(INTERVJU) Emir Suljagić: Bistvo negiranja genocida je napad na spomin

Bil je maj 1992, ko se je komaj 17-letni Emir Suljagić skupaj z očetom, materjo in mlajšo sestro po mesecu skrivanja po gozdovih in vaseh nad Bratuncem, kjer je preživel otroštvo, pred nasiljem srbskih vojakov in paravojaških enot, ki so začele svoj morilski pohod po Podrinju v BiH, zatekel v Srebrenico. Od takrat je Srebrenica zapisana v njegov DNK, pa čeprav je, kot pravi, želel od grozot, ki jih je tam v treh letih videl in doživel, pobegniti. V 25 letih od genocida, ki ga je sam v nasprotju z najmanj 8372 mladimi fanti in moškimi preživel zgolj po zaslugi svojega dela - bil je prevajalec mednarodnih sil Združenih narodov, ki so bile prisotne v Srebrenici -, je prehodil pestro pot. Od novinarja, ki je poročal tudi s sojenj na mednarodnem sodišču za vojne zločine z območja bivše Jugoslavije v Haagu, književnika, politika pa vse do trenutka, ko je spoznal, da od Srebrenice ne more pobegniti, lahko pa nekaj za to, da ne bi bila nikoli pozabljena, prispeva s svojim znanjem in izkušnjami. Lanskega oktobra se je tako vrnil in prevzel vodenje Memorialnega centra Srebrenica, katerega temeljno poslanstvo je narediti vse, da se ohrani resnica o genocidu in da žrtve ne bi bile nikoli pozabljene. Tudi zato je v tednih, preden bo na pokopališču v Potočarih, kjer je trenutno pokopanih več kot 6500 žrtev genocida, 11. julija obeležena 25. obletnica genocida, pravi mali novinarski podvig dobiti intervju s Suljagićem, ki skupaj s svojimi sodelavci neumorno dela, da bi se ohranilo čim več pričevanj preživelih in da spomin na največji pokol po drugi svetovni vojni na evropskih tleh ne bi zbledel. V času pandemije in karantenskih bremen smo se z njim pogovarjali preko video povezave.
Julij je za preživele žrtve genocida tisti mesec, kot pogosto povedo, ko jih mučni spomini in bolečina zaradi izgube najbližjih preganjajo ne le ponoči, temveč tudi podnevi. Koliko si vi v teh tednih, tudi zaradi dela, ki ga opravljate, sploh lahko dopustite vračati se v julijske dni leta 1995?
"Julij je, kot ste rekli, resnično tisti najhujši mesec v letu. Že konec junija občutim nervozo, ampak imam to srečo, pod navednicami seveda, da je ukvarjanje z ohranjanjem spomina na genocid moje delo, zato moram biti sposoben svoja lastna čustva obvladovati do tolikšne mere, da sem sposoben opravljati to delo. Delo, za katerega sem plačan. Seveda predstavlja zame dodatno preizkušnjo dejstvo, da je to delo povezano z mojo osebno travmo, a trudim se, da ta na noben način ne obremenjuje mojega dela, še manj pa ljudi, s katerimi delam.

Ne nazadnje so vsi ljudje, ki delajo v memorialnem centru, bodisi preživeli genocid v Srebrenici bodisi so v njem koga izgubili. In prav se mi zdi, da tisti, ki smo neposredno prizadeti zaradi dogodkov v Srebrenici, upravljamo ta center, ki ga sestavlja tako pokopališče kot tudi kompleks, v katerem se je začela odvijati julijska drama leta 1995, saj je bila tu glavna baza nizozemskega bataljona mirovnih sil Združenih narodov. In v njem je zdaj urejen muzejski del. Nihče ne more bolje od nas ohranjati tako resnice o Srebrenici kot spomina nanjo."
Ko se je leta 1992 začela vojna, ste komaj dopolnili 17 let. Le nekaj mesecev kasneje ste ostali brez očeta, ki je bil ubit. Tako rekoč čez noč ste morali odrasti. Kako je to vplivalo na vas?
"Le nekaj mesecev po smrti očeta, spomladi 1993, sta bili iz Srebrenice v Tuzlo v konvoju odpeljani tudi mama in sestra in tako sem ostal sam. Jasno mi je postalo, da bom moral začeti delati. Razvijal sem odgovornost, lastno delovno etiko, delal sem po cele dneve, saj mi je bilo jasno, da bom le na tak način preživel. Bil sem tako mlad, da nisem imel izoblikovanih nobenih posebnih znanj in veščin, sem pa v hiši, kjer smo se nastanili, našel angleško-srbsko-hrvaški slovar in znal sem 300 angleških besed. Samo zaradi tega slovarja, iz katerega sem se vsak dan učil novih besed, sem tudi preživel, saj so v poveljstvu sil Združenih narodov v Srebrenici potrebovali prevajalce. Ne želim legitimirati nobenih stereotipov, a jaz sem nenavadno deloven Bosanec. Tudi danes delam od 14 do 16 ur. Da je treba vsak dan vstati in delati ter da ni počivanja na lovorikah, me je že pred vojno naučil dedek, ki je bil kmet. Mislim, da mi je to v veliki meri tudi kasneje, po vojni, olajšalo življenje."
V eni od pripovedi, ki ste jih objavili v knjigi Razglednice iz groba, ste zapisali, da sami ne glede na razmere, ko je primanjkovalo vsega, nikoli niste želeli prositi. Da vam vzgoja tega enostavno ni dopuščala.
"Sam res nikoli nisem prosil za nič, a to ne pomeni, da sem pripravljen obsojati kogarkoli, ki je tako ravnal. Ko imaš dva otroka in jima nimaš kaj dati za jesti, te nima nihče pravice obsojati, ker greš k sosednjim vratom prosit za skorjo kruha. To, kar smo preživljali v obdobju od leta 1992 do 1995, z relativno kratkim obdobjem zatišja v letu 1994, človeka definira oziroma redefinira. Mene, ki sem bil še zelo mlad, je to obdobje gotovo definiralo, starejši so imeli večje težave s prilagajanjem, a samo bog ve, skozi kakšne preizkušnje smo šli. Mogoče se bo slišalo nekoliko nenavadno, ampak na neki način sem bil zaradi svojega dela prevajalca med vojno privilegiran. To delo mi je zagotavljalo tri obroke dnevno, imel sem zimsko jakno in škornje. Imel sem srečo zaradi bizarne stvari – znanja 300 angleških besed."
Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin pri tem delu? Ne nazadnje ste se kot prevajalec srečevali s srbskimi vojaškimi poveljniki, ki so izdajali povelja za pobijanje.
"Dogajale so se zelo bizarne stvari, ki pa so povedale veliko o tem, koliko se je svet zavedal resnosti situacije v BiH, in tudi o človeškem karakterju. V začetku leta 1995 je v Srebrenico prišla norveška nevladna organizacija s projektom spolne vzgoje, ki je vključeval tudi razdeljevanje kondomov. Lahko si mislite, kako visoko na prioritetni listi je bilo to za nas, medtem ko smo se vsakodnevno borili za golo preživetje. Bil sem priča, kako je neki jordanski oficir človeku za en paket cigaret dobesedno z roke potegnil zlat prstan. In ja, kot ste rekli, imel sem tudi ta, sicer zelo vprašljiv privilegij, saj sem zaradi njega plačal visoko čustveno ceno, da sem leta 2002 v Haagu z zgolj nekajmetrske oddaljenosti gledal tiste srbske oficirje, ki sem jih srečeval v Srebrenici, le da sem jih zdaj spremljal, kako so priznavali krivdo in kako so jim na sodišču izrekali kazni. Vendar pa je bila najbolj bizarna stvar, ki sem jo doživel, da sem leta 1994 na strehi pošte v Srebrenici prebiral Schindlerjev seznam, ki ga je eden od vojakov prinesel s sabo, in iz njega izvedel za dogodke, o katerih do tokrat nisem imel pojma. Jugoslovanski izobraževalni sistem o drugi svetovni vojni razen Jasenovca ni omenjal ničesar, tako do takrat o holokavstu in usodi jugoslovanskih Judov nisem vedel nič. Ta knjiga je definirala tudi mojo kasnejšo akademsko pot, saj sem končal magisterij v Bologni in doktorat v Hamburgu, na Inštitutu za mirovne raziskave in varnostne študije."
Kako težko vam je bilo kot preživelemu genocida ohranjati v člankih, ki ste jih pisali, objektivno držo, ko ste iz Haaga poročali o sojenju ljudem, ki so bili tam obtoženi za vojne zločine proti človeštvu?
"Ne moremo reči, da je bilo to lahko delo. Bili so teksti, ob katerih sem jokal, ko sem jih pisal. A imel sem srečo, da sem delal za tuje medije, med njimi za londonski Inštitut za vojno in mirnodobno poročanje. Pisal sem v angleščini in moje urednike je zanimalo zgolj, da dobijo verodostojen tekst. Niso jih zanimala moja čustva do tega vprašanja, za kar sem jim hvaležen, saj sem se tako naučil o Srebrenici pisati preudarno, hladno, brez čustev, poročevalsko."
Kako ob vsem vedenju in neposrednem spremljanju ravnanj poveljstva nizozemskega bataljona mirovnih sil gledate na njihovo odgovornost za genocid, ki se je zgodil, in na to, da se poskušajo na vsak način otresti sokrivde?
"Pri tem vprašanju imam deljeno mnenje. Obstaja direktna odgovornost poveljnikov nizozemskega bataljona za smrt 242 ljudi, ki so umrli, ker so jih ti izgnali iz nekdanje tovarne akumulatorjev v Potočarih, v kateri je bila takrat baza mirovnih sil in kjer je danes sedež memorialnega centra, od koder se vam oglašam, in jih 13. julija predali srbskim vojakom. V pravnem pogledu to pomeni soudeležbo pri umorih teh ljudi, saj so Nizozemci tiste dni dobro vedeli, kaj se dogaja in kakšna bo usoda teh ljudi. Kljub temu in ne glede na to, kako smo se trudili, da bi jih rešili – naredili smo celo seznam teh ljudi in ga predali Nizozemcem, a so ga ti skrili, najden je bil šele avgusta 1995, ko je bilo prepozno –, so jih poslali v smrt. To je treba vedeti, prav tako pa se ne sme pozabiti, kdo so tisti, ki so streljali. Niso bili Nizozemci tisti, ki so postrojili na tisoče ljudi in jih ubili. To so bili vojaki Ratka Mladića in tisti, ki so se čutili Srbe, verujoč, da delajo dobro v imenu srbskega naroda. Če obstaja odgovornost mimo te, ki sem jo omenil, je to odgovornost mednarodne skupnosti, Jasušija Akašija, predstavnika ZN, ki je naredil vse, da je obstruiral zračne napade na Mladićeve sile 11. julija zjutraj, in Kofija Anana, ki je bil vodja oddelka za mirovne operacije ZN v času, ko sta se zgodili Ruanda in Srebrenica, za kar je bil nagrajen z imenovanjem za generalnega sekretarja ZN. To so nivoji odgovornosti, o katerih lahko govorimo.