Kot desetleten deček sem v Bazovici strmel, kako so Angleži metali vojaški material in opremo v brezno, ki je pred tem služilo tržaški občini za odlagališče smeti in odpadnega materiala.
Po hladni vojni stoji tam državni spomenik žrtvam pobojev po vojni, ko naj bi slovenski partizani opravljali etnično čiščenje ozemlja vseh Italijanov. Tako pravijo vodilni italijanski politiki (tudi predsednik Mattarella) vsak 10. februar, ko je v Italiji državni dan spomina na “poboje in izgon Italijanov iz Istre in Dalmacije”. Tja z vsega polotoka vozijo šolarje, da se seznanijo s “slovanskim barbarstvom”. Televizija prikazuje grozljivke na isto temo. V Rižarno, kjer so krematorijske peči skurile več tisoč protifašistov, ne hodijo več. Sprevržena resolucija Evropskega parlamenta jim je dala odvezo za zmeraj.
Tja se bosta podala predsednika Mattarella in Pahor za “spravno dejanje”, še prej pa bosta obiskala spomenik bazoviškim junakom, jeseni 1930 usmrčenim tigrovcem, ki za uradno Italijo še vedno veljajo za “polnomočno obsojene teroriste”. Italijani pravijo, da bodo Pahorja vljudno pospremili, pomembno pa bo samo, da se bo poklonil “fojbi”. Lani je tržaški župan glasno zahteval, naj se Pahor pride “opravičit za slovenske zločine”.
V zameno, pravijo, naj bi Slovencem v Trstu vrnili Narodni dom, ki so ga fašisti zažgali in opustošili pred natanko sto leti, da bi mesto ob zalivu “očistili slovanske nesnage”.
Vračanje prostorov je zapisano v zakonu o pravicah slovenske manjšine, ki je bil odobren pred dvema desetletjema. Tam piše, da bi se moralo zgoditi v petih letih, a kaj, ko Slovenci čakajo vrnitev drugega, sicer manjšega Narodnega doma v predmestju Svetega Ivana že celih 65 let.
Kaj ima spravno dejanje skupnega z vračanjem Narodnega doma? So ga zabarantali? Navsezadnje bo šlo samo za simbolno dejanje brez posledic. V Narodnem domu ostane fakulteta za tuje jezike. Morala bi se izseliti na nov sedež, a še ni nared. Točneje, gre za podrtijo v nekdanji umobolnici, ki je last tržaške občine. Ta mora še izglasovati prenos lastnine, kar ne bo lahko, saj ima desnica v tržaškem občinskem svetu trdno večino. Potem bo univerza morala podrtijo obnoviti. Šele ko bo vse urejeno, se bo fakulteta izselila iz Narodnega doma. Tudi tega je treba temeljito preurediti, saj sploh ni to, kar je bil pred požigom. Iz modernega večnamenskega poslopja, kjer so bili gledališče, telovadnica, kavarna, restavracija, hotel, banka, glasbena šola, pravniške pisarne in celo privatna stanovanja, so namreč naredili najprej poceni hotel in nato šolsko poslopje. Vse terja veliko denarja in časa. Če bo šlo vse po olju, kar pa ni rečeno, bodo Slovenci prestopili prag obnovljenega središča čez dobrih deset let.
Medtem pa so, ob nuji italijanske politike, da povsem zasenči vračanje Narodnega doma, hiteli z improviziranim spravnim dejanjem, ki ga sploh niso pripravili, kot se spodobi.
Kajti Italija še vedno ni objavila poročila mešane slovensko-italijanske komisije zgodovinarjev, kar bi dokončno razblinilo nesramne špekulacije o etničnem čiščenju “balkanskih barbarov”, tudi ni utišala uradnih izjav ob dnevih spomina niti ni nehala podeljevati spominskih kolajn potomcem med vojno padlim fašistom. Preprosto povedano, ni opravila obračuna z lastno preteklostjo, kar so storili drugi omikani evropski narodi. Še vedno igra vlogo nedolžne žrtve na osnovi skonstruiranega mita, da so med drugo svetovno vojno Italijani v Afriki, Rusiji in na Balkanu bili le “simpatične dobričine”.
Zato resno dvomim, da bo svečanost v Narodnem domu, tako in tako omejena zaradi ukrepov v zvezi s pandemijo covida-19, šla v zgodovino kot resnično iskren korak k izboljšanju odnosov med našima narodoma. Prepričan sem tudi, da Italija še ni izstavila pravega računa za vse to. Najbolj glasni so te dni potomci istrskih optantov, zato sumim, da bomo spet slišali zahteve o vračanju njihove imovine, ki jo je Slovenija sicer plačala, a denar še vedno leži v neki evropski banki.
