Za devetimi gorami in devetimi vodami, za devetimi gozdovi in devetimi prepadi je obstajala dežela. V tej deželi je bilo vse popolno in ni nihče imel nobenega problema. Vsi so se razumeli in vsi so bili prijazni. Ni bilo kriminala, ni bilo izsiljevanja, ni bilo primitivizma, škodoželjnosti in privoščljivosti, vse je bilo lepo, urejeno, vsi so bili srečni. Nasilje ni obstajalo. Sama sreča in hiše iz sladkorja, vsi vrtovi urejeni. In potem je v deželo prišla zmeda in nesreča. Nekaj deklet je reklo, da je nekaj profesorjev na visokih šolah šlo predaleč, da so jih spolno nadlegovali. In vsi so bili šokirani, čeprav ne zares, o tem se je samo šušljalo, to pa nič ne pomeni. Sodelavci profesorjev niso nič vedeli in videli, ker so bili vsi ljudje v deželi od nekdaj prijazni in striktno strokovni in vse, kar so delali, so delali, da bi pomagali mladim in jih izobrazili, tako da ni bilo možno, da bi kdo kaj takšnega storil. V deželi že ne. To se dogaja zunaj, na Balkanu, tam so doma primitivni ljudje, ki ne brzdajo svojih nagonov, ne pri nas. Mi smo pošteni, vzgojeni. Skratka, o teh dogodkih nihče ni vedel nič. Zato so šli prebivalci na internetne forume pisat, kako so si punce vse to izmislile, ker hočejo pozornost in slavo.
Gibanje #metoo oziroma slovenska različica #nisisama je pljusknila v Slovenijo. S triletno zakasnitvijo, ampak končno. Kar je sicer še eden v nizu dokazov, da k nam stvari vedno pridejo z zamudo, že celotno našo zgodovino je tako. In še en dokaz, da pokažemo, da se od drugih ne naučimo ničesar, ampak da moramo vse stvari najprej poenostaviti in jih prilagoditi naši alpsko-jadranski zaplankanosti. Ob pojavu gibanja #metoo, ki ga je bilo mogoče spremljati pred tremi leti, smo lahko opazovali, kako se je večina umetniške srenje postavila na stran žrtev, pri nas pa smo seveda ubrali drugo pot. Naenkrat smo postali gluhi in slepi. Nihče ne ve nič, nihče naenkrat ni videl nič. Večina, ki se nas giblje v teh krogih, že leta posluša zgodbe mlajših kolegov o mačo profesorjih, ki učijo igro tako, da dajejo napotke, kot so "igraj, kot da imaš deset metrov dolgega", "malo si jo preluftaj, pa bo šlo", in ki za mizanscenske premike in napotke grabijo za prsi, zadnjice in rokica pri tem malo uide in ups …
Sam sem diplomant AGRFT in že takrat, ko sem sam bil na akademiji, se je vedelo, katere študentke imajo intimne individualne ure s profesorji. Ampak oni so bili frajerji, saj so punce polnoletne, mar ne? Pač so se zatreskale v profesorja, same so krive. Že v času mojega izobraževanja se je vedelo, da je poleg spolnega nasilja bilo prisotno še psihično in fizično maltretiranje, ampak se je vedno iskalo izgovor, da je študij igre specifičen in intimen študij, da so zabrisane meje. Samo v našem letniku je profesor študenta tepel pred vsemi, drugega posedel v sredino kroga, kolege okrog njega, in ga torpediral z žaljivkami in poniževalnimi izrazi. Meni se je zgodilo, da me je porival v ramo, provociral in me spraševal, ali ga bom udaril. Priznam, da sem ga hotel vžgati na gobec, ampak mi je na srečo dobra vila zadnji trenutek sedla na ramo in mi rekla, da naj tega ne storim, ker bom z akademije letel jaz, ne on. Ker profesor ve, kaj dela. Baje. Po vaji mi je pa navrgel, da sem dober, ko sem sprovociran. Tako je pač bilo pri nas.
Ponavljam, dragi profesorji - tiho ste vi, vi bi morali govoriti! V društvih, ki se ukvarjajo s to tematiko, imajo namreč ogromno anonimnih prijav, tudi z akademije
Mi smo bili drugačna generacija, ki ni prišla ven z razkritji. V resnici je bil še pred dvanajstimi leti drugačen čas in smo verjeli, kako neumno in naivno smo verjeli, da takšno maltretiranje spada v učni proces, da je to del ustvarjanja. In klali smo se tudi med seboj, sram me je tega. Danes so drugi časi, hvala bogu! S kolegi se sicer pogovarjam, da smo očitno imeli srečo v nesreči, ker nas vsaj šlatali niso, ampak samo psihično maltretirali.
Zdaj pa se je Pandorina skrinjica odprla. Nekaj kolegov in vidnih posameznikov je takoj ponudilo pomoč in stopili so na stran igralke, ki je imela neverjeten pogum, da se je izpostavila. Niso napadli domnevnega storilca, ampak so rekli, da je takšno početje neprimerno in nedopustno. A večjega odziva umetniške skupnosti vendarle ni bilo. Kam je šla solidarnost, ko se je izpostavila oseba in rekla, da je bila deležna neprimernega obnašanja s strani osebe, ki ima moč? Samo spomnimo se, kako je završalo, tudi na AGRFT-ju, ko so na Madžarskem postavljali novo vodstvo na umetniški fakulteti, vsi so se zganili in pisali #freeSZFE na roke. Kakšen je odziv danes? Dekan govori, da je poslal študentom mail, v katerem jih sprašuje, ali kdo kaj ve. Prosim, kdo je tukaj nor? Se spomnimo še hajke, ki se je sprožila, ko je neki režiser prevedel tekst in ga prodal kot svojega? Par tednov se je tekmovalo, kdo ga bo bolj osramotil, kdo bo dokazal, da je od nekdaj bil kreten, pred kamerami so se menjavali vsi dušebrižniki, ki so tekmovali v zaničevanju osebe. Kje so njihovi odzivi danes, ko ne gre za tako benigno stvar, kar plagiatorstvo v primerjavi z nadlegovanjem vsekakor je? Kako so se zdaj odzvali kolegi profesorji na akademiji? Z izjemo dveh profesoric se niso. Niti izjave kolegija profesorjev, ki obsoja spolno nasilje, nismo dočakali. Kako je možno, da kljub šepetanjem in večletnim namigom nobeden od profesorjev na akademiji ni ničesar zaznal? Vsi vse vejo o vseh, a takšna stvar pa je neopazno zletela mimo, večkrat. Neki profesor na akademiji, ki piše kolumne za drug časopis, javno zapiše, da "bi bilo lepo, če bi se igralka in njen učitelj igre na koncu spet srečala, zgladila nesporazum in postala celo prijatelja". Vaš molk je precej zgovoren in pušča odprta vrata, dragi gospodje profesorji, in dlje ko ste tiho … Mogoče ni res?
Odzvala se niso niti gledališča. Na družbenih omrežjih so objavili fotografijo igralke s pripisi, da ni sama in to je to. Me zanima, kdo ji bo dal delo, ko se bo na vse skupaj pozabilo. Nobeden od umetniških vodij teatrov se ni izpostavil in rekel, da je takšno ravnanje nedopustno. V luči kulturnega praznika je zanimivo tudi to, da se niso odzvali niti prejemniki najvišjih nagrad v slovenskem kulturnem prostoru, niti kolegij umetniških direktorjev. Izjavo so spisali samo gledališki režiserji, pa še pod to so bili podpisani samo režiserji mlajše generacije. Niti ena režiserska avtoriteta ni prispevala podpisa. V Plešasti pevki Ionesca se neprestano pojavlja stavek: "Kako zanimivo in kakšno nenavadno naključje." Da ne bo napačnega vtisa; oglasili so se filmski kolegi igralci, režiserji in Zveza društev filmskih ustvarjalcev, čeprav so se zlorabe na akademiji dogajale v gledališkem oddelku.
Tišina je glasna in bobni, očitno se sliši zelo daleč. Najbolj me je v zadnjih dnevih pretreslo dejstvo, da mi neprestano zvoni telefon, ker me kličejo ljudje in me sprašujejo, ali kaj vem, kdo je bil in ali je bil ta ali ta, ker so že oni sami par let nazaj slišali, da je pa ta in ta profesor znan po dejstvu, da si študentke igre vabi na dom. Da so že sami slišali, da pa je ta pa ta takšen. Ti ljudje niso tračarji, in kar je najbolj žalostno, niso iz umetniških krogov. Očitno vsi nekaj slišijo, ptičice govorijo, čuje pa noben. Tudi sam nikogar ne obtožujem, ker se zavedam, da to niso lahkotne obtožbe, ampak ponavljam, dragi profesorji - tiho ste vi, vi bi morali govoriti! V društvih, ki se ukvarjajo s to tematiko, imajo namreč ogromno anonimnih prijav, tudi z akademije. Žrtve so pa za zdaj še tiho, ker ne dobijo podpore od zgoraj.
Ker profesor ve, kaj dela. Baje
Večina medijev je presenetljivo tiho. En dan novica, drugi dan odmev, pa nič kaj več. Kot da tematika ni aktualna in se ne dotika celotne družbe, AGRFT gor ali dol. Ne odpirajo se javne debate o mejah spodobnega in o mejah dopustljivega, ne raziskuje se, vse se samo prepušča osebi, ki je dogodek prijavila. Nekateri mediji gredo celo tako daleč, da pod novicami dopuščajo komentarje in se veselijo, ko vulgarneži in primitivci pišejo v smislu #nisisama ampak #SamaSiKrivaKajSiPaLuštna, njim pa se klikanost in vidnost večata in večata. Aja, jaz sem neumen, najprej biznis potem kultura.
Besen sem. In to ni važno, ker pri nas v deželi je vse v redu, mi smo super. Naj vse tako ostane, mar ne?