(INTERVJU) Franc Sever - Franta: Morala izhaja iz polnega želodca in dobrih odnosov

Kaj ste razumeli, da sta nacizem in fašizem, ko ste šli v partizane?
Imel sem srečo, ker sem se rodil v družino, ki je bila narodno zavedna, imel pa sem tudi učiteljico Ano Gale, ki nas je že dve, tri leta pred začetkom vojne učila, kaj pomeni nacifašizem. Govorila je o nevarnosti, ki je prihajala tako iz romanskih, germanskih kot ogrskih dežel. O fašizmu, ki se je prelevil iz socializma. Pripovedovala nam je o aneksiji slovenske Primorske k Italiji, kaj se je dogajalo s slovenskimi Primorci, koliko tisoč beguncev in begunk je od tam pribežalo... V nas je zbudila sovraštvo do nacifašizma. To nas je povezalo in poneslo. Ali je bilo to ali pa je bila cerkev, ki je ljudi navezala nase prek krsta, birme, poroke, krsta otrok, smrti, kar je žal izkoriščala tudi v negativnem smislu, kot se dogaja še danes.
Tedaj mi ne bi bilo treba iti v partizane, saj je oče dobro skrbel za družino. In ko sem se odločil za hosto, nisem zares vedel v kaj in kam grem. Potem pa smo tam preživeli zime, ležali v snegu. Pa danes nimam revme.
Kako da niste v snegu zmrznili?
Za nas je bil gozd naš dom. In kasarna, skrivališče, počivališče, tam smo imeli kulturne dogodke, se učili o politiki in vojskovanju. Ko nam je bilo hudo, smo v gozdu našli zatočišče. Našli smo dračje, hrano, tam so bile bolnice, skladišča, kolikor smo jih imeli. Gozdovi so bili v drugi svetovni vojni naši največji prijatelji. Večji od italijanske kapitulacije, ko smo dobili veliko orožja in opreme, boljši od pomoči zavezniških sil. Gozdovi so nam nudili veliko in mi smo jih dobro koristili. Nam so predstavljali obstoj.