(INTERVJU) Alenka Bratušek: Ne o reformah, raje govorimo o spremembah

V zadnjem obdobju vas videvamo na poplavnih terenih, ogledi in obiski so gotovo nujni za razumevanje in dojemanje razsežnosti škode, hkrati pa vam zaveze, dane na terenu, zaradi neposrednega stika z ljudmi prinašajo tudi večjo odgovornost. Kako z zavezami do ljudi koordinirate nadalje ob možnostih, ki jih imate, ko se vračate v pisarno v Ljubljano?

"V zadnjih dveh mesecih sem res bila ogromno na terenu, tako da visokih pet skoraj ne znam več nositi. To se mi zdi prav, saj sem ministrica, odgovorna za infrastrukturo. A vsaka cesta nekam pelje in vedno srečaš ljudi. Od samega začetka sem srečevala ljudi, ki so bili zelo prizadeti, kar je razumljivo. Ključno se mi zdi biti iskrena in poštena in ne dajati lažnih obljub, raje povedati, da se nečesa ne da urediti takoj, ampak v roku meseca, kot pa reči, da bomo v tem tednu uredili, potem pa tega ne moremo. Tak je moj odziv. Moram reči, da na terenu - tudi v Strugah sem bila večkrat - večjih izzivov ali težav z ljudmi nisem imela, pa sem se z njimi veliko pogovarjala, jih poslušala, kdaj z njimi tudi jokala, ker so njihove stiske res hude. Nikjer, ne prek televizije ne časopisa, tega občutka ne moreš dobiti. Verjamem, da si ljudje želijo, da bi bile določene odločitve že sprejete, a politika ne more na pamet sprejemati tako pomembnih odločitev, kot je selitev ljudi iz njihovih domov. Treba je imeti strokovne podlage in argumente, ugotoviti, kako je nek plaz, govorim konkretno za Struge, nevaren, kako ogroža ljudi, ali se ga da ali ne da sanirati, kaj narediti, če se plaz sproži. Skratka, cel kup odgovorov potrebujemo, preden lahko politika sprejme odločitev. Seveda bomo mi morali ljudem razložiti, zakaj kakšna odločitev, a moramo imeti zadaj cel kup strokovnih odločitev. Zato mogoče traja dlje, kot bi si ljudje želeli, jih pa razumem. Prihaja zima, radi bi vedeli, kako in kaj. Lahko jih samo prosim, da razumejo, da ne moremo delati na pamet in da potrebujemo odločitve in ocene strokovnjakov."

Čas gotovo različno mineva ljudem, ki čakajo na odločitve, kot stroki in politiki ob njihovem sprejemanju. Boštjan Šefic je v torek analiziral dosedanje ukrepe in začrtal pogled vnaprej, izpostavil pa tudi zgodovinskost vladnega ukrepanja - tudi v smislu takojšnjih predplačil občinam. Kako vi ocenjujete popoplavno učinkovitost z vidika dinamike, operativnosti vlade?

"Povem lahko za ceste. Mi smo v praktično mesecu in pol ali še prej sanirali približno 500 kilometrov cest do faze prevoznosti. Vse ceste po Sloveniji so bile v tem času prevozne, tudi cesta v Strugah, ki je je nekaj sto metrov manjkalo, treba je bilo navoziti 15 metrov v višino zemlje, kamenja, da smo lahko zravnali in naredili cesto prevozno. To še ni enako stanje, kot je bilo pred poplavami, ampak ceste so prevozne. Postavili smo šest začasnih mostov. Mislim, da smo cestno infrastrukturo res zelo hitro uredili do prevoznosti. Zdaj sledi vračanje v prvotno stanje in potem tudi v okviru popoplavne sanacije še nadgradnja, tudi izboljšanje poplavne varnosti. Za ta del torej lahko rečem, da smo stvari res hitro uredili. Druga stvar, s katero se soočam, odkar sem odgovorna še za ministrstvo za naravne vire in prostor, pa je, da je res prvič, da so občine v dveh mesecih dobile že kar nekaj denarja. Do prejšnjega četrtka, ko smo bili na Koroškem, je bilo nakazanih 53 milijonov, v petek še nekaj več kot 20. Moj cilj je, da je do današnje sobote vseh 218 milijonov sanacijskih sredstev, prvi del avansov, pri občinah, če bodo vse občine seveda zahtevke dale. Če nam neka občina zahtevka ne pošlje, ga seveda ne moremo plačati. Mi jih celo kličemo, naj to naredijo. Mislim, da to ni majhna stvar. Če ocenjujemo intervencijske stroške, pa mora uprava za zaščito in reševanje vse račune preveriti. Pri tem se pojavljajo tudi problemi. Eno so računi za cigarete, alkohol in tako naprej, ki so bili dodani, in teh skozi intervencijske stroške država ne sme plačati. Ker je treba račune pregledovati, lahko gre nekoliko počasneje. Na spletni strani ministrstva za finance dnevno osvežujemo podatke o tem, koliko sredstev so posamezna ministrstva že zagotovila, in do srede je bilo okrog 185 milijonov evrov vsega skupaj za poplave iz državnega proračuna že plačanih. Kljub temu da si ljudje želijo, da bi šle stvari hitreje, mislim, da tako hitro, kot gredo v tej nesreči, res še nikoli niso šle. Res je pa tudi, da je to nesreča epskih razsežnosti, ki je pri nas še ni bilo. Tako da je naša naloga, da vse izpeljemo maksimalno hitro."

Govorite o povrnitvi v prejšnje stanje, a bo ključna tudi obnova z razvojem, spremembe, ki jih bo deloma predvidel tudi zakon o obnovi. Regije, kot sta tudi Koroška, Savinjska, so zaostajale v razvoju in je zdaj morda priložnost za njihov razvojni pospešek, da bi bil regionalni razvoj vendarle enakomernejši.

"Absolutno, za razvoj ali popoplavno bolj odporno infrastrukturo, kakorkoli to poimenujemo. V programu za popoplavno obnovo imamo predvidenih nekaj novih cest, na primer cesto Črna-Mežica. Ne razumem, kako poslanci v opoziciji tega ne razumejo in to problematizirajo, kot recimo tudi, da imamo v programu na primer tudi novo obvoznico Luče. Vanj absolutno sodi, ker bodo Luče poleg nove obvoznice pridobile tudi bistveno boljšo protipoplavno varnost. Rada bi ga videla junaka, ki bo rekel, da ceste Črna-Mežica ne moremo delati v okviru protipoplavne sanacije. Tisti, ki smo bili večkrat v Črni, vemo, kako se pride tja, in vemo, da je nova cesta več kot nujna - in prav je, da jo realiziramo v okviru sanacije tega območja."

Župani so ves čas izpostavljali, da gradbene mehanizacije ni dovolj. V tem tednu ste zagotovili dodatne ekipe, ki ste jih napovedali ob nedavnem obisku na Koroškem skupaj s premierjem Golobom. Je aktivirano zdaj vse, kar je razpoložljivega - in dovolj - in ali je ob tem čutiti tudi kak pritisk gradbenih podjetij, tudi s cenami?

"Poplave so bile s četrtka na petek ponoči. Prvi sestanek smo imeli že v soboto pri predsedniku vlade, jaz sem imela prvi delovni sestanek na ministrstvu v nedeljo, v ponedeljek pa so bili pri nas vsi naši koncesionarji, se pravi cestni in še nekaj večjih gradbenih podjetij. Z eno samo prošnjo sem se obrnila nanje, in sicer da povedo, koliko ekip lahko dajo na razpolago. Logično je seveda, da je koncesionar, ki je že na nekem območju in ima tam mehanizacijo in delavce, prvi, ki lahko pomaga, a ko je temu zmanjkalo, smo poslali še druge. In tako smo delovali - in na cestnem delu se nam ni zgodilo, da ne bi bilo ekip, ki so delovale po fiksnih cenah, kot jih koncesionarji imajo. Za nas to ni bila dilema. Ugotavljam pa zdaj, da je v vodah situacija nekoliko drugačna. Tam so imeli predvsem v osnovi določene bistveno nižje cene, ampak s takimi so se prijavili na razpis, zato je tedanji minister Brežan v interventnem zakonu predlagal, da se cena za koncesionarje v vodah dvigne in izenači z našimi. Drugi dan, ko sem prevzela odgovornost še za to ministrstvo, sem sklicala koncesionarje, odgovorne za vode. Njihove ekipe so polno zasedene in zato zdaj iščemo druge. Začeli smo s Črno s šestimi ekipami, na objavljeni poziv se je prijavil Pomgrad, ki je tudi relativno blizu, in zagotovil šest dodatnih ekip, pozvali pa smo vse, ki so se prijavili na ministrstvo za naravne vire in prostor (MNVP)."

So prisotni pritiski gradbenih podjetij, je po vaši oceni v perspektivi tudi po tej nesreči pričakovati "vojno dobičkarstvo", podobno kot pri covidu, ko so se nekateri okoriščali. Ali in kako jih boste preprečili?

"Želimo jih preprečiti, zato iščemo zakonsko rešitev. Tudi iz razloga, ker nas naši koncesionarji in gradbinci opozarjajo, da občine dajejo kar nekaj više cene gradbincem, predvsem manjšim lokalnim, ki bi jih mi tudi lahko vključevali. A seveda, če bodo občine nekomu dale za uro dela bagerista z bagrom 70 evrov, ne bo delal za manj. Tako da gledamo, kako bi cene limitirali oziroma uredili. Na državnem nivoju mislim, da vsaj za zdaj še nimamo večjih izzivov. Bi pa seveda občinam radi pomagali, zato smo že pred časom na spletni strani objavili cenik naših povprečnih cen, s katerim si tudi župani in županje lahko pomagajo, a če jih izsiljujejo … Mislim, da bomo po tem, ko je moralo biti vse intervencijsko in hitro, znali identificirati konkretne projekte, da bo stvar lahko malo drugačna. Poleg tega bomo vse stroške javno objavljali."

Da bo vse transparentno?

"Da bo transparentno. Tako da ne glede na vse - vsak, ki bo dobil posel po interventnem zakonu, bo javno objavljen."

Ko smo ravno pri urejanju vodotokov in smo prešli intervencijsko fazo, boste, potem ko ste prevzeli še ministrstvo za naravne vire, potegnili bolj trajnostne poteze - nanje opozarjajo tudi v svetu za vode. Tudi župani povlečejo kako hitro potezo, ne tako dolgoročno.

"Absolutno moramo delati tako, da se takšna škoda ne bi ponovila. Zdaj na MNVP-ju vidim, kako ljudje z različnih vidikov gledajo na isto stvar. Narava je pomembna, zame o tem ni dvoma. Mislim pa, da prav hudo veliko protipoplavnih ukrepov župani še niso naredili, temveč so bolj ali manj sanirali nujno. Razumem pa župane, da so, ko so bili v stiski, ko jih je bilo strah, kaj bo, ko po njihovi oceni ni bilo dovolj mehanizacije v vodi in so ljudje pritiskali, kaj bo, in če bo dež, tudi ukrepali včasih po svoje. Mislim, da bolj ko se stanje normalizira, lažje bo vse usklajevati. Seveda je treba razmišljati dolgoročno, ne delamo za leto ali dve, temveč gre za dolgoročne rešitve, ki pa morajo ob morebitni novi poplavi zdržati. Hkrati pa je treba upoštevati, na kar pa me opozarjajo župani, da je recimo kamnite zložbe v vodotokih odneslo. Prepričana sem, da bomo s strokovnjaki iz sveta za vode in obnovo našli trajnostne rešitve, ki bodo dovolj odporne. Upam pa tudi, če so to bile sto-, petstoletne vode, da več generacij tega res ne bo doživelo."

Zdi se, da se umeščanje objektov v prostor v Sloveniji vedno znova sprevrže v konflikte. Močna je nevladna scena, tudi varovanje narave, tu imamo Naturo 2000. Kako boste usklajevali vse interese - ne nazadnje tudi na Evropski komisiji pravijo, da bodo pozorno spremljali, ali bo šlo za posege v naravo?

"Poseg v prostor je vedno konflikt med različnimi akterji. Sodelavcem na MNVP-ju sem povedala, da si samo želim, da se ti konflikti rešujejo. Vedno je treba najti kompromis. Če vsak vztraja pri svojem, rešitve ni. Če dam primer nasipa na Muri: prvi dan sem povedala, da zame osebno ni sprejemljivo, da bo narejen leta 2026, kot načrtujejo. Ko so mi povedali, da je "konflikt", ali bo ta nasip nekoliko bolj na kmetijski zemlji ali v Naturi 2000, sem rekla, naj strokovnjaki povedo, kaj je bolj primerno, naj se pogovorijo, ne smemo pa s tem odlašati. Imamo primer tretje razvojne osi, ko mi en direktorat na ministrstvu zavrže vlogo, ker ni popolna, to pa ni zato, ker direkcija, organ v sestavi ministrstva, svojega dela ne naredi pravočasno. To je zame nesprejemljivo. Absolutno nobenega vtikanja politike v stroko, a odločitve se morajo sprejemati v rokih, da bodo pripeljale do nečesa, ne pa da čakajo in se stvari leta ne uredijo. Verjamem, da strokovnjaki morajo najti rešitve oz. kompromise, ki pripeljejo do končne rešitve."

Pri črpanju kohezije je 60 milijonov evrov iz paketa 2021-2023 ostalo prav iz naslova urejanja voda. Večina zato, ker projekti niso zbrali papirjev za umestitev v prostor. Kako bo ministrstvu v zadnjih mesecih do izteka roka uspelo porabiti denar?

"Bom iskreno povedala, da v tem kratkem času še nimam odgovora, na ta pogovor prihajam s kolegija. To je izziv, ki se ga zavedajo tudi sodelavci, odgovorni za to. Prosila sem jih za načrt do konca tedna, kako bi ne le ta del, ampak tudi ostala kohezijska sredstva počrpali."

Premier Robert Golob je sam omenil, da se v krizni situaciji, kot so bile poplave, razdrobljena ministrstva niso izkazala za najboljšo rešitev. Je ministrstev preveč, bi lahko bili z manj ministri bolj učinkoviti?

"Iskreno, jaz tega prav hudo ne vidim, če je koordinacija dobra. Imeli smo ogromno koordinacije, sestankov, ki jih je skliceval premier, in tudi zato so stvari lahko stekle hitro. Kako pa se bo predsednik vlade glede organizacije odločil naprej, pa je čisto njegova stvar."

Tudi sami ste vodili vlado. Bi sami imeli toliko ministrstev?

"Delo se da organizirati na tak ali drug način, so prednosti, če se lahko minister bolj podrobno ukvarja z manjšim resorjem, to je za ministre lažje, kot če imaš ogromen resor in vsebine, a, kot sem rekla, je to odvisno od organizacije. Mislim, da tudi ministrstva, ki so bila postavljena s to vlado, imajo smisel in vsebino. To je odločitev predsednika vlade. Sama ne čutim, da bi bilo delo ob več ministrstvih težje, mislim, da je lahko o kaki stvari lažje in hitrejše."

Govori se tudi o reorganizaciji okoljskega dela ministrstev, tudi da bi se prostor priključil infrastrukturi. Je to realna možnost?

"V tem trenutku usmerjam vse sile v to, da bo delo opravljeno, in se ne ukvarjam z organizacijskimi dilemami."

Se vam kot nekdanji premierki zdi, da je premier Golob dovolj in ustrezno obrazložil zamenjavi ministrov Uroša Brežana in Irene Šinko? Slišali smo le nekaj skopih besed. In še, ali je res, da ste iz Večera, ki je o tem prvi poročal, izvedeli za te menjave?

"Ne, to ni bilo tako. Če kot predsednica vlade enemu ministru ne bi več zaupala, tudi obrazložitev ni potrebna. Če najožjemu sodelavcu ne zaupaš, pa se ne bom spuščala v razloge, zakaj tega zaupanja ni, kajti to lahko vesta samo dva; - mislim, da težko delaš naprej. To vam povem tudi iz izkušenj predsednice vlade. Razlogi pa so lahko takšni in drugačni. Zelo se nagibam k temu, da bi si predsednik vlade imel možnost ekipo izbirati sam, kajti na koncu je odgovornost res najbolj njegova. On je tisti, ki bo volivcem na koncu povedal, to smo naredili, tega ne, ne pa zdaj vmes pojasnjeval, zakaj je bilo nekoga treba zamenjati. Konec koncev smo vsi mi na njegov predlog postali ministri, brez njegovega podpisa to ne bi bili."

Še ena zgodba je na ministrstvu za naravne vire, in sicer Verbund, prejšnja garnitura na ministrstvu je znova zagnala pogajanja z Verbundom. Ste že seznanjeni, kje so pogajanja, gre upati na uspeh ali bodo oškodovanci prepuščeni sami sebi in odvetnikom še dalje?

"Seznanjena sem samo s tem, kar ste zdaj povedali, bolje in bolj primerno je, da o tej stvari ne govorim, dokler ne vem več o tem."

Če se pomaknemo še v delovanje vlade in koalicije. Kako tesno ste vpeti v delovanje Golobove stranke in ali obstajajo znotraj Gibanja Svoboda različne struje, tudi struji bivših SAB in LMŠ?

"Pri predsedniku vlade imamo ministri Svobode redne tedenske sestanke, na katerih predebatiramo marsikaj vsebinskega, političnega. Sama lahko rečem, da sem tudi na lokalni ravni dosti vpeta v delo stranke, prav v soboto sem bila na srečanju predsednikov lokalnih odborov v Naklem pri Kranju, kjer je bilo kar lepo število ljudi. Zase menim, da sem glede na delo in obveznosti v službi precej vpeta v delo stranke in bi mi kaka obveznost manj v tem pogledu prišla prav, a hkrati se zavedam, da je stranka in njeno delovanje pomembno, da je strankarskim ljudem treba povedati, kaj delamo na državni ravni - in da oni prenesejo to na lokalno raven. Kar pa se tiče struj, pa bom tako povedala: svojim bivšim članom SAB sem, ko smo se priključevali Gibanju Svoboda, povedala, da je SAB-ove zgodbe konec in da naj tisti, ki verjamejo, da lahko gremo skupaj v novo zgodbo Svobode, gredo z nami, za ostale pa je morda bolje, da ostanejo zunaj. Prava pot je, da delamo skupaj in enotno.

Osebno občutkov struj nimam in si želim, da gre stranka enotno naprej, ker nam bo le to zagotovilo uspeh na volitvah."

Glede na to, da z Marjanom Šarcem, torej nekdanji SAB in LMŠ, vodita po dve ministrstvi - ali sta na nek način zmagovalki Golobovega časa?

"Sva zmagovalca v tekmovanju, kdo naj ima več dela. To je dejstvo. Z Marjanom sva se na to temo kar dobro pohecala. Sva zmagovalca v tem, kdo si je prislužil dodatno delo. Ker, iskreno, in eno in drugo področje, in kmetijstvo in MNVP, ki sva ju dobila zraven, sta res zahtevna resorja, in tudi obramba in infrastruktura nista najlažja. Tako da imava zdaj obsežno, težko nalogo, da vse to pripeljeva do rezultatov do imenovanja novih ministrov. Tudi kar nekaj stičnih točk je, toliko kot sva se slišala v zadnjih treh dneh, se dolgo nisva (smeh) ... A če je treba, je pač treba. In dala bom vse od sebe, da tudi stvari, ki zdaj niso tekle najbolje, spravimo v tir - in da stečejo, kot je treba."

Kakšen je vaš odnos s predsednikom vlade, bi rekli, da je dober, korekten?

"Ne vem, kaj razumete pod dober. Absolutno je korekten. Kadarkoli želim sestanek z njim, ga dobim, kadarkoli želim z njim govoriti o vsebinskih dilemah, me posluša, mi tudi pomaga odločiti se, ali je nekaj prav ali ne, in podpreti odločitev."

Se torej posvetujete z njim o stvareh, če tako ocenite?

"Absolutno, če ocenim, in tudi kot tista z izkušnjo, ko sem si pri vodenju vlade želela biti seznanjena z največjimi dilemami, ki so na ministrstvih obstajale. Ker ne more predsednik vlade na primer iz časopisa izvedeti, da je bilo gradbeno dovoljenje za tretjo razvojno os zavrženo. To zame ni sprejemljivo, pa smo skoraj tako izvedeli."

A v tem primeru pa je bilo tako, da ste izvedeli iz Večera?

"Ja, v tem primeru je bilo skoraj tako. Ponazorila sem sicer samo dilemo. Skratka - tudi če predsedniku vlade pišem ob desetih zvečer, dobim odgovor. Tako da zdaj, ali to ocenjujete kot dober ali korekten ali deloven odnos ... tako nekje bi opredelila. Se pa res že dolgo poznava, mogoče je tudi to prednost."

Priča smo strmemu padcu podpore vladi po poplavah - koliko se sami ozirate na javnomnenjske ankete, ki so zabeležile strm padec vlade, kljub vzponu ali vsaj stabilni podpori po poplavah.

"Po dvanajstih letih v politiki in desetih letih na takšnih in drugačnih položajih vem, da so edine javnomnenjske ankete volitve. Želim si, da tudi drugih v stranki ankete, ki so zdaj na mizi, ne bi preveč pretresle ali vplivale na njih. Imamo še dve leti in pol časa, da ljudem pokažemo, zakaj smo mi tisti, ki si zaslužimo, da vodimo tudi naslednjo vlado. Govorim za Gibanje svoboda. Če pogledamo javnomnenjske ankete skozi čas, se neprestano gibljejo navzgor in navzdol. Če ne bi delali vsak mesec vsaj treh, bi bili ti padci in dvigi bistveno drugačni. Če bi jih delali recimo na pol leta, bi bila ta gibanja bistveno bolj realna. Pokličeš tri, ki so vstali z levo nogo, pa je rezultat, kot je."

Ampak vzorci so reprezentativni.

"So, ampak 700 ljudi ni veliko."

Res jih veliko vstaja z levo nogo zadnje čase ...

"Ne dam veliko na javnomnenjske ankete, takšne so moje izkušnje iz preteklosti. Seveda so lahko opozorilo, kritika, da pogledamo, kje smo lahko boljši. Niso pa vsakič pretres. Mi smo opravili te analize in pogledali ankete na pol leta - padci so bistveno drugačni."

A vendarle, gre te rezultate pripisati tudi temu, da smo poslušali o reformnem letu, napovedanih je bilo veliko reform, zdaj pa od njih ni prav dosti ostalo. Čemu pripisujete ta padec reformne zagnanosti? Verjetno niso krive le poplave.

"Ne bi rekla, da gre za padec reformne zagnanosti. Jaz tudi znotraj naših pogovorov pravim, da naj ne govorimo o reformah, ampak o spremembah. Ker ko rečeš reforma, ljudje še sploh ne vedo, za kaj gre, pa so proti. In tudi res mislim, da ni treba Slovenije obrniti na glavo. Niso vse stvari slabe, potrebno je izvesti določene izboljšave. Tudi na področju zdravstva. Novo ministrico dobro poznam, ko sem bila direktorica na financah, je delala z Dorjanom Marušičem na zdravstvu. Pozna številke, ve, kaj je treba narediti, pozna največje izzive. Prepričana sem, da bo zelo hitro znala povedati, kaj so naši cilji, kako najprej pridemo do neke točke, nato do naslednje - in tako naprej po korakih. In bomo ravno tako dosegli cilj, kot če bi takoj povedali, kaj vse bomo spremenili. Glede zdravstva sem z Valentino (Valentina Prevolnik Rupel, op. p.) zelo pozitivno naravnana.

Tudi spremembe na pokojninskem področju ima minister Luka Mesec že pripravljene, sledi predstavitev in usklajevanje skozi socialni dialog, a tudi to ne bo revolucija. Za davčno reformo je predsednik vlade povedal stališče - če bomo naredili spremembe, ki jih je treba izvesti, in bomo znali ljudi prepričati, da so potrebne, bomo šli v to. Vsaka vlada pač ne more delati davčne reforme, ker potem sploh ne vemo, kje smo. In to, da smo se odločili za prispevek za sanacijo, je velik korak. Ko sem hodila med ljudmi, celo med upokojenci, nihče ni nasprotoval, razumejo - treba je pomagati, dajmo se potrudit in bomo to naredili. Absolutno ne delim občutka, da je vnema za spremembe upadla, vemo, kaj je treba spremeniti. Res pa smo imeli zadnja dva meseca fokus na popoplavni sanaciji."

Ampak gre za retoriko, ki jo uporablja predsednik vlade, reforme so del nje. Zdaj pa smo priča javnemu krcanju ministrov, ki da niso dovolj učinkoviti, nazadnje recimo Luke Mesca.

"Poglejte, vlada je proračun sprejela soglasno. Nihče ni bil proti, nihče. In seveda je potem malo smešno, da koalicijski poslanec predsednika vlade vpraša, zakaj je minister, ki je odgovoren za to, na tak način zaprl proračun. Mislim, da je nastop predsednika vlade izhajal iz tega. Koalicija je koalicija, zavezali smo se, kaj bomo naredili - in v težkih časih, ko je bilo treba poiskati res dosti denarja, je bilo na mizi marsikaj. Kar je zdaj rezultat v proračunu, je minimum, ki je potreben, da proračun zapremo v okvirjih, kot je treba - da je primanjkljaj v mejah vzdržnega, da se dolg ne povečuje preveč ... Ker si ne smemo z enim letom narediti škode za naslednje desetletje, če nam pade bonitetna ocena, se bo dvignila cena denarja, mi pa se moramo vsako leto zadolževati, kar pomeni, da sami sebi delamo težave. Kar je danes v proračunu, je najboljši kompromis, da najmanj prizadenemo ljudi. Ker če ne bi posegli v socialne transferje ali plače, bi morali še bolj zarezati v investicije in ne bi naredili ceste Črna-Mežica, ne bi naredili obvoznice Luče, ne bi sanirali vodotokov, kar seveda tudi ni sprejemljivo. V svojem življenju sem sestavljala kar nekaj proračunov, nikoli ni enostavna zgodba, letos pa so se sredi priprave proračuna zgodile poplave in smo stvari tako rekoč postavljali na glavo. Pa še statistični urad je znižal oceno BDP-ja - in to ne za malo, ampak konkretno. To je še otežilo naše delo. Bilo je naporno, ampak proračun je bil na vladi potrjen soglasno - in seveda predsednik vlade upravičeno pričakuje od ministrov, da ga v državnem zboru zagovarjamo, pa tudi od koalicijskih partnerjev, torej poslancev."

Sami ste že omenili sabotažo, kot je zaplet pri projektu tretje osi, poimenoval vaš sekretar Andrej Rajh. Leta že govorimo o tretji osi, premikamo termine začetkov in dokončne izgradnje. Bili ste premierka, ko je bila tretja os že eden od projektov, a zdaj se res postavlja v ospredje, na tem tudi precej sloni vaše delo.

"Najprej - kar nekaj te tretje osi je v naravi že narejene. Ko je bila vlada v Slovenj Gradcu, smo si ogledali en odsek, to niso le besede, ampak konkretne, že narejene stvari. Na štirih odsekih se že resno dela, en je končan. Kar pa se tiče zapleta, pa se pridružujem državnemu sekretarju Rajhu. Včeraj sem napovedala v državnem zboru, danes pa tudi zahtevala na ministrstvu za naravne vire in prostor poročilo. Ker, če smo ustanovili medresorsko delovno skupino, katere člana sta tudi direktor direktorata za prostor, ki izdaja ta dovoljenja, in državni sekretar z ministrstva za naravne vire, se ne more zgoditi, da so te vloge zavržene, ne da delovna skupina to ve. Na tej delovni skupini so bili dogovorjeni, da Dars zato, da se postopki pohitrijo, odda nepopolno vlogo, to je bil dogovor na delovni skupini. Ker smo vedeli, da še nimajo mnenja direkcije za vode, ampak v postopku lahko na ministrstvu za naravne vire v tem času preverijo vse ostalo. Tako zdaj tudi jaz kar z zanimanjem pričakujem to poročilo, da vidim, kdo je kaj naročil, in zakaj ta dva gospoda, ki sta sedela - en še vedno sedi, državnega sekretarja ni več (Matej Skočir, op. p.) - na delovni skupini, nista prenesla sodelavcem dogovorjenih zadev. To ni noben pritisk na odločitve ali na stroko. Je pa pritisk - in tukaj bom vztrajala -, da se dela v rokih."

In rok za tretjo os ostaja leto 2028.

"Seveda, nič se ne zamika. Mislim, da je eno gradbeno dovoljenje že ponovno vloženo, in tudi po besedah Darsa, ki je tukaj investitor in daje vloge, smo še vedno na isti časovnici. Torej sredi leta 2028."

Ali je projekt Air Slovenia pokopan, zamrznjen, prestavljen v prihodnost oziroma kaj je z interesenti za zasebnega partnerja?

"Projekta Air Slovenia ni bilo, tako ste ga poimenovali novinarji. Je pa projekt boljše povezljivosti Slovenije - prva faza tega so bile subvencije letalskim prevoznikom, kjer je prijavljenih, kolikor jih je pač prijavljenih. Mi smo denar zagotovili že v letošnjem letu, pa bo na žalost ostal neporabljen. Vzpostavljena je nova povezava do Luksemburga, kar ni zanemarljivo, saj je to mesto, od koder lahko prideš v Evropi na dosti koncev. Na drugi rok se je prijavil Air Baltic, novembra bomo razpis ponovili še enkrat. Ko se pogovarjamo s prevozniki, ti namreč pravijo, da potrebujejo več časa za prijave, čeprav, da bi se trumoma prijavljali na razpis, nimamo velikega upanja. Je pa to prvi korak k boljši povezljivosti.

Kar se tiče partnerjev, pa so moji sodelavci na ministrstvu imeli kar nekaj sestankov. Nekaj interesa je, in sicer za različne oblike sodelovanj, ampak dokler vsega ne zberemo in ne predstavimo vladi, o tem javno ne želim govoriti. Se pa nakazuje nekaj rešitev."

Letališče Edvarda Rusjana Maribor. Je ponovni izbor koncesionarja še opcija? Sami ste skeptični do tega.

"Moja skepsa izhaja iz zadnjih 30, več, celo 50 let. Odkar letališče obstaja, ni nikoli prav zaživelo. Tudi zadnji razpis na žalost ni bil uspešen. Seveda še ni čisto konec naših prizadevanj. Hvala bogu imamo rešitev, da letališče ostaja odprto, četudi začasno, kajti ko ga bomo enkrat zaprli, ga nikoli več ne bomo odprli. Dokler obstaja vsaj majhna možnost, da za to letališče najdemo neko dejavnost, ki bi se tam lahko opravljala - in seveda tega ne more opravljati država, ker nima za to niti zakonskih podlag niti nič drugega -, mislim, da se izplača vztrajati. Če pa res država ne bo videla nobene druge možnosti, bo morala sprejeti končno odločitev. Ampak še zdaleč nismo tam, še vedno se trudimo. Logistično je lega Slovenije zelo dobra, to čutimo po prometnih tokovih, ki nam zelo obremenjujejo ceste, in morda je lahko tudi to priložnost za letališče Maribor. Želim si, da najdemo partnerja, ki bo prišel ne samo z idejo, ampak tudi z denarjem in izvedbo. Ker veliko je takih 'mi bi, mi bi' - ko pa rečemo, da je treba položiti garancijo, pa zmanjka. Potrebujemo partnerja, ki bi imel vizijo - tudi če to ni potniški promet."

Ravno tovorni promet je bil eden od načrtov, v ta namen naj bi bila podaljšana letališka steza z 800 metrov na 3200 metrov. Je ta državni prostorski načrt (DPN) še aktualen?

"Če bomo našli partnerja, ki bi vedel, kaj delati s tem letališčem, mu absolutno lahko gremo naproti. A da bi spreminjali DPN in morda še investirali, ne da vemo, da bo to nekdo uporabljal, pa je zelo narobe z vidika porabe javnih sredstev. Tudi priprava DPN-ja nas je že kar nekaj stala in nas še bo, če bi nadaljevali. Če pride partner s programom, bomo svoj del absolutno oddelali."

Še ena nevralgična točka v Mariboru je južna obvoznica.

"Denar v proračunu ostaja, a zdaj je treba najprej izpeljati arheološke preglede. Potem gremo naprej, ni razloga, da bi bilo Mariborčane strah, da ne bo karkoli narejeno."

Vetrnice na Pohorju. Umeščanje v prostor se velikokrat zatakne - in prav na osi energetika - narava - prostor se sploh rado zatika. Ne le pri vetrnicah, tudi pri protipoplavnih objektih recimo.

"Podrobno projekta na Pohorju ne poznam, sem pa v medijih, tudi v vašem, prebrala o nasprotovanju ljudi. Sicer pa - vsi se borimo, da bo narava takšna, kot je, ampak vsi se moramo zavedati, da elektriko moramo nekje dobiti. Ne bi je imeli na premog, nekateri je ne bi imeli na jedrsko gorivo, drugi tudi ne na vodo ali sonce, čeprav mislim, da soncu nasprotuje še najmanj ljudi. Mislim, da je prav, da je država energetsko čim manj odvisna. Ko bomo zaprli jedrsko elektrarno in TEŠ, se bo naša energetska odvisnost zelo povečala. Potem pa ljudje želijo še, da so cene na položnicah minimalne. Ta matematika ne gre skupaj. Mi moramo biti energetsko čim bolj neodvisni, že pri plinu smo videli, kaj pomeni, če smo odvisni od ene države. Tukaj bo treba najti kompromis. Slovenci smo taki, da smo vsi za vetrne elektrarne, ampak ne pri meni, vsi smo tudi za nove železnice, ampak ko pride do izvedbe, rečemo 'Samo tukaj ne!', tudi cesto bi imeli, le da ne tako blizu hiše. Verjetno imajo te težave tudi drugje, a mislim, da je sploh tipično slovensko.

Elektriko potrebujemo in moramo jo nekje narediti. V Sloveniji se moramo dogovoriti, kaj je tista energetska mešanica, ki je za nas najboljša. Pri obnovljivih virih energije, kamor sodi tudi veter, zelo zaostajamo za cilji, ki smo si jih postavili, nek kompromis bo torej nujno potreben."

Tudi pri železniški infrastrukturi zaostajamo. Kakšne so perspektive železniške infrastrukture?

"Železniška infrastruktura tudi v teh časih ostaja prioriteta. Denar za železnice se v proračunu povečuje - ne veliko, ampak se povečuje. Tudi zato, ker toliko vlagamo v železniško infrastrukturo, so na železnicah zastoji. Ljudje so zdaj nezadovoljni - na cestah so zamude in na železnicah, ampak tako je, ker toliko obnavljamo in toliko delamo. Več kot prositi za še malo potrpljenja ne morem. Zavedam se problema, ampak ko bo v celoti obnovljena proga od Maribora do Ljubljane in potem do Kopra, in približno takrat bo dograjen tudi drugi tir, torej do konca leta 2025, bi pa naj bila vožnja res bistveno bolj normalna. In tekla bo po časovnici in voznih redih, brez prestopanja na avtobuse ... Vem, da ljudi vse to moti - in to upravičeno, ker ne vedo, kdaj bodo prišli na cilj. Ampak obnavljati infrastrukturo pod prometom je res zahtevno, še težje bi bilo, če bi proge zaprli. To je kolaps, tudi zaradi tovornega prometa. Zapiranje lahko traja največ dan ali dva, tako kot smo denimo zaprli progo v Pesnici, ko smo prešli na nov viadukt. Ampak tukaj gre res za dneve, ki jih je treba napovedati vnaprej, na železnicah je to še bolj zahtevno kot na cestah. Ne morem reči, da bo že jutri bolje, in več kot bomo obnavljali, večji bodo ti zastoji. Se pa strinjam, da so bile železnice v samostojni državi zapostavljene, ker smo dali prednost avtocestnemu programu, kar je tudi prav, saj je to hrbtenica. Morda bi lahko le prej začeli obnovo železnic. Sicer pa bi železnice lahko omogočile res dobro povezanost Evrope. In vse proge, ki jih obnavljamo zdaj, obnavljamo tako, da se potniški vlak lahko pelje 160 kilometrov na uro, kar v primerjavi z današnjo vožnjo ni malo."

Bo takrat tudi manj prometnih zamaškov na avtocestah, na katere smo obsojeni praktično vsak dan?

"Bila sem deležna kar nekaj kritik, ker sem rekla, da razmislimo, ali se bo vsak usedel v avto sam. Promet se v Sloveniji povečuje. Ne zato, ker gredo tisti, ki so se do zdaj vozili z vlaki, na cesto. Ne, pri nas se še bolj kot tovorni promet povečuje osebni promet. To je treba ustaviti - in če se promet ne bo zmanjševal, se vsaj povečevati ne sme. Metod za to je več, ampak od mene bi bilo neodgovorno, da ljudi danes povabim, naj več uporabljajo železnice. V tem trenutku jih ne morejo, čez leto ali dve pa bo to mogoče - in če se v uri in pol iz Maribora pripelješ v center Ljubljane, je to primerljivo vožnji z avtom. In če želimo, da bodo ljudje uporabljali vlake, moramo vzpostaviti tako imenovani taktni vozni red, kar pomeni v konicah vlak iz Maribora na pol ure, iz Kranja, ki je bližje, pa na 15 minut. Tako človek pride na postajo in ne gleda več, kdaj pelje naslednji vlak, ker ve, da tudi če je enega zamudil, bo kmalu naslednji."

Ko smo že bile pri zelenem, kako je z žičniško infrastrukturo? Bo ob vse bolj zelenih zimah še smiselno vlagati vanjo?

"Po načrtih bo letos po Sloveniji kar nekaj novih žičnic, na ministrstvu za gospodarstvo je bilo podpisanih za okoli 60 milijonov pogodb. Če pogledamo Italijo in Avstrijo, gre tam praktično delček takse od vsakega turista, ki pride v tiste kraje, za žičniške naprave. Tudi pri nas bi veljalo razmisliti v tej smeri in poiskati sistemsko rešitev. Če kdo misli, da bo lahko država sofinancirala ali urejala vse žičnice, pa to ni smiselno."