Na meji

Prispem na cilj. Vse je videti normalno, samo da ni. Nova normalnost. Maske, razdalje, grde plastične posode z razkužilom, trije v pekarni na postaji, kjer čakajo na kajzerice, štručke s sirom in kavo, ki jo odnesejo s seboj. Vse normalno. Da je to mogoče? V centru mesta so postavljene velike lesene klopce, kjer ljudje normalno sedijo, jedo sladoled, pijejo svoje kavice in vode z okusom. In se smejijo in klepetajo. Policisti jih nedaleč stran opazujejo in verjemite ali ne, ne popisujejo. Nihče ljudi ne preganja ali ustrahuje, nadleguje, nihče ne kaže svoje moči in premoči, medtem ko ljudje klepetajo, se pogovarjajo v živo in ne preko ekrana ali slušalke in se smejijo. Aaa, zato mi je čudno, pri nas se nad tabo v takem primeru že vihti pendrek in se ti žuga s prstom.

Sedim na vlaku, vračam se iz tujine v kraje, ki so baje sončni pod Alpami. Se mi zdi, da s soncem nekako vsi povezujemo neko lahkotnost, neko veselje, nek optimizem in voljo, da se da. Mi lahko torej nekdo zdaj odgovori, zakaj pa mene v tem primeru, ko pred mejo sedim v avtobusu, čudno grabi v prsih? Nimam dobrega občutka, nimam vtisa, da se vračam v sončne kraje. Nikoli nisem bil zapečkar, ki se težko spravi od doma, in nikoli v tujini nisem imel nenadne in močne želje, da bi se vrnil tja, od koder prihajam. Vedno sem poizkusil uživati in izkoristiti trenutek. Ja, se mi je že kdaj prej zgodilo, da nisem hotel priti domov in da sem hotel podaljšati novo realnost kje drugje, a na koncu kislega občutka, ker sem spet v Sloveniji, nisem imel. Do zdaj. Prvič. Grozno. Iskreno priznam, da se mi je tistem trenutku vse zdelo malo bolj zlovešče in robato in grdo. Pretiravam? Mogoče, ni prvič. Ampak so me čudni dogodki prihajajočih dni nekako privedli do istih občutkov oziroma zaključkov, kot sem jih na neki drugi intuitivni bazi začuti tam na meji. Seveda, kje pa drugje kot na meji? Nosi vsak v sebi svoj Rubikon?

Malce po prihodu so se že prvič začela subtilna namigovanja, da nas bodo spet zaprli. Lepo so nam to postregli; najprej kot namigovanja, da se lahko zgodi, da se nas zapre, potem pa vedno glasneje kot dejstvo, hja, ljudje, glejte, tako pač je, ne gre drugače. Če se smatram, da sem kolikor toliko razumen (morebitne ugovore pošljite na Večer, d.o.o., Ulica slovenske osamosvojitve 2, 2000 Maribor), me je zdaj prvič, iskreno, popadel bes. Dovolj. Ni šans. Zaprite sebe, ne pa mene. Zakaj? Jaz sem hotel gledati pomlad, hotel sem gledati, kako cvetijo trobentice in forzicije. Popadel me je bes, ko sem videl, za kako neumnega in lahko vodljivega me imajo. Kako mi s televizijskih ekranov sporočajo, da sem nevesten, da ne upoštevam ukrepov, da se baje družim na zasebnih zabavah, da ne držim distance, da ne delam od doma, ko bi zagotovo lahko, da ne nosim maske in da sem na splošno eden izmed vseh nas državljanov, ki smo nevestni in nepripravljeni sodelovati, da se vse skupaj neha.

Poslušam njihovo nabijanje krivde, v meni hkrati vre, dovolj, dovolj, mamo jim vidim, po glavi mi grejo misli, da te dolgočasne, preozke srajce, polne prleških sendvičev, zalitih z vodo, meni ne bodo več ukazovale, da ti nenaročeni odmerki cepiv in prepričevanja, da so za vse krivi drugi, meni ne bodo več ukazovali!, da se razni stručkoti za biatlon, komunikacijo in cepljenje, ki očitno ne znajo uporabljati windows excela, ter bele halje, ki se dobrikajo in mi v glavo zabijajo, da policijska ura ni policijska ura, ampak epidemiološka ura oziroma nočna omejitev gibanja, pa dobro, kdo je tukaj normalen in kdo ne?, za povrh pa še mali agresivni wannabe policaj, ki mi dopoveduje, da iz države lahko grem samo, če plačam kazen, meni ne bodo več ukazovali!

Popizdim. Doma. Kje pa drugje? V gostilni pred prijatelji ne morem. Na trgu ne morem, ker bo takoj priletel nekdo in mi rekel, hop, evo ga, izvoli kazen, povedal si stališče. Kazen. Mulc. Ne morem več.

Kaj pa lahko storim? Grem na ulico in se derem in dobim globo? Dobim glavobol? Protestiram? Ja, okej, podpišem in oddam podpis, da voda ostane pitna in čista, oddam podpis, da si mali mamini sinčki ne kupijo orožja in se igrajo generale. Okej. Kaj pa še lahko storim, razen da me razganja v kolumni? Kaj lahko storim in da zraven nisem tako agresiven in profan, kot so oni? Kaj lahko storim, da se mi občutek ujetosti in tesnobe umakne iz prsi? Kaj? In kako ne razmišljati o politiki in politikih, ki se vtikajo v vse ter igrajo bogove. Kako danes ne razmišljati politično? Kako vse skupaj odklopiti in ne postati brezbrižnež? Mogoče bi lahko šel spet iz države, ampak ne smem. Ne smem, ker nisem cepljen in pri tem tempu cepljenja to tudi ne bom do zime, pa še takrat bodo spet na vrsti ranljive skupine in bom lahko v naši alpski idili ostal še vsaj par let, ker bo vedno en izgovor … eh …

Evidentno postaja, da danes nista važni sedanjost in prihodnost. Ljudje, ki izgubljajo pamet in voljo, ki hočejo samo normalno živeti, pa pač niso naši, so proti nam! Udari, prižgi, žali, brcaj, ponižuj.

Dan pred lockdownom so v sosednjem bloku imeli zabavo. Smejali so se in zafrkavali. Že dolgo tega ni bilo slišati. Od zaprtja vsepovsod gluha tišina.

Srečam kolega, ki mi reče, da ne dela od lanskega marca. Glasbenik je. Priznan. Poslušajo ga celo tisti, ki vpijejo, da je kultura nebodigatreba in parazit. Pravi, da nima dela in da doma v studiu že počasi gleda proti stolu in štriku. Ima izjemen smisel za humor.

Srečam drugega kolega, kulturnik, nebodigatreba, parazit, režiser, mednarodno priznan in nagrajen, ki pravi, da zjutraj leži v postelji in ne ve, zakaj bi vstal, ker ne more delati, ker ne vidi smisla. Nekaj se sicer dogaja v tej Zoom realnosti, ampak to je vse skupaj nič, pravi mi, da filmi niso narejeni za Zoom. Ne vem, zakaj bi pisal, pravi, itak ne morem delati.

Tretji kolega, kulturnik, nebodigatreba, parazit, priklopljen na državne jasli, vozi dostavni avtomobil in to pove plaho, ker ve, da drugače ne zmore več, ima otroke.

Četrti kolega, kulturnik, nebodigatreba, parazit, priklopljen na državne jasli, zajedavec, po družabnih omrežjih prosi, da ga kdo najame za delo. Pripravljen je delati karkoli.

Utrujen sem, ne morem več. Zdrava pamet je šla iz Slovenije, žal mi je, če ste to izvedeli od mene. Ker zaprli se bomo za enajst dni, ampak vse bo hkrati odprto in maske na glavo in dva svinčnika v nos in 120 izjem, ki bodo jutri drugačne, in modra bo zelena in šole bodo zadnje in zadnji bodo prvi.

Naša nova realnost je tu, sprijaznimo se, po koroni ne bo vse enako. Danes, ko to pišem, preberem članek, da vsak četrti študent razmišlja o samomoru. Osebno poznam dva človeka, ki sta si v tem času sodila sama, in še enega, ki ima za sabo neuspešen poizkus. Mislim, da bo še poizkušal. Upam, da sicer ne bo, bi ga bilo škoda. Koga, konec koncev, pa ni škoda? Se mi zdi, da se pri nas to redko kdo vpraša. Pogrešljivi smo, dokler nas ni.

Poraba alkohola se je povečala, alkoholiki ga pač žulijo doma in govorijo, da imajo vse pod kontrolo (ne si lagati, prosim). Doma se tepe žene in otroke, brca se v pse in mačke.

Danes sem dobil klic. Človek na drugi strani me je vprašal, če je tukaj psihiatrična bolnišnica. Sem rekel, da ne in da naj poizkusi naslednji mesec znova, več sreče prihodnjič. Plink. Odložim slušalko.

Naša nova realnost. Na meji smo. To je vaša krivda! Požrite to! (Vem, da ne boste, ker ne berete, se vidi na daleč.)