (Schrödingerjeva mačka?)

Točno eno leto je minilo od moje zadnje odigrane predstave na odru. Macbeth. Uf, ne znam si predstavljati, kaj vse bo ta predstava terjala od mene, ko bom z njo spet šel na oder. Če bom še šel z njo na oder, si mislim. (Iz petnih žil bom vlekel, sovražim to.) Imam občutek, da tega še dolgo ne bo, vsaj eno leto. Podoben občutek sem imel že marca lani. (Ni me prevaral, sovražim ga.)

Od takrat nisem delal v gledališču, nisem delal predstav za v zamrzovalnik, (Odtajaj po potrebi in ukrepih.), nisem gledal niti enega internetnega prenosa ali predvajanja. (Začel sem gledati eno svojo predstavo, pa še to ravno tisto, ki mi je šla živce, in sem jo hitro izklopil, še preden se pojavim.)

V resnici sem bil prepričan, da sploh ne pogrešam gledališča, dokler nisem septembra, ko je bilo tam še možno preživljati čas, drugič v dveh dneh sedel v dvorani in zaslišal "šššššk" zavese, ki se odpira. Gledal sem prijatelja v medvedjem kostumu z veliko zadnjico in se smejal in spremljal njegove dogodivščine in užival. Zgodba o medvedku. (Do lani verjetno ne bi šel gledat otroške predstave, priznam.)

Do takrat sem bil namreč kljub prvi koronapavzi malce nasičen gledališča. (In sebe v njem, včasih človek potrebuje pavzo.)

Niti ne gledališča, nasičen samoumevnosti v gledališču pravzaprav. Spraševal sem se, zakaji so se mi zaleteli v utrujene možgane.

Zanimalo me je, zakaj se gledališče, ki je prostor izražanja in vprašanj, o svojem smislu redko sprašuje oziroma so se te teme v gledališču zelo redko odpirale. (Dopuščam možnost, da meni kaj ni jasno. Gledališče je res stara umetnost, ampak imam občutek, da ga dojemamo na star način, posebno zdaj v času korone.)

Zakaj sem v zadnjem času v gledališču gledal predstave, kjer se je samo še kričalo, največkrat na rampi, v nekakšni čudni obliki radijskih iger v živo? (O okusih se ne razpreda, vem.)

Zakaj sem moral gledati osebne zgodbe in zraven poizkušati doumeti, kaj stoji za tem dejstvom, da ne gledam samo napisanih zgodb, ki so mnogokrat bolj zanimive od dopisanih? (Nismo vsi dramatiki, žal.)

Zakaj ne gledam odrskih oseb, za katere vem, da niso resnične, in zakaj namesto njih gledam resnične osebke in njihove odrsko sfrizirane "travme"? (Zanima me zgodba, dogajanje.)

Ali s tem gledališče nehote tekmuje z banalnimi resničnostnimi šovi, kjer naj bi samo realnost bila pristna in tista prava? Ni realnost na odru banalna in dolgočasna? (Samo sprašujem, ne jezite se!)

Zakaj se v gledališču danes rado misli, da je iluzija slab in star trik? (Jaz imam rad, da se me začara, otrok v meni takrat vriska.)

Zakaj me včasih gledališče podcenjuje in misli, da ne bom razumel, če je nekaj zavito v metaforo? (Najbolj uživam, ko mi gledališče da polja svobode in domišljije, ki se sinhrono odpirajo v moji glavi, ko gledam neko stvar, ki ni dobesedna.)

Zakaj danes v gledališču redko najdem humor in ironijo ter duhovitost, ampak je vse predstavljeno samo tako resno in usodno in težko in ah in oh? (Življenje so barve, življenje je pisano, tudi če je kdaj vse videti bolj sivo, tudi ko je resno, je pisano. Bo treba preveriti dioptrijo, mogoče spet nisem sinhroniziran z okolico? Ne mislim na komedijo, čeprav jo imam zelo rad, mislim na življenje.)

Zakaj se gledališče rado pretvarja in misli, da je iskreno in da odkriva nove svetove, a hkrati to dela po nekih šablonah z mikrofoni? (Predvidljivost je dolgočasna.)

Zakaj bi gledališče danes rado na nekaj opozorilo samo s kričanjem, ko pa že vse kriči?

Zakaj se gledališče rado dela kritično, a je kritično samo selektivno, zelo redko do sebe in svojih ustvarjalcev? Je potem res še kritično ali je samo hinavsko? (Dragim kritikom – je kritika samo okus, je kritika trend?)

Zakaj je v gledališču toliko enoumja? Skoraj vsi teatri so že enaki, s skorajda enakim programom. (Pred malce več kot desetimi leti sem končal šolanje, gledališki svet pred mano ni bil tako uniformiran, zamejen. Razumem, da danes v državi vladajo omejeni pogledi in da je naša sedanjost omejena, celo fizično omejena. Je to izgovor? Je to odgovor?)

Zakaj so ustvarjalci družbeno angažirani samo na odru in v intervjujih, potem pa vse to izgine, ko se pojavijo problemi? (Težka dilema? Je res?)

Zakaj sem moral gledati predstave, ki so slabe improvizacije, in biti prepričevan, da je to odprta forma umetnosti?

Zakaj sem moral v gledališču na odru gledati nepripravljene ljudi, ki me s tem kot gledalca žalijo in tratijo moj čas, potem pa trdijo, da je to koncept, (ne)vodena improvizacija? (Da, se zgodi ali pa se ne, saj tako je v življenju, ampak žal se vidi, ko ne delaš. Poznam to, tudi sam sem kdaj to naredil, bilo me je sram.)

Zakaj so na odru ljudje, ki mislijo, da s tem, ko imajo eno roko v žepu in kvazisproščen nasmešek obrazu, še koga prepričajo, da so sproščeni in šarmantni? (Balašević je bil samo eden, pa še on je zdaj rekel: Doviđenja i sretno!)

Zakaj se gledališče pretvarja, da je drzno, a je v drznosti predvidljivo in varno? (Če pogledam samo, kaj se je delalo v umetnosti v sedemdesetih ali pa še kdaj prej, smo mi včasih res baterijsko rejeni piščanci.)

Zakaj v gledališču hote ali nehote podcenjujemo gledalca? Zakaj ga obravnavamo kot dobrega, ko kupuje karto, ko pove, da ne kupi naše ideje, pa radi pristavimo, da ni dovolj gledališko izobražen, kultiviran? (Najboljše komentarje sem dobil od neteatrskih ljudi.)

Jezim se. (Spet se nekaj pizdiš, Drevenšek. Že celo življenje moraš nekaj po svoje, z glavo skozi zid, pa koliko si star, no? Tebe res nič ne izuči?)

Zaradi gledališča se jezim, ker ga imam v resnici zelo rad. Sprašujem se o vseh teh stvareh, ker ga imam v resnici rad. Rad bi se pogovarjal o njem, ker ga imam rad. (Vedno, ko rečem, da ga imam dovolj, se zalotim, da debatiram o njem, celo sam s sabo. Haha, pišem, da ne mislim o njem, a že tri mesece v glavi snujem in sestavljam novo predstavo.)

Zlajnana puhlica, da brez gledalcev ni blablabla … Puhlica, ki to ni. Brez stika ni nič. Smo sami s svojo pojavnostjo. Z masko na praznem odru. Masko, ki je postala samo predebelo nanesen puder z malo preveč rdeče šminke na ustnicah. Čevlji so bolj shojeni, kot se vidi iz trinajste vrste, in nihče se več ne dela, da tista kriva jeklena štanga v zaodrju podpira steno dnevne sobe, ampak samo kuliso iz iverke, ki se maje, če gresta dva hkrati mimo.

Brez gledalcev so danes v gledališču samo kamere na rampi odra in zasloni na drugi strani. (Mrtvi obrazi za ekrani.)

V resnici gledališče zelo pogrešam. Najbolj pa pogrešam življenje. Običajno, a hkrati ne takšnega, kot je bilo prej. Verjetno ga vsi. Dovolj je bilo te korone, na živce mi gre. V resnici bi gledal katerokoli izmed predstav, četudi grem po njej iz gledališča jezen in nasršen. Gledal bi celo najslabšo predstavo, tako lačen sem jih.

Res sem mislil, da gledališča ne pogrešam in da o njem ne razmišljam (kako sem se prevaral), potem pa sem te vrstice spisal v devetih minutah dvajset. (Sem pogledal na uro, ko sem začel. Spet lažem, trajalo je malo dlje.) Mogoče pa bo kmalu, močno upam, da bo kmalu.